Jedro

Tožnik ni nikoli izjavil, da razlike v plači ne bo zahteval od tožene stranke, prav tako ni mogoče na podlagi konkludentnih ravnanj tožnika sklepati, da se odpoveduje razliki v plači do plače, kot bi mu šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek za plačilo te razlike v plači utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o pravdnih stroških (5. točka izreka) delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 4.114,18 EUR (od zneska 5.687,26 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova razlike v plači bruto 98.379,65 EUR, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 dalje do plačila (1. alinea 1. točke izreka) in iz naslova odpravnine v znesku 86.746,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila (2. alinea 1. točke izreka). V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 79,531,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 dalje do plačila. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači 98.379,65 EUR bruto, poravnati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino 86.746,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila, pod izvršbo. V 5. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 5.687,26 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma da jo razveljavi in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 801/2009 z dne 4. 3. 2010, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno zaključilo, da tožnik nikoli ni izjavil, da razlike v plači do višine pripadajoče plače ne bo zahteval. Iz konkludentnih ravnanj je mogoče razumeti prav nasprotno, saj je priča M.G. ves čas delala tudi vzporedni obračun dejansko pripadajoče plače. Da se bo razlika izplačala kasneje, je bilo rečeno takoj na začetku poslovanja tožene stranke. Sodišče tudi ni ugotovilo, če je pri toženi stranki nastopil odložni pogoj, to je da bi tožena stranka imela dovolj sredstev, da bi se tožniku razlika v plači izplačala. Potrebno bi bilo opraviti analizo poslovanja tožene stranke. Če bi bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni razpolagala z bistveno višjimi sredstvi, tožnik ni upravičen do višjega izplačila plače. Če bi bilo ugotovljeno, da je bilo sredstev dovolj, pa ne gre prezreti, da tožnik ni dal navodil za izplačilo polne plače, zato je šteti, da se ji je v tem delu odpovedal. Nedokazano je ostalo dejstvo, da je priča M.G. res sproti pripravljala obračune plač na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Če je sodišče oprlo dokazno oceno zgolj na izpovedbo priče M.G., bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati vsaj še pričo J.S., ki ga je pravočasno predlagal pooblaščenec tožene stranke. Poleg tega bi moralo sodišče zaslišati tudi pravdni stranki, priče M.D., J.Š., F.Š. in angažirati izvedenca finančne stroke, česar pa ni storilo. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je na naroku 24. 6. 2010 opozorila na neverodostojnost priče M.G. (zaradi konflikta interesov), sodišče pa tega ni razčistilo in se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kljub napotkom pritožbenega sodišča ne bi smelo izvajati dokazov glede sprotnega mesečnega vzporednega pripravljanja obračuna, saj zato ni imelo ustrezne trditvene podlage s strani tožnika. Podana je kršitev 286. člena ZPP, sodba pa o tem nima razlogov. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti institut odpusta dolga po 319.členu OZ (odločba VSRS opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 1486/2002 z dne 20. 11. 2003). Iz tožnikovih konkludentnih ravnanj izhaja, da je prišlo do odpusta dolga. Nalog tožnika za izplačilo nižje plače se šteje kot izjava, dana toženi stranki, da tožnik izplačila dela plače ne bo zahteval. Ker tožnik izplačila celotne plače nikoli ni zahteval, se šteje, da je ocenil, da pri toženi stranki ni dovolj sredstev in da zato pogoj za izplačilo celotne plače ni izpolnjen. Za odpust dolga obličnost po členu 319/2 OZ ni potrebna. Sodišče se ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 4121/2009, čeprav bi lahko prekinilo postopek v tem individualnem delovnem sporu prav zato, ker gre za spor med istima strankama zaradi oškodovanja tožene stranke. Zoper tožnika je bila vložena tudi kazenska ovadba, zaradi česar bi lahko sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu postopek prekinilo. V celoti je ostala nedokazana višina domnevno pripadajoče plače, pri čemer sodišče prve stopnje na priloge C1 svoje odločitve ne bi smelo opreti, saj je bil ta dokaz vložen v spis v nasprotju s členom 286/4 ZPP. Kljub dokaznemu predlogu tožnika z dne 12. 3. 2009 sodišče ni angažiralo izvedenca finančne stroke, čeprav je bila višina zahtevka med strankama sporna. Višini je tožena stranka ugovarjala že v odgovoru na tožbo, izračun računovodkinje G.M. pa je bil sporen. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo strank, predlaganih prič in postavilo izvedenca finančne stroke. Ker se je tožnik sam odjavil iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, se je najmanj strinjal s tem, da je razrešen s položaja direktorja. Sodišče tudi v zvezi s tem ni zaslišalo predlaganih prič oziroma pravdnih strank. V konkretnem primeru ni šlo za razrešitev brez utemeljenega razloga, temveč za sporazumno razrešitev, kot to izhaja iz dokaznega postopka. Tožnik zato nima pravice do odpravnine. Tožnik tudi ni dokazal, da je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Razlogi, ki so navedeni v zapisniku 6. redne seje upravnega nadzora in nadzornega odbora z dne 11. 7. 2008, utemeljujejo krivdno razrešitev. Sodišče tudi ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 4121/2009 v zvezi s poslovanjem z italijanskimi kupci, ki so toženi stranki dolgovali večje zneske zaradi dobav mleka. Tudi pobotni ugovor tožene stranke je bil napačno zavrnjen. 3. in 4. točka izreka izpodbijane sodbe sta v celoti neobrazloženi. Odločitev o stroških je napačna, saj tožnik zahteve za povrnitev stroškov ni podal pravočasno. Stroški so tudi napačno odmerjeni in sicer za konferenco s stranko, za urnine, za prvi narok, za zastopanje na drugem naroku. Tožniku ne gredo tudi stroški odgovora na pritožbo, saj niso bili potrebni stroški za ta individualni delovni spor. Za narok v ponovnem postopku pripada tožniku le 850 točk (ker to ni bil prvi narok) ter urnina 50 točk. Tožniku tudi ne pripadajo stroški za končno poročilo strank, ker so že zajeti v drugih stroškovnih postavkah, posledično pa so tudi materialni stroški (2 %) odmerjeni previsoko.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008, iz naslova razlike v premalo izplačani plači za obdobje od 13. 11. 2003 do 29. 8. 2008 bruto znesek 98.379,65 EUR in iz naslova odpravnine skladno s 1. točko 11. člena pogodbe o zaposlitvi znesek 86.746,38 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila. Tožena stranka je v postopku v pobot uveljavljala znesek 79.531,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika in o pobotnem ugovoru tožene stranke že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 2427/2008 z dne 11. 6. 2009. Tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008 in za plačilo zneskov davkov in prispevkov od zneska 98.379,65 EUR bruto plače ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti do 19. 11. 2008 je zavrnilo, v preostalem pa je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači 98.379,65 EUR bruto, poravna vse davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 do plačila, da tožniku izplača odpravnino v znesku 86.746,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 in mu poravna pravdne stroške v znesku 4.711,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila le tožena stranka, ki ji je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 801/2009 z dne 4. 3. 2010 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo že zaslišano pričo M.G., prebralo njeno prvo izpovedbo, vpogledalo v vse listine, ki so se v času zadnje glavne obravnave (to je 24. 6. 2010) nahajale v prilogah tega spisa, izvedbo preostalih predlaganih dokazov je zavrnilo in nato ponovno odločilo o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnika (o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I Pd 2427/2008 z dne 11. 6. 2009) in o pobotnem ugovoru tožene stranke. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika iz naslova razlike v plači in odpravnine v vtoževani višini, da ne obstoji v pobot stavljena terjatev tožene stranke in toženi stranki naložilo, da obračuna oziroma izplača vtoževane zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 13. 11. 2003 do 13. 11. 2007 (A1). Ta pogodba je bila molče podaljšana, saj je tožnik tudi po 13. 11. 2007 nadaljeval z delom kot direktor tožene stranke, kar izhaja tudi iz zapisnika 3. redne seje upravnega in nadzornega odbora tožene stranke z dne 5. 11. 2007 (A2), ki sta s sklepom št. 4 potrdila imenovanje tožnika za direktorja tožene stranke za obdobje 13. 11. 2007 – 2011. Ta pogodba je prenehala veljati z učinkovanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2008 (A6). Nadalje je ugotovilo, da je v celotnem obdobju veljavnosti te individualne pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku izplačevala nižjo plačo od dogovorjene in da se kljub temu, da si je tožnik sam odrejal nižjo plačo, razliki do pripadajoče plače ni odpovedal (v smislu 319. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato je zaključilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz tega pravnega naslova. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je imel tožnik v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno odpravnino v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga (člen 11/1 pogodbe). Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil tožnik razrešen brez utemeljenega razloga (saj tožena stranka ni ponudila ustreznih dokazov, ki bi utemeljevali krivdno razrešitev tožnika), je ugotovilo obstoj tudi te njegove terjatve. Z ozirom na to, da je bil znesek, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pobot, neto znesek akontacije neizplačanih neto plač (kar je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno) in da je bil ta znesek upoštevan tudi pri poračunu tožnikove plače 2004 – 2005/2008 (A8, C1, C7)), je ugotovilo, da terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora ne obstoji. Posledično je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna oziroma izplača ugotovljeni terjatvi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z ozirom na dejstva, ki sta jih stranki v tem postopku zatrjevali, z ozirom na dokaze, ki sta jih za dokazovanje teh zatrjevanih dejstev predlagali in z ozirom na izvedene dokaze izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna (razen delno glede pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so delno neutemeljene, delno pa predstavljajo pritožbeno novoto (zato jih pritožbeno sodišče z ozirom na člen 337 ZPP v tem delu ni upoštevalo).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 801/2009 z dne 4. 3. 2010, saj je sodišče prve stopnje utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka presojalo tudi glede na 319. člen OZ. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da se tožnik delu plače, ki ga v tem individualnem delovnem sporu vtožuje, ni odpovedal, tako da v konkretnem primeru ni prišlo do odpusta dolga s sporazumom, kot ga ureja 319. člen OZ. V zvezi s pritožbenimi očitki tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo, če je nastopil odložni pogoj (ki naj bi bil v tem, da bi tožena stranka izplačala tožniku razliko v plači, če bi imela dovolj sredstev) in da bi bilo potrebno v zvezi s tem opraviti analizo poslovanja tožene stranke v spornem obdobju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka te trditve podala prvič šele v pritožbi. Ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v skladu z 286. členom ZPP, jih pritožbeno sodišče glede na člen 337 ZPP ni moglo upoštevati.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je ostalo nedokazano, da je priča M.G. pripravljala vzporedne obračune tožnikovih plač, saj je sodišče prve stopnje to svojo ugotovitev oprlo na izpovedbo navedene priče. Glede na to, da je bila priča J.S. predlagana za zaslišanje le v zvezi z izpovedbo priče M.G., da naj bi J.S. te vzporedne obračune izročala, sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem J.S.. Po stališču pritožbenega sodišča namreč samo dejstvo izročanja podatkov o vzporednih izračunih tožnikove plače ne bi vplivalo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili ti vzporedni obračuni dejansko izdelani (kar izhaja iz izpovedbe priče M.G.). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo strank tega individualnega delovnega spora, niti predlaganih prič M.D., J.Š. in F.Š. oziroma ker ni postavilo izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je zaslišanje strank in navedenih prič predlagala v zvezi z veljavnostjo individualne pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z pravilnikom tožene stranke in v zvezi s seznanitvijo tožnika z višino njegove plače (pripravljalna vloga z dne 19. 12. 2008), ne pa v zvezi z dejstvom, da je priča M.G. sproti pripravljala vzporedne obračune plač za tožnika na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je priča M.G. v preteklosti poleg računovodskih poslov za toženo stranko nekaj časa opravljala tudi računovodske storitve za podjetje, ki ga je takrat imel tožnik (kar izhaja iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 24. 6. 2010) brez kakršnihkoli dodatnih navedb (razen opozorila tožene stranke o neverodostojnosti pričanja te priče) ali dokaznih predlogov, še ne pomeni, da je bila izpovedba te priče neresnična in da nanjo sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vzporedno pripravljanje obračuna tožnikove plače na podlagi izpovedbe navedene priče, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da te ugotovitve sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker tožnik za ta dejstva ni podal ustrezne trditvene podlage. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik nikoli ni izjavil, da razlike v plači ne bo zahteval od tožene stranke in da tudi na podlagi konkludentnih ravnanj tožnika ni mogoče zaključiti, da je prenehala obveznost tožene stranke, da tožniku poplača celotno pripadajočo plačo. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1684/2002, saj je odločitev v citiranem individualnem delovnem sporu temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, v tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik delu plače ni odpovedal niti izrecno niti s konkudentnim ravnanjem. Za odpust dolga je potrebno ugotoviti upnikovo voljo za takšen odpust, vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obstajala tožnikova volja za prenehanje obveznosti tožene stranke iz naslova dela neizplačane plače. Tožena stranka je vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 4121/2009 predlagala zaradi predloga za prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu (pripravljalna vloga z dne 18. 6. 2010) po 206. členu ZPP. Ker v navedeni pravdni zadevi tožena stranka zahtevka od tožnika plačilo odškodnine v znesku 370.335,82 EUR (A18, A20, navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2010), rešitev omenjene pravdne zadeve ni predhodno vprašanje za rešitev tega individualnega delovnega spora, kot ga opredeljuje 13. člen ZPP. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo temu predlogu tožene stranke, kot tudi utemeljeno ni vpogledalo v citirani spis Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišču prve stopnje pa ni bilo potrebno prekiniti postopka v tem individualnem delovnem sporu niti zaradi zatrjevane vložitve kazenske ovadbe zoper tožnika, saj tega ZPP sodišču ne nalaga. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je ostala nedokazana višina pripadajoče razlike v plači. Tožnik je podal svoj izračun te razlike (A8), ki ga je sodišče prve stopnje preverilo tudi z izračunom, ki ga je v spis vložila priča M.G.. Tožena stranka je izračun tožnika prerekala le pavšalno, na izračun priče M.G. pa ni imela pripomb, čeprav je sodišče prve stopnje toženi stranki ta izračun izročilo (listovna št. 43) in jo tudi pozvalo, da se glede njega v 15 dneh pisno izjasni. Tožena stranka na navedeni poziv sodišča ni odreagirala niti pisno niti na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2009 niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno je tožena stranka s pritožbenimi očitki o nepravilnosti izračuna, ki ga je pripravila priča M.G., prekludirana (337. člen ZPP). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 286. člena ZPP v zvezi z izračunom, ki ga je v spis vložila priča M.G.. Določba 286. člena ZPP se namreč nanaša le na obveznost strank, da pravočasno navajajo dejstva in predlagajo dokaze. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker višine tožbenega zahtevka ni preverilo z izvedencem finančne stroke. Izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi preveril pravilnost tožnikovega izračuna razlike v plači, tožena stranka namreč sploh ni predlagala, zato v zvezi s tem sodišču ne more očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je o višini tožbenega zahtevka odločilo na podlagi izvedenih dokazov, tako da mu v zvezi s tem ni bilo potrebno še imenovati izvedenca finančne stroke, ki ga je sicer na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2009 predlagal le tožnik.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da je šlo v tožnikovem primeru za sporazumno razrešitev, so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe tožene stranke ni smelo upoštevati. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo razrešitvijo ni zaslišalo pravdnih strank in prič D., Š. in Š.. Tožena stranka je utemeljenost razrešitve tožnika dokazovala z listinami (B2 – B5), za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne nudijo opore zaključku, da je bil tožnik krivdno razrešen. Dokazni predlog tožene stranke „kot doslej“ pa tudi z ozirom na trditveno podlago tožene stranke v zvezi z zatrjevano krivdno razrešitvijo tožnika po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj natančno opredeljen. Neutemeljena je tudi pritožbene navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati krivdno razrešitev tožnika z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 4121/2009, saj iz pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2010 ne izhaja, da bi bila izvedba tega dokaza predlagana v zvezi s krivdno razrešitvijo tožnika. Tudi pritožbeno sklicevanje na poslovanje tožene stranke z italijanskimi kupci (in v zvezi s tem dokazni predlog za vpogled v spis opr. št. P 4121/2009) je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (člen 337 ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o njenem pobotnem ugovoru. Med strankama je bilo namreč na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2009 kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik 4. 7. 2008 prejel znesek, ki ga tožena stranka uveljavlja v pobot, iz naslova akontacije neizplačanih neto plač po individualni pogodbi o zaposlitvi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil ta znesek že upoštevan pri vtoževani razliki v plači (za ta znesek je tožnik zmanjšal svoj tožbeni zahtevek), je sodišče prve stopnje pobotni ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil tožniku ta znesek izplačan neupravičeno. Ker je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev in to v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, je v nadaljevanju toženi stranki naložilo poplačilo teh terjatev v 3. in 4. točki izreka. Izpodbijana sodba glede dajatvenega dela sicer zares ni posebej obrazložena, vendar pa to po stališču pritožbenega sodišča glede na obrazloženost 1. točke izreka izpodbijane sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno zatrjuje tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo (določbe Odvetniške tarife; OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ko je odločalo o pravdnih stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku. Priznani stroški tožnika za konferenco s stranko 100 točk in za poročilo stranki 50 točk so že vključeni v nagrade za druga pravna opravila, stroški odgovora na pritožbo v priglašeni višini 1700 točk pa niso potrebni stroški tega individualnega delovnega spora (155/1 ZPP). Za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 5. 5. 2009 je tožnik upravičen do nagrade 150 točk (in ne 200 točk), prav tako pa je za zastopanje na naroku z dne 26. 4. 2010 upravičen do nagrade v višini 850 točk (saj ta narok ni bil prvi narok za glavno obravnavo, kot ga opredeljuje tarifna št. 15/3a OT) in za urnino 50 točk, pri čemer je potrebno pri vseh teh preveč odmerjenih pravdnih stroških upoštevati tudi 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 1.573,08 EUR, tako da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.114,18 EUR skupaj z prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je iz zapisnika zadnje glavne obravnave z dne 24. 6. 2010 razvidno, da je tožnik stroške priglasil na zapisnik in jih tudi specificiral po višini, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 195/2003 z dne 18. 3. 2004, kjer je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora stranka pravdne stroške priglasiti in jih tudi specificirati do konca glavne obravnave.

Ker (razen v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških) niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) v odločitvi o pravdnih stroških pa jo delno spremeniti, tako kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (5. alinea 358 člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.