Jedro

V obravnavanem primeru je bil zahtevek vložen dne 3. 6. 1993, v njem pa je (poleg ostalih parcel) navedena parcela 766 k.o. BB v izmeri 232 m2, tožnice pa se ob tem sklicujejo zgolj na odločbo Občinske skupščine A z dne 15. 6. 1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 232 m2. Čim pa je tako, tudi po presoji sodišča zahtevek do zakonskega roka, ki je prekluzivni materialni rok in se ga ne da podaljšati, ni bil postavljen tudi za 560 m2 parcele št. 766, k.o. BB, ki je bil vzet iz uporabe z določbo Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972. S tem, ko so tožnice v zahtevi za denacionalizacijo parcelo št. 766 določile v točni izmeri 232 m2 in se ob tem še sklicevale na odločbo, ki se nanaša točno na to parcelo v prav taki izmeri, so zahtevek tudi določno opredelile. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča predložitev odločbe Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972, s katero se jemlje iz uporabe parcela št. 766 v preostali izmeri 560 m2, predstavlja razširitev zahtevka za denacionalizacijo ki, kot je pravilno pojasnila tožena stranka, ni dopusten, saj gre za prekoračitev materialnega prekluzivnega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote A, št. ... z dne 3. 7. 2003, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel zahtevo tožnic za denacionalizacijo dela nekdanje parcele št. 766, k.o. BB, v izmeri 560,00 m2, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 445 k.o. BB, ki je bil odvzet iz uporabe z odločbo Skupščine občine A, št. ... z dne 20. 4. 1972. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so tožnice dne 2. 6. 1993 pri takrat pristojnem organu vložile zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, in sicer parcele št. 766 v izmeri 232,00 m2, parcele št. 767 v izmeri 676,00 m2 in parcele št. 768 v izmeri 646,00 m2, v skupni izmeri 1544,00 m2, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. 445, k.o. BB. Iz zahteve je tudi razvidno, da se vlagateljice sklicujejo na odločbo št. 464-39/65-2 z dne 15. 6. 1966, s katero so bile navedene nepremičnine vzete iz posesti bivše lastnice CC (matere tožnic) ter na odločbo št. 464-39/65-2/UV z dne 13. 9. 1966 s katero je bila CC za parcele št. 766 v izmeri 232,00 m2, št. 767 v izmeri 676,00 m2 in št. 768 v izmeri 646,00 m2, vse k.o. BB, določena odškodnina. V zahtevi vlagateljice predlagajo odločitev, da sta občina A ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžna upravičenki vrniti v last in posest navedena zemljišča, specificirana z enakimi izmerami. Tožena stranka ob tem opozarja, da iz zahteve povsem določno izhaja, za katere nepremičnine in v kakšni izmeri se zahteva denacionalizacija, izrecno sta navedeni tudi odločbi s katerima je bilo odvzeto zemljišče v navedenih izmerah oziroma določena odškodnina. Iz zahteve torej izhaja, da so tožnice kot vlagateljice zahtevale vračilo le tistega zemljišča, ki jim je bilo odvzeto iz posesti z izrecno navedeno odločbo, na katero se tožnice v zahtevi sklicujejo. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnice z navedbo, da so vlogo vložile glede na podatke, s katerimi so takrat razpolagale in glede na listine, ki so jih do vložitve vloge pridobile, priznavajo, da so vložile zahtevo za denacionalizacijo le tistih nepremičnin, ki jih tudi izrecno navajajo v zahtevi, vloženi dne 2. 6. 1993. Zavrne pritožbene ugovore, da so bile s strani prvostopnega organa s pozivom - vabilom z dne 12. 7. 1994 za dopolnitev vloge za denacionalizacijo z odločbo Občinske skupščine A št. ... z dne 20. 4. 1972, pozvane na dopolnitev vloge, ker so pravočasno zahtevale tudi denacionalizacijo dela parcele št. 766 v izmeri 560,00 m2 k.o. BB. Prvostopni organ je navedeno listino zahteval glede na zadnji odstavek 62. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 67/98-odl.US, 66/00, 66/00-obv.razl., 11/01-odl.US in 54/02-odl.US, v nadaljevanju ZDen), po katerem mora zahteva vsebovati tudi druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti. Prvostopni organ je s tem pozivom poleg menjalne pogodbe z dne 2. 4. 1975, zahteval tudi navedeno listino v skladu s 4. odstavkom 62. člena ZDen zaradi ugotavljanja upravičenosti do denacionalizacije nepremičnin, za katere je bil vložen zahtevek (parcel št. 766 v izmeri 232,00 m2, št. 767 v izmeri 676,00 m2 in št. 768 v izmeri 646, 00 m2, v skupni izmeri 1544,00 m2, vpisane pri vl. št. 445, k. o. BB). Glede na navedeno tožena stranka pritrjuje prvostopnemu organu, da je bila zahteva za denacionalizacijo dela nekdanje pare. št. 766 v izmeri 560 m2, vpisane v vl. št. 445 k.o. BB, vložena po izteku roka iz 64. člena ZDen ter šteje, da gre za novo zahtevo, s katero so vlagateljice zahtevale del parcele št. 766, in ki je bila vložena z dnem dostave odločbe o odvzemu, to je dne 22. 7. 1994. Pojasni še, da mora biti po 1. odstavku 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona, torej do 7. 12. 1993. Ker gre za materialni prekluzivni rok, ga ni mogoče podaljšati in po njegovem preteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo ugasne. Ker je bila navedena zahteva vložena po preteku tega roka, je odločitev prvostopnega organa, ki je na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZUP), v zvezi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), zahtevo s sklepom zavrgel, pravilna.

Tožeče stranke se z odločbo ne strinjajo in jo izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu. V tožbi povzemajo potek dosedanjega postopka. Navajajo, da so dne 20. 5. 1993 vložile zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, odvzetih upravičenki CC, in sicer parcel št. 766, št. 767 in št. 768, vpisanih v vl. št. 445 k.o. BB. Z delno prvostopno upravno odločbo opr. št. 351-078/93-05/ŠT-30 z dne 12. 4. 2001 je bila tožeči strankam najprej zavrnjena zahteva za denacionalizacijo zemljišča - v času odvzema parcela št. 766 v izmeri 560 m2, vpisana v vl. št. 445 k.o. BB II. Po pritožbi tožečih strank je tožena stranka dne 13. 6. 2001 izdala odločbo št. 462-01-129/01, s katero je njihovo pritožbo zavrnila in po uradni dolžnosti spremenila očitno pomoto v izreku prvostopne odločbe. Tožeče stranke so dne 10. 7. 2001 na Upravno sodišče Republike Slovenije vložile tožbo zaradi odprave odločbe, kateri je bilo s sodbo opr. št. U 1224/2001-7 dne 18. 9. 2002 ugodeno in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je z odločbo št. 462-01-129/01 z dne 24. 10. 2002 odpravilo navedeno delno odločbo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V ponovnem odločanju je prvostopni organ s sklepom št. 351-0787/93-05/BK-58 dne 3. 7. 2003 del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na del nekdanje parcele št. 766 k.o. BB v izmeri 560,00 m2, odvzet iz uporabe in posesti z odločbo Skupščine občine A opr. št. ... z dne 20.4. 1972, zavrgel. Pritožbo tožnic zoper ta sklep je tožena stranka z v tem sporu izpodbijano odločbo zavrnila. Tudi tožena stranka je štela, da tožnice z vlogo, vloženo dne 20. 5. 1993, niso vložile zahteve za denacionalizacijo celotne nepremičnine parc. št. 766 k.o. BB. To stališče je zmotno in v nasprotju s predpisi, ki urejajo lastninsko pravico in pravico državljanov Republike Slovenije do denacionalizacije odvzetega premoženja, kar pomeni tudi kršitev temeljnih človekovih pravic, varovanih z Ustavo Republike Slovenije. Tožena stranka je pri razreševanju zadeve uporabila drugačno stališče in drugačno tolmačenje identičnega pravnega vprašanja oziroma v zakonu uporabljenih terminov kot v drugih identičnih ali zelo podobnih zadevah. Tožena stranka tolmači iste določbe zakona po potrebi tako, kot ji glede na dejansko stanje najbolj ustreza, kar ni dopustno, saj se s tem krši temeljno načelo pravičnosti ter načelo pravne države. Med strankami ni sporno, da so tožnice že v prvi denacionalizacijski zahtevi z dne 20. 5. 1993 zahtevale denacionalizacijo parc. št. 766 k.o. BB, ki je bila v času odvzema vpisana v vl. št. 445 k.o. BB. Tožnice so vlogo pri organu prve stopnje vložile tako kot številni drugi vlagatelji denacionalizacijskih zahtev glede na podatke, s katerimi so takrat razpolagale in glede na listine, ki so jih do vložitve vloge pridobile. Zaradi navedenega je izmera parcele št. 766 k.o. BB v zahtevi za denacionalizacijo sicer napačno navedena, vendar je v zahtevi večkrat navedeno, da se zahteva vračilo parcele št. 766 k.o. BB. Organ prve stopnje je nato s pozivom z dne 12. 7. 1994 pozval tožnice, da vlogo dopolnijo, pri čemer med strankami ni bilo sporno, da je vloga dana in da se poziv organa prve stopnje nanaša le na odločbo št. ... z dne 20. 4. 1972, ki se nanaša na del parc. št. 766 k.o. BB. Tožnice so z vlogo z dne 22. 7. 1994 dopolnile zahtevo za denacionalizacijo in pri tem podrobneje opisale nepremičnino. Tožnicam je znano, da so številni vlagatelji denacionalizacijskih zahtev svoje nepopolne vloge kasneje dopolnjevali in to glede bistveno bolj obsežnih vprašanj, kot je v obravnavanem primeru. Interpretiranje navedb tožnic v obrazložitvi izpodbijane odločbe (da naj bi tožeče stranke same priznale, da naj bi vložile zahtevo za denacionalizacijo le tistih nepremičnin, ki jih tudi izrecno navajajo v zahtevi, vloženi dne 20. 5. 1993, s tem, ko navajajo, da so vlogo pri organu prve stopnje vložile glede na podatke, s katerimi so takrat razpolagale) je zlonamerno. Poudarjajo, da so že s prvotno pravočasno vloženo vlogo zahtevale denacionalizacijo parc. št. 766 k.o. BB, ki je bila v času odvzema vpisana v vl. št. 445 k.o. BB. Prvostopni organ je, ko je prvič odločal v zadevi, očitno menil, da je potrebno vlogo za denacionalizacijo dopolniti z odločbo Občinske skupščine A z dne 20. 4. 1972, kasneje pa je svoje stališče neupravičeno spremenil. Nesporno je, da je rok za vlaganje zahtev fizičnih oseb potekel 7. 12. 1993, vendar pa je potrebno določbe ZDen tolmačiti glede na njihov namen, ki je v tem, da naj se krivice popravijo in nacionalizirano premoženje vrne upravičencem oziroma njihovim naslednikom. Tožnice pa so vlogo za denacionalizacijo parc. št. 766 k.o. BB pravočasno vložile pri pristojnem organu in pri tem ni bistveno, ali so navedle pravilno število m2, saj je bila nepremičnina, katere vračilo se zahteva, povsem jasno opredeljena s parcelno številko in navedbo katastrske občine in s tem dovolj opredeljena, da bi bilo vračilo mogoče celo brez dopolnitve oziroma poprave. Tako pravna teorija kot praksa sta v celoti sprejeli stališče, da za označbo nepremičnine zadošča navedba parcelne številke in katastrske občine. To stališče je v celoti in dosledno uzakonil tudi Zakon o zemljiški knjigi. Tako v teoriji kot v pravni praksi, pa tudi v veljavni zakonodaji je sprejeto stališče, da je nepremičnina za potrebe pravnega prometa označena s parcelno številko in katastrsko občino. Označba m2 se niti ne predvideva, kaj šele, da bi bila potrebna. Poudarjajo, da so v vlogi za denacionalizacijo zahtevale vračilo odvzete parcele, zahteve, pri kateri se navajajo podatki o nepremičninah, veljavnih v času odvzema, pa je praksa štela za pravočasne in tudi za dovolj določene, da se jih obravnava. Tako je tudi v tem postopku postopal organ prve stopnje, ko je obravnaval predlog tožečih strank v prvotnem postopku, v ponovnem postopku pa je spremenil stališče na škodo tožečih strank v nasprotju z zakonodajo in obstoječo prakso. Sodišču predlagajo, da odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 17. 10. 2003 je z vlogo št. U-A-07-3317/2003-3-M svojo udeležbo v tem postopku prijavilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa. Občina A kot stranka z interesom, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali gre pri vlogi, ki so jo tožnice podale dne 3. 6. 1993 (v kateri so navedle, da zahtevajo vračilo parcele št. 766 v izmeri 232 m2 in se sklicevale zgolj na odločbo iz leta 1965, ki se nanaša na parcelo št. 766 v izmeri 232 m2) s tem, ko je bila na poziv prvostopnega organa dostavljena odločba iz leta 1972, s katero je bil odvzet iz uporabe še drugi del parcele št. 766 v izmeri 560 m2, za razširitev oziroma dopolnitev zahtevka za denacionalizacijo, ali gre zgolj za podrobnejše pojasnilo glede izmere parcele, za vračilo katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.

Med strankama ni spora, da je bil zahtevek vložen dne 3. 6. 1993 in da je v njem navedena parcela 766 k.o. BB v izmeri 232 m2. Iz upravnih spisov izhaja, da se tožnice v zahtevi sklicujejo na odločbo Občinske skupščine A št. .. z dne 15. 6. 1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 232 m2. Prav tako med strankama ni sporno, da so tožeče stranke šele po pozivu prvostopnega organa predložile odločbo iz leta 1972, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 560 m2. ZDen v 61. členu določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da je za uvedbo postopka potrebna zahteva stranke. V postopku velja načelo dispozitivnosti in organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Po določbi 64. člena ZDen se je rok za uveljavljanje zahtevka za denacionalizacijo iztekel 7. 12. 1993. Stranka je bila v zahtevi dolžna postaviti materialni zahtevek do tega roka, in le kolikor je bil ta zahtevek postavljen, je lahko organ glede na 62. člen ZDen, ki določa podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnaval kot popoln oziroma nepopoln. V obravnavanem primeru je bil zahtevek vložen dne 3. 6. 1993, v njem pa je (poleg ostalih parcel) navedena parcela 766 k.o. BB v izmeri 232 m2, tožnice pa se ob tem sklicujejo zgolj na odločbo Občinske skupščine A št. ... z dne 15. 6. 1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 232 m2. Čim pa je tako, tudi po presoji sodišča zahtevek do zakonskega roka, ki je prekluzivni materialni rok in se ga ne da podaljšati, ni bil postavljen tudi za 560 m2 parcele št. 766, k.o. BB, ki je bil vzet iz uporabe z določbo Skupščine občine A, opr. št. .. z dne 20. 4. 1972. S tem, ko so tožnice v zahtevi za denacionalizacijo parcelo št. 766 določile v točni izmeri 232 m2 in se ob tem še sklicevale na odločbo, ki se nanaša točno na to parcelo v prav taki izmeri, so zahtevek tudi določno opredelile. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča predložitev odločbe Skupščine občine A, opr. št. .. z dne 20. 4. 1972, s katero se jemlje iz uporabe parcela št. 766 v preostali izmeri 560 m2, predstavlja razširitev zahtevka za denacionalizacijo ki, kot je pravilno pojasnila tožena stranka, ni dopusten, saj gre za prekoračitev materialnega prekluzivnega roka. Ugovor tožnic, da gre v obravnavanem postopku tudi za kršitve temeljnih človekovih pravic, varovanih z Ustavo Republike Slovenije, ki ga navajajo v tožbi, je po presoji sodišča pravno irelevanten, saj teh navedb niso z ničemer izkazale in zanje, kot tudi za navedbe, da gre v tem primeru za drugačno tolmačenje identičnega pravnega vprašanja oziroma v zakonu uporabljenih terminov kot v drugih identičnih ali zelo podobnih zadevah, tudi niso ponudile nikakršnih dokazov.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, zato je tožbo v na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), zavrnilo.