Jedro

Tožba je bila nesklepčna, saj trditve o finančnih transakcijah več kot 10 let po razvezi zakonske zveze ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, v kakšni obliki in višini so obstajali zatrjevani devizni prihranki pravdnih strank ob razvezi njune zakonske zaveze v letu 1985 ali še pravilneje ob prenehanju njune življenjske skupnosti, do česar naj bi potrditvah samih revidentov prišlo že v letu 1982. Teh manjkajočih trditev tožnica ne more nadomestiti le s ponujanjem dokazov.

Smisel določbe o procesni kršitvi v primeru „če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna dejanja kasneje odobrena“, je v varstvu nepravilno zastopanih. Zato se na to kršitev lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopani v pravdi uspel, ni razlogov za njegovo varstvo.

Če toženec vloži odgovor na tožbo, domneve o priznavanju tožbenih trditev ni več in je ne more biti niti v primeru, če je prišlo do dopolnitve tožbenih navedb in delnega umika, pa tudi zvišanja tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V pravdi zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe se je toženka (v nadaljevanju tožnica) branila tudi tako, da je vložila dve nasprotni tožbi, vendar je sodišče prve stopnje najprej odločilo o tožbenem zahtevku iz tožbe, zadevi v zvezi z nasprotnima tožbama pa izločilo. Nato je odločilo o nasprotni tožbi glede zatrjevane ničnosti, podrejeno pa razveljavitve kupne pogodbe in izločilo zadevo z nasprotno tožbo glede skupnega premoženja, nazadnje pa je odločilo tudi o tem tožbenem zahtevku. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje razvezanih zakoncev spada solastninski delež na nepremičnini v L. in tudi šest različnih denarnih deviznih prihrankov, da so deleži na tem skupnem premoženju enaki, da mora toženec tožnici priznati solastninski delež na navedeni nepremičnini, jo prepustiti v neposredno posest in izstaviti listino za vpis tožničine lastninske pravice na ugotovljenem deležu, da ji je dolžan priznati tudi solastninsko pravico na deviznih prihrankih in ji izplačati njihovo polovično vrednost z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje pritožbi tožnice in stranskega intervenienta delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na nepremičnino, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica in stranski intervenient sta vložila pravočasno revizijo, v kateri izpodbijata le odločitev v zvezi denarnimi deviznimi prihranki. Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred sodiščem prve stopnje, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in napačno uporabo materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijanega dela sodbe, da se njuni pritožbi ugodi in prvostopenjska sodba spremeni, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju revidentov je sodišče druge stopnje kršilo 350. člen ZPP, ker ni ravnalo tako, kot je v navedeni zakonski določbi določeno. Odvetnik B. B. od leta 2007 ni imel pooblastila za zastopanje toženca, zato bi sodišče moralo ravnati po 98. členu ZPP. Šele na naroku 11. 3. 2010 je zahtevalo dostavo pooblastila, kar je odvetnik sicer storil, vendar po izteku roka. Tudi če bi šlo za začasno zastopanje, bi morala biti pooblaščenčeva dejanja vsaj naknadno odobrena, vendar iz dostavljenega pooblastila ne izhaja niti, na katero zadevo se pooblastilo nanaša, niti morebitna naknadna odobritev. Po mnenju revidentov je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pooblastilo ni bilo izkazano, sodišče ne bi smelo upoštevati odgovora na tožbo, ki ga je ta odvetnik vložil 24. 2. 2009. Prav tako ne bi smelo upoštevati niti odgovora na tožbo odvetnice A. A. z 12. 7. 2006, kateri po krivdi sodišča ni bila poslana (druga) poprava in dopolnitev tožbe, na katero zato ni odgovorila. Glede na samo vsebino tega odgovora na tožbo revidenta smatrata, da gre za odgovor brez ustrezne obrazložitve, zaradi česar je treba šteti, da ni bil vložen, saj se nanaša predvsem na zahtevke, ki so bili takrat že umaknjeni. Zato sta revidenta utemeljeno predlagala izdajo zamudne sodbe in je drugačno stališče materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje, zlasti pa sodišče druge stopnje se do teh trditev nista opredelili in je zato podana tudi procesna kršitev. Revidenta se v nadaljevanju ne strinjata s presojo o nezadostnih trditvah, saj je bilo ves čas zatrjevano, da so bili vsi devizni prihranki pridobljeni v času trajanja zakonske zveze. O tem in svojih dokaznih predlogih dobesedno in z označbo v narekovaju prepisujeta tudi pritožbene navedbe. Revizijo zaključujeta z očitkom pritožbenemu sodišču o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je glede na višino dajatvenega tožbenega zahtevka za izplačilo polovico denarnih prihrankov (106.898,24 EUR in 100.000 CHF) dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), ni pa utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi preizkus na pritožbeni stopnji. Njihovo izpodbijanje ni dovoljeno niti neposredno niti posredno v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava.

7. Presoja obeh sodišč je bila, da tožnica ni dokazala, da naj bi sporni zneski izvirali iz deviznih prihrankov kot skupnega premoženja pravdnih strank. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi nadaljnjim razlogom pritožbenega sodišča, da tožnica kljub več pozivom prvostopenjskega sodišča za popravo in dopolnitev tožbenih trditev ni ustrezno ravnala, pa čeprav je večkrat popravljala in dopolnjevala trditve ter spreminjala tožbeni zahtevek. Ker njene trditve niso utemeljevale uveljavljanega tožbenega zahtevka, je bila tožba nesklepčna. Trditve o finančnih transakcijah več kot 10 let po razvezi zakonske zveze ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, v kakšni obliki in višini so obstajali zatrjevani devizni prihranki pravdnih strank ob razvezi njune zakonske zaveze v letu 1985 ali še pravilneje ob prenehanju njune življenjske skupnosti, do česar naj bi potrditvah samih revidentov prišlo že v letu 1982. Teh manjkajočih trditev tožnica ne more nadomestiti le s ponujanjem dokazov. Zato v taki situaciji procesni očitek o neizvedbi vseh predlaganih dokazov ni utemeljen, kot pravilno pojasnjuje že pritožbeno sodišče. Tisti dokazi, ki so bili izvedeni in trditve v zvezi z njimi pa ne izkazujejo dejanskega stanja v letu 1985 oziroma 1982 (nakup avta v letu 1992, posojilo G. v letu 1995, posojilo K. malo pred letom 1999, stanje na hranilni knjižici v letu 2003, poravnalna ponudba v pravdi iz leta 2000 itd).

8. Dobeseden prepis dela pritožbenih navedb o vsebini trditev v postopku na prvi stopnji in ponujenih dokazih na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne more vplivati. Tudi na ta del pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče odgovorilo in ker se revizijsko sodišče z njegovimi razlogi strinja, dodatno in podrobnejše utemeljevanje ni potrebno.

9. V reviziji je tudi prepisan pritožbeni očitek o kršitvi ustavnopravnih jamstev iz 22. člena URS. Edina razlika v primerjavi s pritožbo je, da je tokrat naslovljen na pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče, tako kot pred njim pritožbeno sodišče, ugotavlja, da je ta del trditev neargumentiran, in še dodaja, da je tudi nekonkretiziran, saj vsebinsko pomeni le povzetek splošnih in neopredeljenih razlogov (verjetno) iz neke necitirane odločbe Ustavnega sodišča RS.

10. V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Standard obrazloženosti pritožbene sodbe je manjši od standarda obrazloženosti prvostopenjske sodbe. Zato pritožbenemu sodišču ni treba povzemati vseh razlogov izpodbijane sodbe, če se z njimi strinja, in mu tudi ni treba odgovarjati na vse pritožbene trditve, temveč le na odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pred pritožbenim sodiščem zato ni prišlo do nobene relativne procesne kršitve.

11. Revizija neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitvi določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v reviziji nista konkretizirani, zato revizijsko sodišče tega ni moglo obravnavati. Kršitev v zvezi s pooblastilom (drugega) pooblaščenca toženca iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni upoštevna, tudi če bi bila res podana. Smisel določbe o procesni kršitvi v primeru „če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna dejanja kasneje odobrena“, je v varstvu nepravilno zastopanih. Zato se na to kršitev lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopani v pravdi uspel, ni razlogov za njegovo varstvo(1).

12. Revizija zatrjevano kršitev v zvezi s pooblastilom vsaj posredno povezuje tudi s spornim vprašanjem o obstoju pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zatrjuje namreč, da zaradi manjkajočega oziroma kasneje prepozno vloženega pooblastila sodišče ne bi smelo upoštevati odgovora tega toženčevega pooblaščenca. Očitno se ne strinja z razlogi obeh sodišč, da niso izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP zato, ker je odgovor na tožbo bil, saj zanika lastnost odgovora na tožbo tudi vlogi toženčeve prve pooblaščenke z 12. 7. 2006. Odgovor naj bi bil nezadosten, ker naj sodišče takratni pooblaščenki poleg tožbe in prve poprave ne bi vročilo (druge) poprave in dopolnitve z 19. 4. 2005. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da institut zamudne sodbe v našem procesnem pravu temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, torej na domnevi, da toženec, ki ne vloži odgovora na tožbo, priznava tožbene trditve. Če toženec vloži odgovor na tožbo, te domneve ni več in je ne more biti niti v primeru, če je (pred ali po tem) prišlo do dopolnitve tožbenih navedb in delnega umika, pa tudi zvišanja tožbenega zahtevka. Poleg tega ne drži revizijska trditev, da naj bi se ta prvi odgovor nanašal predvsem na zahtevke, ki so bili že umaknjeni. Prav tako je napačna ocena neustreznosti obrazložitve, zaradi česar naj bi se štelo, da odgovor sploh ni bil vložen. Že v odgovoru z 12. 7. 2006 na (takrat še nasprotno) tožbo je toženec med drugim opozarjal na nejasnost in nerazumljivost trditev v številnih tožničinih vlogah, to pa je bil tudi poglavitni razlog za tožničin neuspeh revizijsko še spornega dela tožbenega zahtevka.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnice in stranskega intervenienta. Revizijski stroški niso bili priglašeni, zato o njih ni bilo treba odločiti.

Op. št. (1): Zobec v Ude et alt.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3 knjiga, strani 304, 305, GV Založba, Ljubljana 2009