Jedro

Z navedbo, da plačilni nalog toženi stranki ni bil pravilno vročen, saj je bil vročen pooblaščencu in ne stranki po pravilih o osebnem vročanju, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 142. člena ZPP. Res je sicer, da se v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP nalog za plačilo sodne takse vroča osebno stranki. Vendar pa vročitev pooblaščencu ne pomeni, da je bila vročitev opravljena v nasprotju z zakonom. Prvi odstavek 137. člena ZPP izrecno določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožba tožene stranke šteje za umaknjeno. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožena stranka v petnajstdnevnem roku po prejemu plačilnega naloga ni plačala odmerjene sodne takse za pritožbo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil plačilni nalog toženi stranki vročen pravilno in v skladu z določbami ZPP, tožena stranka pa v odrejenem roku sodne takse za pritožbo ni plačala. Za neplačilo takse v odrejenem roku niso obstajali upravičeni razlogi. Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je bil utemeljeno zavrnjen.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka plačilnega naloga ni prejela niti od sodišča, niti od pooblaščenca, kateremu je bila kopija plačilnega naloga sicer vročena in jo je ta poslal toženi stranki z navadno pošto, ki pa je ni prejela. Kršeno je bilo načelo enakosti pred zakonom, saj delavcu v sporih o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni treba plačati sodne takse, delodajalec pa jo mora. Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil naslovljen na toženo stranko in ne na pooblaščenca. Sprašuje se, zakaj bi bil na plačilnem nalogu izpisan cel naslov stranke brez pripisa, da jo zastopa pooblaščenec, če se nalog ne bi vročal stranki. Kadar se vroča pooblaščencu, se pošiljka vedno naslovi nanj. Šlo je za prepis plačilnega naloga oziroma kopijo, ki je bila pooblaščencu dana v vednost, brez opozorila, da stranki plačilni nalog ni bil vročen in da se vroča samo pooblaščencu. Pošiljka tudi ni bila vročena v skladu z ZPP in sodnim redom na sedežu pooblaščenca, temveč v predal pooblaščenca na sodišču. Navaja, da je tožena stranka iz opravičljivega razloga zamudila rok za plačilo sodne takse za pritožbo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

6. Z navedbo, da plačilni nalog toženi stranki ni bil pravilno vročen, saj je bil vročen pooblaščencu in ne stranki po pravilih o osebnem vročanju, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 142. člena ZPP. Res je sicer, da se v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP nalog za plačilo sodne takse vroča osebno stranki. Vendar pa vročitev pooblaščencu ne pomeni, da je bila vročitev opravljena v nasprotju z zakonom. Prvi odstavek 137. člena ZPP izrecno določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Določba 142. člena ZPP ne pomeni izjeme od pravila, da se pisanja vročajo pooblaščencu. Nenazadnje sta bili pooblaščencu vročeni tudi sodni odločbi, zoper kateri je uveljavljal pritožbo oziroma revizijo, pa pri tem ni domneval, da sta mu vročeni samo kopiji teh odločb oziroma, da ni bila opravljena osebna vročitev.

7. Revizijske navedbe o tem, da je šlo pri plačilnem nalogu, ki je bil vročen pooblaščencu le za kopijo, ki mu je bila v predal dana v vednost brez opozorila, da se plačilni nalog vroča samo pooblaščencu, pomenijo prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten revizijski razlog. Tudi sicer je materialnopravno povsem zgrešeno razlogovanje, da bi sodišče pooblaščenca moralo še posebej opozarjati, da je plačilni nalog za plačilo sodne takse vročen le njemu in da naj ga on vroči stranki po določbah ZPP o osebnem vročanju. Vročitev plačilnega naloga toženi stranki je bila opravljena s tem, da je bila vročena njenemu pooblaščencu, stvar njunega medsebojnega razmerja pa je, kako bo pooblaščenec stranko o tem obveščal. 8. Zgrešene so revizijske navedbe o tem, da je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom, ker je v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.) le glede delavcev določeno, da ne plačajo sodne takse v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, takšna taksna oprostitev pa ni določena tudi glede delodajalcev. Tožena stranka sicer pravilno citira Radbruchovo splošno formulacijo načela enakosti, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnosti. Vendar pa pri tem spregleda, da položaj delavca in delodajalca, še zlasti v zvezi s sklepanjem in prenehanjem delovnega razmerja, ni enak. Seveda morata imeti v individualnem delovnem sporu obe stranki enako možnost, da dokazujeta svoje trditve ter enake procesne pravice, vendar to ne pomeni, da je načelo enakosti kršeno, če je ob upoštevanju položaja delavca kot šibkejše stranke zakonodajalec taksno oprostitev v tovrstnih sporih predvidel le za delavca in ne tudi za nasprotno stranko. Takšna ureditev je odraz načela socialne države, kot je opredeljeno v 2. členu Ustave RS. Različno obravnavanje, ki utemeljeno na načelu socialne države, ne pomeni nedopustnega razlikovanja, temveč nasprotno. Šele takšno razlikovanje omogoča uveljavitev dejanske enakosti med subjekti, ki so v različnih socialnih položajih.

9. Sodišče je pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je ob ugotovitvi, da je bil plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo toženi stranki pravilno vročen in da ta takse ni plačala v odrejenem roku, štelo, da je pritožba umaknjena. V skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP se šteje, da je pritožba umaknjena, če v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, le ta ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

10. Neupoštevne so revizijske navedbe, da je tožena stranka iz opravičljivega razloga zamudila rok za plačilo sodne takse, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zoper tak sklep revizija ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil pravnomočno končan postopek o glavni stvari.

11. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.