Jedro

Med skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze spadajo tudi prihranki, ki obstajajo v času razveze zakonske zveze. Četudi tožnica navaja, da sta s tožencem pridobivala skupno premoženje tudi v obliki skupnih deviznih prihrankov ter da je toženec s prihranki po razvezi zakonske zveze sam razpolagal, pa manjkajo pravno pomembna dejstva, v kakšni obliki so prihranki obstajali ob prenehanju zakonske zveze.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba zavrže glede tožbenega zahtevka, ki glasi: „Ugotovi se, da v skupno premoženje bivših zakoncev spada: A. Nepremičnina: Z. (62/128): pritličje v izmeri 136,74 kvadratnega metra, kleti pov. 66,97 kvadratnega metra ter drugih skupnih delov hiše, stavbišče v izmeri 178 kvadratnega metra in dvorišče v izmeri 163 kvadratnega metra na parceli številka 428, ki je pripisana v z.k. vložku 246, k.o. P. p., da so deleži na tem skupnem premoženju za vsakega bivšega zakonca do ½ ter da je Ž. N. dolžan priznati solastniško pravico V. N. na deležu 31/128 nepremičnin: pritličja hiše Z. ter drugih skupnih delov hiše na parc. št. 428, ki je pripisana v z.k. vložku 246, k.o. P. p. in ji nepremičnine izročiti v neposredno posest ter izstaviti z.k. listino, na podlagi katere se bo V. N. vpisala kot lastnik na navedenem deležu pri vl. št. 246, k.o. P. p., sicer bo tako listino nadomestila sodba“.

V preostalem obsegu se pritožba zavrne in sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer na ugotovitev, da v skupno premoženje bivših zakoncev spada nepremičnina Z. (62/128), ki je pripisana v z.k. vložku 246, k.o. P. p. ter hranilna vloga v znesku 32.050,49 EUR, dano posojilo P. D. v znesku 200.000,00 CHF, dano posojilo S. G. ml. v znesku 51.130,49 EUR, za nakup osebnega avtomobila R. 21 v Avstriji v znesku 17.855,67 EUR, dano posojilo S. K. v znesku 10.500,98 EUR in ponujen skriti devizni prihranek v znesku 102.260,99 EUR, da so deleži na ugotovljenem skupnem premoženju za vsakega bivšega zakonca do ene polovice, da je toženec dolžan priznati tožnici solastniško pravico na deležu 31/128 nepremičnin pritličja hiše Z. ter drugih skupnih delov hiše na parc. št. 428, ki je vpisana z.k. vložku 246, k.o. P. p. in ji nepremičnine izročiti v neposredno posest ter izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo V. N. vpisala kot lastnik na navedenem deležu pri vl. št. 246, k.o. P. p., sicer bo tako listino nadomestila sodba ter da je toženec dolžan priznati tožnici solastninsko pravico na denarnih deviznih prihrankih 16.025,19 EUR, 100.000,00 CHF, 25.564,24 EUR, 8.927,83 EUR, 5.250,49 EUR in 51.130,49 EUR, od vsakega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.01.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.732,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in stranski intervenient. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlagata razveljavitev sodbe. V pritožbi, ki jo vlagata po pooblaščencu, navajata, da je na nepremičnini Z. tožeča stranka res pridobila solastninsko pravico na podlagi sodne odločbe Občinskega sodišča v N., katero je nato tožnica z darilno pogodbo prenesla na stranskega intervenienta. Vendar pa je tožena stranka izpodbijala veljavnost vknjižbe, saj sodna odločba Občinskega sodišča v Negotinu nima učinkov v RS. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1332/2009 je bil zahtevek tožene stranke zavrnjen, vendar je tožena stranka vložila revizijo, o kateri še ni odločeno. Glede na stanje stvari je sicer res pričakovati, da bo revizija tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Vendar pa do izčrpanja vseh rednih in izrednih pravnih sredstev ni mogoče predvideti, kakšna bo odločitev sodišča. Zato tožeča stranka vztraja na tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev solastninskega deleža na nepremičnini. V zvezi z zahtevkom na ugotovitev skupnega premoženja na denarnih sredstvih pa je preuranjeno sklepanje sodišča, da naj tožena stranka ne bi izkazala, da so bila sredstva pridobljena v času trajanja zakonske zveze. Sodišče je zaslišalo le stranskega intervenienta, ni pa v tem delu izvedlo nobenega drugega dokaza. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče naloži toženi stranki, da sodišču dostavi hranilne in devizne račune, vendar se sodišče do navedenega dokaza ni opredelilo. Iz tožbenih navedb je nesporno, da so bila sredstva s strani tožene stranka dana kot posojila različnim subjektom oziroma so bila naložena na hranilnih in deviznih vlogah. Tožeča stranka je navajala, da so bila vsa navedena sredstva pridobljena v času trajanja zakonske zveze in da so obstajala tudi pred samo razvezo. Sodišče se do teh navedb tožeče stranke ni opredelilo. Pritožnica in stranski intervenient v pritožbi očitata sodišču, da je zahtevo za izdajo zamudne sodbe neutemeljeno zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Relevantnih dokazov, ki so navedeni v tožbi in drugih vlogah, sodišče v sodbi niti ne omenja. Tudi predlagane poizvedbe o skupnih denarnih prihrankih in dnevu upokojitve tožene stranke ni opravilo, vse brez obrazložitve. Sodišču očita popolnoma pristransko sojenje, nezakonito uporabo dvojnih meril, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse in arbitrarnost. Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča še v teku ali pa že zaključenih več pravdnih zadev, ki se tičejo skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja njune zakonske zveze. Z delno sodbo na podlagi pripoznave P 1967/90, ki jo je dne 03.05.2000 izdalo Občinsko sodišče v Negotinu je bilo med ostalim odločeno o zahtevku tožnice, da je na podlagi skupne pridobitve do polovice solastnica stanovanja na Z., torej nepremičnine, ki je predmet obravnave tudi v tem postopku. Ne glede na potek kasnejših sodnih postopkov zaradi priznanja tuje sodne odločbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I R 52/2004 ter zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega stanja v zadevi P 1800/2003-I, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno dejstvo, da je zemljiškoknjižno sodišče na podlagi citirane sodbe srbskega sodišča dovolilo, da se je pri navedeni nepremičnini pri toženčevem deležu 62/128-ink vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do 31/28-ink, torej do ene polovice. Takoj nato pa je bila med tožnico in stranskim intervenientom sklenjena darilna pogodba in na podlagi te pogodbe se je na tožničinem delu vknjižila lastninska pravica v korist stranskega intervenienta. Zemljiškoknjižni podatki za nepremičnino parc. št. 428 k.o. P. p. torej izkazujejo, da je stranski intervenient solastnik do deleža 31/128, ki ga je pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s tožnico. Kot razlog zavrnitve tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožeča stranka že pridobila zahtevani delež na skupnem premoženju, s katerim je takoj nato razpolagala z darilno pogodbo, zaradi česar ni več mogoče govoriti o skupnem premoženju. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da tožnica nima pravnega interesa na ugotovitev lastninske pravice, saj je že bila vknjižena kot solastnica. Takšna utemeljitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni pravilna. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe predstavlja procesno predpostavko, ki jo mora sodišče preveriti in ugotoviti že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in v primeru, da ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, jo mora zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP), ne pa tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru morebitne ugoditve tožbenemu zahtevku, kolikor se nanaša na sporno nepremičnino, se pravni položaj tožnice ne bi smel v ničemer spremeniti, zato ni dvoma, da pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazala. Razlog, ki ga tožnica navaja v tožbi, češ da se želi s tožbo zavarovati v primeru, da bi tožena stranka uspela z revizijo zoper sodbo v postopku, v katerem je izpodbijala veljavnost vknjižbe, ni takšna okoliščina, ki bi utemeljevala izdajo sodbe in ji ne daje interesa za novo tožbo „za vsak primer“ in izdajo sodbe. Takšno tožbo je potrebno zavreči kot nedopustno. Pritožbeno sodišče je zato v delu zahtevka, ki se nanaša na nepremičnino (v točki I A, II in III izreka) ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo na podlagi 354. člena ZPP.

V preostalem delu je predmet spora med pravdnima strankama ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ki naj bi ga potrditvah tožeče stranke pridobila tekom trajanja zakonske zveze v Sloveniji. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Kot predmet skupnega premoženja je tožeča stranka opredelila (poleg solastninskega deleža na nepremičnini – stanovanju na Z., o čemer se je pritožbeno sodišče že opredelilo zgoraj) skupna denarna sredstva oziroma skupne denarne prihranke, s katerimi naj bi toženec razpolagal po razvezi zakonske zveze. Tožnica jih v tožbenem zahtevku opredeli v šestih različnih zneskih in sicer v obliki denarja na hranilni vlogi v tuji banki, posojil, danih trem posojilojemalcem, denarnega zneska za nakup osebnega vozila ter ponujenega skritega deviznega prihranka. Sodna praksa dopušča ugotavljanje obsega in deležev na denarnih prihrankih zakoncev kot skupnega premoženja, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, saj je prejšnje stališče starejše sodne prakse, da je treba glede denarnih sredstev nujno postaviti dajatveni zahtevek, že preseženo. Skupni prihranki so torej lahko del skupnega premoženja zakoncev. Ob takšnem izhodišču je na strani tožnice trditveno in dokazno breme, da so zatrjevani skupni prihranki obstajali v času razveze zakonske zveze, da so bili pridobljeni z delom v času trajanja zakonske zveze ter da je z njimi razpolagal le toženec brez soglasja tožnice. V primeru morebitne ugotovitve obstoja skupnih prihrankov pa je na strani toženca dokazno breme za trditve, da ti predstavljajo njegovo posebno premoženje. Skupni denarni prihranki se lahko izkazujejo tudi v obliki terjatve, bodisi do banke za sredstva na bančnih računih, bodisi do posojilojemalcev.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko med postopkom večkrat pozivalo na popravo tožbe. V obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je tožeča stranka sicer tožbo popravila tako, da je formalno popolna, očita pa ji pavšalne in nejasne trditve o obstoju denarnih prihrankov v času prenehanja zakonske zveze pravdnih strank. Po oceni pritožbenega sodišča je tožba v tem delu nesklepčna, pri čemer pa tožeča stranka kljub pozivu sodišča v številnih vlogah nesklepčnosti tožbe ni odpravila. Tudi v popravku in dopolnitvi nasprotne tožbe z dne 23.7.2008 se namreč sklicuje na skupne devizne prihranke pravdnih strank, ki naj bi jih imel toženec v bankah v Avstriji in Švici, pri čemer pa s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja ugotovitve obstoja skupnega premoženja in deležev na teh prihrankih, temveč na več denarnih zneskih, ki vsi izhajajo iz obdobja več let po razvezi zakonske zveze. Iz zatrjevanih dejstev tako ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Med skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, v skladu z določbo 51. člena ZZZDR spadajo tudi prihranki, ki obstajajo v času razveze zakonske zveze. Četudi tožnica navaja, da sta s tožencem pridobivala skupno premoženje tudi v obliki skupnih deviznih prihrankov ter da je toženec s prihranki po razvezi zakonske zveze sam razpolagal, pa manjkajo pravno pomembna dejstva, v kakšni obliki so prihranki obstajali ob prenehanju zakonske zveze. Iz trditvene podlage tožeče stranke namreč tega ni mogoče razbrati, saj se ves čas sklicuje le na stanje na toženčevi hranilni vlogi na dan 5.9.2003, posojila in nedefinirane skrite denarne prihranke, skratka na izvršene denarne transakcije toženca, ki naj bi se izvajale že po razvezi zakonske zveze. Zaradi navedenih pomanjkljivosti tožbe sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma se posebej ni opredeljevalo glede zavrnitve posameznih dokaznih predlogov. Pritožba nadalje neargumentirano očita sodišču pristransko sojenje, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse in arbitrarnost. Enako brez podlage je prizadevanje pritožbe v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 318. člena ZPP, češ da je sodišče brez podlage opustilo izdajo zamudne sodbe. Po tej določbi se zamudna sodba izda le, če so izpolnjene vse zakonske predpostavke, med katerimi je tudi, da tožena stranka v danem roku ne odgovori na tožbo. Zaradi izpolnitve tega pogoja, saj je tožena stranka pravilno in pravočasno odgovorila na tožbo, niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Ker niso podani pritožbeni razlogi je pritožbeno sodišče v nerazveljavljenem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba ugovarja tudi odmeri stroškov postopka, češ da iz obrazložitve sodbe ni razvidna in ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je sodišče stroške priznalo. Pritožba nima prav, če meni, da bi morala točna specifikacija in odmera stroškov izhajati iz obrazložitve odločitve o stroških. Zadošča namreč, da sodišče obrazloži način obračuna stroškov (v konkretnem primeru je stroške odmerilo v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP glede na neuspeh tožeče stranke v postopku), iz stroškovnika v spisu pa je razvidno, v kakšni višini je sodišče prve stopnje stroške priznalo. Vse navedeno predstavlja zadostno obrazložitev odločitve o stroških, medtem ko same odmere pravdnih stroškov pritožba ne napada. Delna razveljavitev sodbe s posledičnim zavrženjem tožbe pa ne vpliva na stroškovno odločitev, ker tožeča stranka s svojimi zahtevki v pravdi ni uspela. Zato je dolžna kriti sama tudi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).