Jedro

Ker so tožnice vložile jasen in določen denacionalizacijski zahtevek za (del) zemljišča v izmeri 232 m2 in se tudi sklicevale na odločbo, s katero je bil ta del zemljišča v takšni izmeri izvzet iz uporabe, je širitev zahtevka še za preostali del zemljišča (560 m2), ki je bil izvzet iz uporabe z drugo odločbo, po preteku roka iz 64. člena ZDen, prepozna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana je z dne 3.7.2003. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo dela nekdanje parcele št. 15, k.o..., v izmeri 560 m2, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 4 k.o..., ki je bil izvzet iz uporabe z odločbo Skupščine občine Ljubljana z dne 20.4.1972. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil zahtevek tožnic vložen dne 3.6.1993 in da je v njem navedena parcela št. 15 k.o. ... v izmeri 232 m2. Tožnice so se v zahtevi sklicevale na odločbo Občinske Skupščine Ljubljana z dne 15.6.1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 15 v izmeri 232 m2. Med strankama ni sporno, da so tožnice šele po pozivu prvostopenjskega organa predložile odločbo iz leta 1972, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 15 v izmeri 560 m2. Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92- odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 67/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54/02 - odločba US) določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve. V postopku velja načelo dispozitivnosti in organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki jo daje zakon, tudi uveljavljala. Rok za uveljavljanje zahtevka za denacionalizacijo se je iztekel 7.12.1993 (64. člen ZDen). Le kolikor je bil zahtevek postavljen do tega roka, je lahko organ glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, ta zahtevek obravnaval kot popoln oziroma nepopoln. Zahtevek tožnic, vložen 3.6.1993, je vseboval zgolj navedbo parcele št. 15 k.o... v izmeri 232 m2, pri čemer so se tožnice sklicevale zgolj na odločbo z dne 15.6.1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 15 v izmeri 232 m2. Zato tudi po presoji sodišča prve stopnje do zakonskega roka, ki je prekluzivni materialni rok in se ga ne da podaljšati, ni bil postavljen tudi za 560 m2 parcele št. 15, ki je bil vzet iz uporabe z odločbo iz leta 1972. S tem, ko so tožnice v zahtevi za denacionalizacijo parcelo št. 15 določile v točni izmeri 232 m2 in se ob tem še sklicevale na odločbo, ki se nanaša točno na to parcelo v prav taki izmeri, so zahtevek tudi določno opredelile. Zato po presoji sodišča prve stopnje predložitev odločbe Skupščine občine Ljubljana z dne 20.4.1972, s katero se jemlje iz uporabe parcela št. 15 v preostali izmeri 560 m2, predstavlja razširitev zahtevka za denacionalizacijo, ki pa zaradi prekoračitve materialnega prekluzivnega roka ni dopusten. Ugovor tožnic, da gre v obravnavanem postopku tudi za kršitev temeljnih človekovih pravic, varovanih z Ustavo RS, je po presoji sodišča prve stopnje pravno irelevanten, saj teh navedb niso z ničemer izkazale in zanje, kot tudi za navedbe, da gre v tem primeru za drugačno tolmačenje identičnega pravnega vprašanja oziroma v zakonu uporabljenih terminov, kot v drugih identičnih ali zelo podobnih zadevah, tudi niso ponudile nikakršnih dokazov.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da tožnice z vlogo z dne 20.5.1993 niso vložile zahteve za denacionalizacijo celotne nepremičnine parc. št. 15, je v nasprotju s pozitivnimi predpisi, ki urejajo lastninsko pravico. Izpodbijana sodba je v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter ustavno zagotovljenim načelom enakosti. Menijo, da je stališče Upravnega sodišča v zvezi z njihovo vlogo v nasprotju z ustaljenim pojmovanjem lastnine in ustaljeno sodno prakso s tega področja. Upravno sodišče pri razreševanju sporne zadeve uporablja drugačno stališče in drugačno tolmačenje kot v drugih identičnih in podobnih zadevah. V zadevi ni sporno, da so tožnice že v prvi denacionalizacijski zahtevi dne 20.5.1993 zahtevale denacionalizacijo parc. št. 15, ki je bila v času odvzema vpisana v vl. št. 4 k.o... Tožnice so podale vlogo glede na podatke, s katerimi so takrat razpolagale in glede na listine, ki so jih do vložitve vloge pridobile. Zaradi tega je izmera parcele št. 15 v zahtevi sicer napačno navedena, vendar je v sami zahtevi večkrat jasno navedeno, da se zahteva vračilo parc. št. 15 in ne le njen del. Prvostopenjski organ je s pozivom z dne 12.7.1994 tožnice pozval, da vlogo dopolnijo, pri čemer ni bilo sporno, da je sama vloga bila dana in da se poziv upravne enote nanaša zgolj na dopolnitev te vloge. Tožnice so z vlogo z dne 22.7.1994 dopolnile zahtevo za denacionalizacijo, pri čemer so podrobneje opisale nepremičnino in temelj odvzema. Tožnice so v svoji prvi vlogi sicer res navedle le enega od dveh pravnih temeljev odvzema parc. št. 15, vendar zaradi tega ne bi smele biti v ničemer prekludirane in priznati bi jim bilo treba enake pravice kot drugim upravičencem, ki so lahko kasneje dopolnjevali svoje zahtevke, še posebej, ker gre samo za obseg površine, ki je bila odvzeta. Tudi upravni organ prve stopnje je ob prvem odločanju očitno menil, da je potrebno vlogo za denacionalizacijo dopolniti z odločbo OBS Ljubljana z dne 20.4.1972, vendar je kasneje svoje stališče neupravičeno spremenil. Tožnice poudarjajo, da je bila nepremičnina, ki so jo zahtevale nazaj, povsem jasno opredeljena s parcelno številko in navedbo katastrske občine, nebistveno pa je, da je bila navedena napačna površina. Tako pravna teorija kot praksa sta v celoti sprejeli stališče, da za označbo nepremičnine zadošča navedba parcelne številke in katastrske občine. To je uzakonil tudi Zakon o zemljiški knjigi, ki v 31. členu določa, da se o listinah, ki so podlaga za vpis v zemljiško knjigo, nepremičnino označuje z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v ZK, to je s katastrsko občino in parcelno številko. Označba kvadratnih metrov se ne predvideva. Tožnice so v svoji prvi vlogi poudarile, da zahtevajo vračilo odvzete parcele. Zahteve, pri katerih se navajajo podatki o nepremičninah, veljavnih v času odvzema, pa je obširna praksa štela za pravočasne in tudi za dovolj določene, da se jih obravnava. To dejstvo je potrebno upoštevati, še posebej zaradi tega, ker vlagateljice zahtevka niso neposredne razlaščenke in jim povsem natančni podatki o odvzetih nepremičninah niso bili znani. Kot je razvidno iz objavljenih odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sta sodišči kot nedovoljene razširitve zahtevkov po preteku roka šteli le takšne dopolnitve zahtev za denacionalizacijo, pri katerih upravičenci zahteve sploh niso vložili glede tiste vrste premoženja, glede katerega je bila zahteva zavrnjena. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 1399/2002 odločilo, da je bila zahteva za denacionalizacijo oddana pravočasno, čeprav je vlagateljica prvotno navedla napačne parcelne številke za nepremičnine, katerih vračilo je zahtevala, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je šlo za pomoto, ki jo je dovoljeno popraviti, saj jo je vlagateljica ugotovila šele potem, ko je bila pozvana na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je v tej zadevi pravilno uporabilo določbe ZDen v skladu z njihovim namenom, to je, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju povzročene s posegi države v zasebno lastnino. Tudi v sklepu II Ips 20/99 je Vrhovno sodišče RS jasno zavzelo stališče, da zapis drugačne izmere zemljišča ne more ustvariti domneve, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo zahteva vrnitev premoženja v manjšem obsegu, kot mu je bilo podržavljeno. Izpodbijana sodba je po mnenju tožnic nezakonita in nepravilna tudi zaradi tega, ker zgolj ponavlja razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi, zaradi česar ni obrazložena.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Slovenska odškodninska družba d.d. in Mestna občina Ljubljana na pritožbo niso odgovorili.

S 1.1.2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 2. odstavku 107. člena določil, da se že vložene pritožbe, glede na pogoje iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1, obravnavajo bodisi kot pritožbe, bodisi kot pravočasne in dovoljene revizije. Obravnavana zadeva ne izpolnjuje pogoje za pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, zato jo je vrhovno sodišče obravnavalo revizijo. Izpodbijana sodba je tako s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razširitev oziroma dopolnitev zahtevka za denacionalizacijo v obravnavani zadevi, je po presoji revizijskega sodišča pravilno. Tožnice so po svojih pooblaščencih vložile dne 3.6.1993 povsem jasen in določen zahtevek za denacionalizacijo, med drugim tudi za vrnitev zemljišča, parc. št. 15 k.o... v izmeri 232 m2, pri čemer so se sklicevale na odločbo Občinske Skupščine Ljubljana z dne 15.6.1965, s katero je bilo zemljišče v navedeni izmeri odvzeto iz uporabe pravni prednici tožnic. Denacionalizacijski zahtevek je predlagalni zahtevek in upravni organ je na njega vezan (126. člen ZUP 1986). Upravni organ mora omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice (5.člen ZUP 1986) ter da nevednost in neukost strank (in drugih udeležencev) ni ni v škodo pravic, ki jim gredo (14.člen ZUP 1986), kar pa ne pomeni, da lahko upravni organ postavlja in oblikuje zahtevke namesto strank, ali da lahko organ brez zahteve stranke odloča o pravicah, ki jih določa materialni predpis. V nobenem primeru ne more organ tudi iz nejasne in nepopolne vloge sklepati ne vsebino zahteve stranke, kajti odločanje mimo zahtevka ali brez zahtevka predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnice v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen svojega zahtevka glede preostalega dela zemljišča parc. št. 15 k.o... v izmeri 560 m2 niso razširile, čeprav bi glede na poziv upravnega organa prve stopnje in glede na dokumentacijo, s katero so razpolagale, to v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen lahko storile. S pozivom na dopolnitev vloge Občinskega sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti Občine Ljubljana z dne 8.7.1993, ki sta jo pooblaščenca tožnic prejela 9.7.1993, so bile tožnice med drugim pozvane tudi, da predložijo zemljiško katastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. Tožnice v svoji vlogi z dne 22.7.1993 svojega zahtevka niso dopolnile oziroma razširile še na preostali del parcele št. 15 v izmeri 560 m2, čeprav bi to lahko storile, saj so predložile tako odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana z dne 30.5.1959, iz katere je razvidno, da se je J.L. nacionalizirano zemljišče, parc. št. 15 v izmeri 792 m2, kot tudi odločbo Skupščine občine Ljubljana z dne 15.6.1965, iz katere je razvidno, da je bilo iz posesti oziroma uporabe izvzeto J.L. kot bivši lastnici samo zemljišče, parc. št. 15 del v izmeri 232 m2. Glede na navedene razlike v površini parcele št. 15 in upoštevaje sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 30.3.1966, ki se je nahajal v upravnih spisih (listovna št. 6 upravnega spisa) in iz katerega je razvidno, da je na podlagi delilnega načrta in naznanilnega lista za k.o... z dne 2.6.1965 in odločbe z dne 15.6.1965 prišlo do spremembe zarisa mejne črte na parc. št. 15 - vrt v izmeri 792 m2 na novo izmero 560 m2, bi tožnice lahko in morale spremeniti oziroma dopolniti svoj zahtevek za denacionalizacijo tudi na del zemljišča, parc. št. 15 v izmeri 560 m2, česar pa niso storile. Tožnice bi lahko v roku vsaj vsebinsko dopolnile zahtevek, četudi ne bi takoj predložile odločbe o izvzemu iz posesti še preostalega dela parcele št. 15 v izmeri 560 m2. Tako pa so šele 25.7.1994 predložile samo odločbo z dne 20. 4. 1972, ne da bi prej kadarkoli v roku postavile zahtevek za sporni del parcele 15. Ker torej v roku iz 64. člena ZDen tožnice niso postavile zahtevka za vračilo dela zemljišča parc. št. 15 v izmeri 560 m2, temveč so to storile po 7.12.1993, je upravni organ prve stopnje povsem utemeljeno ta del zahtevka kot prepoznega zavrgel. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter na kršitev načela enakosti. Upravni organi pač odločajo v okviru postavljenega zahtevka in če tožnice niso razširile svojega zahtevka v zakonitem roku, čeprav so zato imele vse ustrezne podatke, potem očitki o zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic niso na mestu. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 1399/2002, saj ne gre za enako dejansko stanje. V navedeni zadevi se namreč predloženi zemljiškoknjižni izpiski niso ujemali s predloženo listino o podržavljenju, vlagateljica pa je bila na dopolnitev pozvana šele po poteku roka iz 64. člena ZDen. V obravnavanem primeru pa je bil zahtevek za denacionalizacijo jasen in natančen ter se je skliceval na točno določeno odločbo o podržavljenju oziroma odvzemu iz posest, ki se je v celoti "ujemala" z zahtevkom tožnic.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).