Jedro

Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbeno dogovorjeno odpravnino že zavzelo stališče, da kadar je odpravnina določena z upoštevanjem bruto plače in stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno določili, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo, je delodajalec dolžan od bruto odpravnine obračunati in plačati prispevke ter davke, delavcu pa izplačati zgolj neto znesek. Zato revident utemeljeno opozarja na kogentne zakonske predpise, ki bi jih nižji sodišči po uradni dolžnosti morali upoštevati pri presoji višine zahtevka za plačilo odpravnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s četrto točko sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 86.746,38 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila, v preostalem se zahtevek zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova razlike v plači ter terjatve iz naslova odpravnine. Ker je ugotovilo, da ne obstoji terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, je toženi stranki naložilo, da je dolžna od bruto razlike v plači v višini 98.379,65 EUR poravnati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 do dneva plačila (3. točka izreka sodbe). Prav tako je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo odpravnino v višini 86.746,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 do dneva plačila (4. točka izreka sodbe) ter stroške postopka (5. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je imel tožnik, ki je bil direktor tožene stranke, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila določena odpravnina za primer razrešitve brez utemeljenega razloga. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zavzelo stališče, da je bil tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, zaradi česar je tožniku dosodilo odpravnino v višini šestih bruto plač.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo tako z dejanskimi ugotovitvami kot tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo zgolj v odločitvi o stroških, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zoper drugostopenjsko pravnomočno sodbo, in sicer v delu, v katerem je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopenjsko sodbo glede plačila odpravnine. Revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov, še zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da tožnik ni dokazal, da je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Po revidentovih zatrjevanjih sta sodišči napačno zaključili, da ni predložil dokazov, ki bi utemeljevali krivdno razrešitev, saj je predlagal zaslišanje prič J. S., M. D., J. Š. in F. Š. ter vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 4121/2009, pri čemer se je skliceval tudi na zapisnik 6. redne seje upravnega odbora in nadzornega odbora z dne 11. 7. 2008. Navaja, da se je tožnik sam odjavil iz socialnih zavarovanj, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bila razrešitev sporazumna oz., da je s tem pokazal namero, da pri toženi stranki ne želi več delati. Glede slednjega revident zatrjuje, da sodba nima nobenih razlogov in se ne more preizkusiti, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z navajanji, da sodbi nimata razlogov o tem, če in zakaj so bili dokazni predlogi za zaslišanje prič (S., D., Š. in Š.) ter za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 412172009 zavrnjeni, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je na podlagi 1. točke 11. člena pogodbe o zaposlitvi odločilo, da je tožnik upravičen do odpravnine. Nenazadnje revizija sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj bi moralo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati zakonodajo s področja davčnega prava in socialne varnosti ter tožniku dosoditi zgolj neto znesek odpravnine.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo sodišču predlaga, da revizijo kot nedovoljeno zavrže oz. da jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Ugovor tožnika, da revizija ni dovoljena, je neutemeljen. Predmetni spor je premoženjski spor, saj je predmet spora plačilo odpravnine. 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da je v premoženjskih individualnih delovnih sporih revizija dovoljena, kadar je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o odpravnini v višini 86.746,38 EUR, kar je tudi višina izpodbijanega dela sodbe, saj revident uveljavlja revizijske razloge zoper celotno odločitev sodišča o plačilu odpravnine. Ker torej vrednost izpodbijanega dela sodbe presega revizijski minimum, je izpolnjen zakonsko zahtevan pogoj za vsebinsko obravnavo revizije.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija je delno utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik direktor tožene stranke, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je sodišče zaključilo, da je bil tožnik dne 29. 8. 2008 razrešen brez utemeljenega razloga. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi obrazložene ocene izvedenih dokazov, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (1). Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijski očitki, s katerimi tožena stranka izrecno nasprotuje dejanskim ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, v revizijskem postopku niso dovoljeni in jih sodišče ni smelo upoštevati.

9. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in se jo lahko preizkusi, zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Revident graja, da prvostopenjska sodba, potrjena po sodišču druge stopnje, nima razlogov o tem, če so bili in zakaj so bili zavrnjeni dokazi za zaslišanje prič J. S., M. D., J. Š. in F. Š. ter za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 4121/2009. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloči, katere dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev bo izvajalo. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 6. 2010 je sodišče prve stopnje s sklepom te dokazne predloge zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo zavrnitev, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine sta nižji sodišči izhajali iz individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za obdobje od 13. 11. 2003 do 13. 11. 2007 in v kateri je bilo dogovorjeno, da tožniku v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po Zakonu o gospodarskih družbah pripada odpravnina v višini šestkratnega zneska zadnje mesečne plače (1. točka 11. člena pogodbe o zaposlitvi). Sodišči sta ugotovili, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi molče podaljšali tudi za obdobje naslednjega mandata, tj. za obdobje od 13. 11. 2007 do 13. 11. 2011. Glede na ugotovljeno dejstvo - razrešitev brez utemeljenega razloga in navedeno pogodbeno pravno podlago sta nižji sodišči zaključili, da ima tožnik pravico do odpravnine. Pri tem sta upoštevali, da je tožnikova zadnja mesečna bruto plača znašala 14.457,73 EUR, čemur je sledila odločitev sodišč, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 86.746,80 EUR.

12. Revident sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri sojenju nista upoštevali Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji), Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) in Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Odločiti bi morali, da je tožnik šele po predhodnem odvodu davkov in prispevkov upravičen do izplačila neto zneska odpravnine.

13. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbeno dogovorjeno odpravnino že zavzelo stališče, da kadar je odpravnina določena z upoštevanjem bruto plače in stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno določili, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo, je delodajalec dolžan od bruto odpravnine obračunati in plačati prispevke ter davke, delavcu pa izplačati zgolj neto znesek (sodba in sklep VIII Ips 382/2006 z dne 22. 1. 2008, sodba VIII Ips 287/2008 z dne 23. 3. 2010, sodba VIII Ips 46/2010 z dne 22. 11. 2011). Zato revident utemeljeno opozarja na kogentne zakonske predpise, ki bi jih nižji sodišči po uradni dolžnosti morali upoštevati pri presoji višine zahtevka za plačilo odpravnine.

14. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je sodišče reviziji, v kateri je revident predlagal zavrnitev zahtevka v celoti, delno ugodilo. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je spremenilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da je od zneska 86.746,80 EUR dolžna obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 do dneva plačila. V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

15. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Op. št. (1): Iz pravnega mnenja, sprejeta na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 12. 6. 2008, izhaja, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Razrešitev poslovodnega organa je statusno pravno vprašanje, zato pravilnost razrešitve ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Sodišče razrešitev v delovnem sporu upošteva le kot dejstvo (Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011).