Jedro

Vračilo davka se lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Med temi podatki pa je tudi podatek o davčni številki izdajatelja. Tudi po presoji sodišča morata biti zahtevku za vračilo DDV po določbi 54. člena ZDDV priložena pravilna (originalna) računa, ki predstavljata verodostojno knjigovodsko listino v skladu s SRS 21.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A., št. ... z dne 18. 12. 2003, s katero prvostopni davčni organ ni ugodil zahtevku davčnega zavezanca za vračilo DDV v višini 1.923.320,11 SIT. Tožena stranka svojo odločitev utemelji v določbi 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, v nadaljevanju ZDDV), po kateri ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji ob zakonsko določenih pogojih pravico do vračila vstopnega DDV, zaračunanega za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije. Med ostalimi naštetimi zakonski pogoji ZDDV predpisuje tudi izpolnitev drugih pogojev določenih v 40. členu ZDDV, ki se nanašajo na pravico do odbitka vstopnega DDV. V 6. odstavku 40. člena ZDDV določa, da sme zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih, izdanih v skladu s 34. členom ZDDV. Po 1. odstavku 34. člena ZDDV mora račun vsebovati med ostalim tudi davčno številko izdajatelja računa (2. točka) in davčno številko prejemnika blaga ali storitve (3. točka). Na podlagi 4. odstavka 54. člena ZDDV mora davčni zavezanec zahtevku predložiti izvirnike računov oz. uvoznih dokumentov. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je zavezanec predložil oba računa, ki ju je kot verodostojni listini očitno davčni zavezanec sam upošteval v svojem knjigovodstvu, nesporno pa (davčnemu organu) predložena računa nista vsebovala davčne številke izdajatelja računa, torej zakonski pogoj ni izpolnjen. Da bi tožnik predložil še ročno popravljena računa, kot prilogo pri dokumentih danih v zvezi prvostopnemu davčnemu organu, ne izhaja ne iz njegove zahteve za vračilo DDV (pod točko 1: število priloženih dokumentov 2, od tega računi: 2), ne dokumentacije v spisu, ne iz obrazložitve odločbe. Tožena stranka ugotavlja, da pritožbena navedba, da je razpolagal s pravilnima računoma, ni izkazana, ampak je mogoč zaključek o naknadnem popravku računov. Tožnik tudi sicer ne more upoštevati dveh različnih računov za en poslovni dogodek in je zmotno stališče davčnega zavezanca, da mu takšno podlago daje določba 2. točke 72. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02 do 76/03, v nadaljevanju Pravilnik). Glede datuma na računih tožena stranka pojasni, da se v davčnem postopku priloženi računi opremijo z žigom ob odpremi odločbe, kar pa ne pomeni, da je odločbo izdal davčni organ pred preveritvijo predložene dokumentacije. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Tožeča stranka nezadovoljna z izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu in v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah in predloženih dokazih. Navaja, da je pri izdaji računov št. 980000027 z dne 11. 3. 2002 in št. 980000066 z dne 2. 8. 2002 prišlo do napake, ker iz računalniškega sistema niso bili izpisani vsi potrebni podatki, predpisani po ZDDV, zato jih je dobavitelj oz. izdajatelj računa dopisal ročno. Na zahtevo naročnika, to je tožeče stranke, da se izstavita računa brez ročnih popravkov, pa je dobavitelj to napako popravil le tako, da je izdelal prepis računov, pri tem pa je po pomoti zastala davčna številka izdajatelja računa. Tožeča stranka je prvotna računa, ki imata ročne popravke, in sicer vsebujeta vse elemente po 34. členu ZDDV (med drugim tudi davčno številko izdajatelja računa) hranila kot prilogo pri dokumentih, danih v presojo prvostopnemu organu. Tožeča stranka pa teh pravilnih računov pomotoma ni priložila zahtevku za vračilo DDV, temveč le prepisa obeh računov. Tožena stranka zato meni, da bi moral prvostopni davčni organ zahtevek za vračilo DDV obravnavati kot nepopolno vlogo in tožečo stranko pozvati, da svojo vlogo v določenem roku dopolni s predložitvijo pravilnih računov. Ker tega ni storil, je tožeča stranka šele pritožbi priložila pravilna računa. Tožena stranka se do k pritožbi priloženih pravilnih računov ni opredelila. Pravilna računa sta nedvomno obstajala pred vložitvijo zahteve za vračilo DDV, pomotoma pa zahtevi za vračilo DDV nista bila priložena, temveč le prepisa teh računov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih pravno relevantnih dejstev in dokazov je tožena stranka prišla do takšne ugotovitve oz. zaključka, predvsem v zvezi z ugotovitvijo o naknadnem popravku računov, saj dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljala, temveč sprejela odločitev zgolj na podlagi domnev. Tožeča stranka opozarja na kršitev načela materialne resnice in proste presoje dokazov. Po mnenju tožeče stranke je tudi nepravilna ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ne more upoštevati dveh različnih računov za en poslovni dogodek in pri tem zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji takšno podlago daje 2. točka 72. člena Pravilnika. V obravnavanem primeru ne gre za dva različna računa temveč za en sam račun, v zvezi s katerim pa je bil naknadno na zahtevo naročnika (zaradi ročnih popravkov na računu) izdan prepis tega računa. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naroči plačilo stroškov postopka. Na naroku tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah, predlaganih dokazih in postavljenemu tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Enako tudi na naroku in nasprotuje izvedbi predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 22. 11. 2004, prisotnost na naroku pa opravičilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zahtevku za vračilo DDV, ki ga je podala na podlagi 54. člena ZDDV v skladu z zahtevami iz ZDDV in Pravilnika priložila računa, na podlagi katerih je bil obračunan DDV, katerega vračilo zahteva. Sporna tudi ni vsebina računov kot taka in da gre za računa, izdana davčnemu zavezancu, pač pa je sporno, ali zapisana vsebina računov zadosti tudi 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV o davčni številki izdajatelja računa. Med strankama tudi ni spora o tem, da računa, ki sta bila priložena zahtevku za vračilo DDV, navedenega obveznega podatka nista vsebovala. Tožeča stranka skuša pojasniti nastalo situacijo s tem, da sta bila zahtevi za vračilo DDV priložena prepisa teh računov, kar se je zgodilo pomotoma, da pa je že pritožbi predložila tudi originalni račun, iz katerih pa so razvidni vsi podatki. Kot pravilno utemeljuje svojo odložitev že tožena stranka, je namreč v zvezi s priznavanjem pravice do plačila, poleg pogojev, ki so izrecno navedeni v 54. členu ZDDV in dodatno pojasnjeni v odločbah Pravilnika, potrebno upoštevati tudi “splošne pogoje”, ki so določeni v 40. členu ZDDV in sicer veljajo za vračilo vstopnega davka domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. To hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, vračilo davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh tam predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Med temi podatki pa je tudi podatek o davčni številki izdajatelja. Tudi po presoji sodišča morata biti zahtevku za vračilo DDV po določbi 54. člena ZDDV priložena pravilna (originalna) računa, ki predstavljata verodostojno knjigovodsko listino v skladu s SRS 21. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je šlo zgolj za napako in da sta bila k zahtevku priložena prepisa spornih računov (pa tudi na računih ni oznake, da gre za prepis). Tožena stranka se je v okviru svojih pooblastil opredelila do pritožbenih navedb in tudi do obeh računov, ki sta bila pritožbi priložena. Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da bi moral davčni organ pozvati stranko, da dopolni svojo vlogo, ker na računih, ki sta bila priložena zahtevku za vračilo DDV, niso bili navedeni vsi obvezni podatki iz 34. člena ZDDV. Ne gre za nepopolno vlogo, kot zmotno meni tožeča stranka, ampak je bila vloga popolna, kolikor pa davčni zavezanec predloži pomanjkljive listine, pa jih davčni organ ni dolžan dopolnjevati. V postopku niso bila kršena pravila postopka, kot to želi prikazati tožnik, in dejansko stanje ni bilo nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno. Dejansko stanje, ki se v obravnavanem primeru ugotavlja, se nanaša na pravico do vračila DDV, za pridobitev katere pa morajo biti izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Izpolnjevanje zakonsko predpisane vsebine računa pa po presoji sodišča ni mogoče z ugotavljanjem drugih dejstev in tudi ne z izvajanjem dokaza z zaslišanjem tožeče stranke, zato je sodišče ta predlog zavrnilo.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.