Jedro

Navedba davčne številke izdajatelja računa omogoča identifikacijo davčnega zavezanca, ki je na izdanem računu obračunal in plačal DDV. Kot obvezna sestavina računa je določena tako v ZDDV kot v Šesti Direktivi Sveta št. 77/388/EGS, zato je stališče sodišča in tožene stranke, da zahtevku za vračilo davka ni mogoče ugoditi, če na računih, ki so podlaga zahtevku, manjka navedba davčne številke izdajatelja, po materialnem pravu pravilno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 18.12.2003. Z izpodbijano prvostopno odločbo je davčni organ zavrnil revidentov zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) v višini 1.923.320,11 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da računa, na podlagi katerih je revident zahteval vračilo davka, nista vsebovala davčne številke izdajatelja računa, zato niso bili izpolnjeni pogoji za vračilo davka po 54. členu ZDDV.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da bi moral upravni organ obravnavati zahtevek za vračilo davka s priloženima (pomanjkljivima) prepisoma računov kot nepopolno vlogo in revidenta pozvati, da svojo vlogo v določenem roku dopolni s predložitvijo popolnih računov. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do revidentovih navedb, da zahtevku za vračilo DDV pomotoma ni priložil pravih računov, ki sta obstajala že v času vložitve zahtevka, temveč prepisa računov, na katerih pa je pomotoma manjkala davčna številka izdajatelja. Pri tem ne gre za dva različna računa, temveč za prepis istega računa.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Med strankama ni sporno, da računa, ki ju je revident priložil zahtevku za vračilo DDV, ne vsebujeta podatka o davčni številki izdajatelja računa. Med strankama je sporno, ali zahtevek s priloženim računom, ki ne vsebuje vseh sestavin po 34. členu ZDDV, predstavlja nepopolno vlogo v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP.

9. Po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Upoštevaje tretji odstavek 75. člena v povezavi z drugim odstavkom 78. člena ZUS-1, presoja Vrhovno sodišče tudi, ali ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Iz navedenega izhaja, da Vrhovno sodišče v reviziji ne presoja postopka pred izdajo upravnega akta, zato ne odgovarja na revizijske navedbe, ki se nanašajo na obravnavo pomanjkljivega računa kot nepopolne vloge in vračanje v popravo, dokazno oceno pred upravnim organom in zatrjevano kršitev načela materialne resnice.

10. V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZDDV ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV, zaračunanega za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo. V točki c) drugega odstavka istega člena je določeno, da morajo biti za pridobitev pravice do vračila DDV izpolnjeni pogoji, določeni v 40. členu ZDDV, ki se nanašajo na pravico do odbitka vstopnega DDV. V skladu s prvo alinejo šestega odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona. V prvem odstavku 34. člena ZDDV so določene obvezne sestavine računa, med katerimi je v 3. točki prvega odstavka navedena tudi firma oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčna številka izdajatelja računa.

11. Vse navedene sestavine zakon določa kot obvezne sestavine računa in pri tem ne določa izjem. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, na katerega je Vrhovno sodišče v skladu s 85. členom ZUS-1 vezano, izhaja, da računa, priložena zahtevku za vračilo, nista vsebovala podatka o davčni številki izdajatelja. Pri tem je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na 2. točki četrtega odstavka 54. člena ZDDV, da morata biti zahtevku priložena izvirnika računov in da zato ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke, da je šlo za prepisa, pri čemer pa tudi iz računov samih ne izhaja, da bi šlo za prepis.

12. Navedba davčne številke izdajatelja računa omogoča identifikacijo davčnega zavezanca, ki je na izdanem računu obračunal in plačal DDV. Vsak zavezanec za plačilo DDV je namreč registriran pri davčnem organu (58. člen ZDDV). Davčni register pa se na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o davčni službi (ZDS) vzpostavi prav na podlagi številke davčnega zavezanca - davčne številke in drugih podatkov o davčnem zavezancu. Po 30. členu ZDS je davčna številka identifikacijski znak, ki označuje davčnega zavezanca in se uporablja za enotno opredelitev in povezavo podatkov v davčnih evidencah, ki jih vodi davčni organ o davčnem zavezancu. Navedba davčne številke izdajatelja računa je kot obvezna sestavina računa določena tudi v tretji alineji točke (b) tretjega odstavka 28h člena Šeste direktive Sveta, št. 77/388/EGS. Tudi Vrhovno sodišče je v praksi (npr. sodba sodba I U 1183/2003 z dne 30.5.2006, sodba X Ips 960/2004 z dne 16.7.2009, sodba X Ips 1239/2004 z dne 16.7.2009, sodba X Ips 209/2006 z dne 14.1.2010) že večkrat zavzelo stališče, da je davčna številka ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca.

13. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da zahtevku za vračilo davka ni mogoče ugoditi, če na računih, ki so podlaga zahtevku, manjka navedba davčne številke izdajatelja, po materialnem pravu pravilno in je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

14. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožeča stranka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.