Jedro

Ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, dogovor o konkurenčni klavzuli ni skladen z ustavnim načelom pravne in socialne države in ga ni mogoče upoštevati. Na podlagi takega dogovora delodajalec ne more uspeti z tožbenim zahtevkom za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: a) Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Toženec, C.Z., stanujoč na naslovu ... je dolžan plačati tožeči stranki I.S., d.o.o., na naslovu … 18.304,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2000 do dneva plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ b) Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.438,09 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 773,42 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da izplača tožeči stranki 4.386.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2000 do dneva plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 737.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in nadomesti z novo oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, če je določba pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama, ki ureja konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo, sploh veljavna. Po prepričanju toženca ni veljavna, saj med strankama pogodbe o zaposlitvi načelo ekvivalence ni upoštevano. Po pogodbi o zaposlitvi se prizna tožencu odškodnina za ves čas trajanja konkurenčne prepovedi le v višini 12,5 % njegove zadnje mesečne bruto plače, tožeča stranka pa lahko zahteva od toženca popolno odškodnino in še posebno kazen v višini 12-kratnega zneska njegove zadnje mesečne bruto plače. Takšen dogovor pa je v nasprotju z Ustavo RS, saj s tem ni varovana ustavna pravica delavca do proste izbire zaposlitve oziroma svobodne gospodarske pobude, zato je ničen. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati akcesornosti dogovora o pogodbeni kazni, saj ta odpade, če glavne obveznosti ni več. Pogodba o zaposlitvi je prenehala, ker sta se pogodbeni stranki dogovorili o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja. Toženec ni odškodninsko odgovoren že zato, ker ni pridobil pisnega soglasja direktorja, da bo sklenil delovno razmerje drugje. Tožeča stranka ni dokazala, da je zares utrpela škodo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje izračunalo višino odškodnine. Dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. II Pd 426/2002 z dne 26.11.2002 zavrnilo ter naložilo tožeči stranki, da tožencu povrne njegove pravdne stroške. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče citirano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 40/2003 z dne 3.2.2005 zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo določene dokaze, ki sta jih predlagala tako tožeča stranka kot toženec in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženec odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi jo povzročil tožeči stranki s kršitvijo konkurenčne klavzule.

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka od toženca vtoževala izplačilo zneska 4.386.564,00 SIT (sedaj 18.304,81 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2000 (datum vložitve tožbe) do plačila. Ta znesek je predstavljal 12-kratnik toženčeve zadnje mesečne bruto plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 27.2.1998 (A2). 11. člen citirane pogodbe je opredeljeval tako konkurenčno prepoved kot tudi konkurenčno klavzulo, ki bi jo moral spoštovati toženec kot delavec tožeče stranke. V tretjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi se je toženec zavezal, da dve leti po prenehanju delovnega razmerja brez pisnega soglasja direktorja ne bo na kakršnikoli pravni podlagi oziroma brez pravne podlage sodeloval s podjetjem iz enake skupine dejavnosti, kot je tožeča stranka ali v dejavnosti v poslovni povezavi s skupino dejavnosti tožeče stranke, če bi to lahko pomenilo konkurenco ali drugače škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke. Še posebej se je zavezal, da ne bo sklenil delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu v drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu enake skupine dejavnosti, kot je tožeča stranka; da ne bo ustanovil, soustanovil ali se kapitalsko udeležil v gospodarski družbi ali začel opravljati samostojne dejavnosti enake skupine dejavnosti, kot je tožeča stranka; da ne bo prevzemal pri delodajalcu zaposlenih delavcev (v delovnem razmerju ali zunanjih sodelavcev) in jih zaposloval na kakršnikoli pravni podlagi pri opravljanju lastne samostojne dejavnosti, pri lastnem podjetju ali pri podjetju, pri katerem je kapitalsko udeležen ali na kakršnikoli pravni podlagi zaposlen ali jih posredoval konkurenčnemu podjetju. V četrtem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da je toženec disciplinsko in odškodninsko odgovoren za varovanje poslovne skrivnosti iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi ter za spoštovanje konkurenčne prepovedi in prepovedi postranske dejavnosti iz tega člena. V primeru kršitve obveznosti iz navedenih členov je bil toženec zavezan poleg povrnitve popolne odškodnine plačati še posebno kazen v pavšalni višini 12-kratnega zneska zadnje mesečne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi petega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi je bila tožencu za spoštovanje konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčne klavzule) priznana odškodnina za ves čas trajanja konkurenčne klavzule (torej za dobo dveh let) v višini 12,5 % zadnje mesečne bruto plače po tej pogodbi. Ta odškodnina bi se tožencu izplačevala mesečno do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, vendar le pod pogojem, če je toženec zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule tudi dejansko prikrajšan pri pridobivanju dohodka. To prikrajšanje bi se ugotavljalo na podlagi dokazil o višini prejemkov, ki jih je toženec dolžan vsak mesec pred izplačilom mesečnega zneska dogovorjene odškodnine predložiti tožeči stranki (šesti odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi).

V spornem obdobju je bil v veljavi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je v četrtem odstavku določal, da se delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu.

Konkurenčna klavzula je dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesov delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani njegovih bivših delavcev. Ker pa takšna konkurenčna klavzula do določene mere posega tudi v ustavno pravico delavca do proste izbire zaposlitve (49. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) oziroma do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), mora biti zaradi tega in ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (prvi odstavek 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki je bil v spornem obdobju v veljavi; ZOR, enako 8. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj., ki je pričel veljati 1.1.2002) v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno tudi ustrezno denarno nadomestilo. Kolikor dogovor o konkurenčni klavzuli ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem denarnem nadomestilu, ki ga je delodajalec dolžan izplačati delavcu za spoštovanje konkurenčne klavzule, takšen dogovor ni v skladu z ustavnim načelom pravne in socialne države, zato ga z ozirom na določbo 103. člena ZOR (podobno določbo vsebuje 86. člen OZ ) ni bilo mogoče upoštevati.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila se uvršča med takoimenovane pravne standarde, uporaba pravnih standardov pa pomeni uporabo materialnega prava. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo ta spoštoval dogovorjeno konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se bo znašel zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja, soustanavljanja podjetij,...) in ne glede na dogovorjeno odmeno, ki jo bo delodajalec od delavca lahko zahteval, če bo ta kršil konkurenčno klavzulo, kot to sicer v pritožbi zmotno zatrjuje toženec. Namen dogovorjene odmene za kršitev konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega denarnega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavne pravice proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude, ki se med drugim običajno izkazuje tudi v zmanjšani zmožnosti pridobivanja zaslužka. Delavec mora torej za spoštovanje konkurenčne klavzule dobiti ustrezno materialno zadoščenje zaradi začasne omejitve njegovih že omenjenih ustavnih pravic. S takšno omejitvijo se namreč praviloma poslabša tudi materialnopravni položaj delavca zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Glede na to se ustreznost denarnega nadomestila praviloma presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. V petem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi je bila dogovorjena odškodnina oziroma denarno nadomestilo, v višini 12,5 % njegove zadnje mesečne bruto plače, do katerega bi bil toženec upravičen v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule. Toženec bi bil do takšnega nadomestila upravičen za ves čas trajanja konkurenčne prepovedi, torej za dobo dveh let. Nadomestila v takšni višini pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je z ozirom na omejitev pravice toženca do proste izbire zaposlitve oziroma do svobodne gospodarske pobude, na obseg te omejitve (ki izhaja iz tretjega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi) in na trajanje te omejitve (dve leti) določeno v prenizki višini. V prid tej ugotovitvi je tudi določba drugega odstavka 39. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, ki je pričel veljati 1.1.2003), ki izrecno določa, da mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule znašati mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja.

Ker glede na navedeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, dogovorjeno v petem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi (A2), ne predstavlja ustreznega denarnega nadomestila, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženca ne more imeti pravnih posledic. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dogovorom o konkurenčni klavzuli na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe toženca o akcesornosti odškodnine za kršitev konkurenčne klavzule, ki naj bi predstavljala pogodbeno kazen in o tem, da dogovorjena pogodbena kazen pride v poštev, ker je prišlo med strankama do sporazumne prekinitve (prenehanja) pogodbe o zaposlitvi. Dogovorjena odmena za nespoštovanje konkurenčne klavzule nima značilnosti pogodbene kazni, ki sicer stranko sili k izpolnitvi obveznosti in ki deli pravno usodo obveznosti, na katero se zavarovanje obveznosti s pogodbeno kaznijo nanaša. Toženec v pritožbi pravilno zatrjuje, da ni odškodninsko odgovoren tožeči stranki že zato, ker ni pridobil soglasja direktorja tožeče stranke, da bo sklenil delovno razmerje drugje. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti namreč podani vsi elementi te odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost delavca za povzročeno škodo). Sama opustitev pridobitve soglasja direktorja tožeče stranke za zaposlitev toženca pri drugem delodajalcu še ne predstavlja zadostne pravne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem toženca, da tožeča stranka dejanske škode ni dokazala in da se izpodbijana sodba glede tega ne da preizkusiti, je potrebno ugotoviti, da tožeča stranka dejanske škode, ki bi ji nastala v posledici kršitve konkurenčne klavzule s strani toženca, v tem postopku sploh ni uveljavljala, zato se sodišču prve stopnje s tem niti ni bilo potrebno ukvarjati.

Odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je toženec v tem postopku v celoti uspel, mu je dolžna tožeča stranka povrniti njegove pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo stroške ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95 in nadalj.; Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Tožencu je od priglašenih stroškov priznalo stroške za odgovor na tožbo v višini 600 točk po OT, za sestavo treh pripravljalnih vlog 3 krat 450 točk po OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 17.5.2005 300 točk (v priglašeni višini), za zastopanje na devetih narokih za glavno obravnavo 9 krat 300 točk po OT, za odsotnost iz pisarne 9 krat 80 točk po OT, za zastopanja na narokih v priglašeni višini skupaj 500 točk po OT, priglašene materialne stroške in 20 % DDV, kar znaša skupaj 7.490,04 OT oziroma glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) 823.904,40 SIT. Z ozirom na določbo četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) je pritožbeno sodišče ugotovljeni znesek, ki se glasi na tolarsko vrednost, po uradni dolžnosti preračunalo v znesek, ki se glasi na euro, kar pomeni, da je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti njegove pravdne stroške v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v višini 3.438,09 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo priglašenih stroškov za konference in obvestila, saj so le ti že vključeni v priznane nagrade za druga pravna opravila. Tožencu nadalje ni priznalo priglašenih PTT stroškov, izraženih v številu odvetniških točk, ker jih toženec ni izkazal, niti stroškov kilometrine in parkirnine, saj le ti ne spadajo med potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožencu prav tako ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na tožbo, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženec takso za odgovor na tožbo plačal. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je toženec odgovor na tožbo podal 6.3.2001, je z ozirom na določbo 9. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/04 in nadalj.) njegova obveznost za plačilo sodne takse za odgovor na tožbo zastarala.

Pritožbeno sodišče je tožencu od pritožbenih stroškov, ki jih je priglasil, priznalo stroške za sestavo pritožbe v priglašeni višini 725 točk, 2 % materialnih stroškov, kar ob 20 % DDV in vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 407,32 EUR. Tožeča stranka je dolžna tožencu poleg tega povrniti tudi stroške sodne takse za pritožbo v višini 366,10 EUR, skupaj torej 773,42 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).