Jedro

Sodišče tudi o absolutni nepristojnosti (oziroma o pomanjkanju jurisdikcije) odloči na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana. Ob takšnem pristopu k vprašanju pristojnosti se pokaže, da je slovensko (mariborsko) sodišče pristojno za toženca že po načelu actor sequitur forum rei.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na začasno odredbo, v ostalem pa se reviziji ugodi in se razveljavita sklepa sodišč druge in prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje in zavrglo tožbo tožnika proti obema tožencema. Hkrati je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi tožencema nalagala prevzem motornega katamarana, tožencu V. S. pa prepovedovala odtujitev in obremenitev njegovega solastninskega deleža na nepremičninah.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika proti navedeni prvostopenjski odločbi.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča zaradi "vseh revizijskih razlogov iz 1., 2 in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP". Revident poudarja svoje stališče, da je V. S. (toženec) bil zastopnik družbe F. S.A. (toženke). Tožnik je s tožencema sklenil posel kot potrošnik s stalnim prebivališčem v Sloveniji v smislu določb 2. točke 22. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik sprejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema. Iz spisne dokumentacije, ki jo je priložil tožnik nedvomno izhaja, da je sklenitev prodajne pogodbe posledica ponudbe in reklame toženca v Republiki Sloveniji in je tožnik kot potrošnik v Sloveniji opravil dejanja, potrebna za sklenitev te pogodbe. Toženec je v navtičnih revijah v Sloveniji oglaševal sebe kot ekskluzivnega zastopnika toženke in tožnik se je s tožencem tudi dogovoril o vseh pomembnih elementih prodajne pogodbe (o plovilu in njegovih lastnostih, ceni, plačilnih pogojih in načinu plačila). Tudi plačilo kupnine je bilo po navodilih tožencev delno izvršeno v Sloveniji in Avstriji na račun toženca, preostali del pa po navodilih in v soglasju s tožencem. Tudi škoda je tožniku nastala v Republiki Sloveniji. Toženca nista nikoli odpravila vseh napak na plovilu. Toženec je kot zastopnik toženke prejel potrošnikovo naročilo v Sloveniji, organiziral pa je tudi tožnikov obisk toženke v Franciji. Generalni direktor toženke je tožniku pisno potrdil, da je toženec zastopnik toženke za Slovenijo in Hrvaško. Glede na v tožbi navedene navezne okoliščine, naj bi sodišče napačno uporabilo postopkovne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča. Revidentovo stališče je tudi, da je sodišče zmotno odločilo o njegovem predlogu začasne odredbe.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ta pa sta nanjo odgovorila.

Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na odločitev o začasni odredbi, v preostalem delu pa je utemeljena. O (ne)dovoljenosti revizije:

5. Sodišče odloča o začasni odredbi na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(1). Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku zavarovanja pa ni dovoljena revizija(2). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v nedovoljenem delu.

O (ne)utemeljenosti revizije:

6. Sodišče tudi o absolutni nepristojnosti (oziroma o pomanjkanju jurisdikcije) odloči na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana(3). Ob takšnem pristopu k vprašanju pristojnosti se pokaže, da je slovensko (mariborsko) sodišče pristojno za toženca že po načelu actor sequitur forum rei(4). Tožnik opira svoje zahtevke proti obema tožencema na isto dejansko in pravno podlago, pri čemer trdi, da je toženka zaupala tožencu opravljanje njenih poslov. Zato je podana pristojnost slovenskega (mariborskega) sodišča tudi za toženko(5).

7. Sodišči druge in prve stopnje sta napačno uporabili navedene določbe procesnih zakonov o sodni pristojnosti. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP, prvostopenjsko sodišče pa bo moralo nadaljevati postopek v zvezi s tožnikovo tožbo proti obema tožencema. Delno zavrženje revizije ima podlago v 377. členu ZPP. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo(6).

.Op. št. (1): Primerjaj določbe 266. do 279. člena ZIZ.Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 10. člena ZIZ. Op. št. (3): Primerjaj drugi odstavek 17. člena ZPP. Op. št. (4): Primerjaj določbi prvih odstavkov 47. člena ZPP in 48. člena ZMZPP. Op. št. (5): Primerjaj določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP in določbo 61. člena ZPP. Op. št. (6): Primerjaj določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.