Jedro

Razmerje med kaznijo, ki bi jo bil v primeru kršitve konkurenčne klavzule dolžan plačati toženec, in denarnim nadomestilom, ki bi ga bila za spoštovanje konkurenčne klavzule dolžna plačati tožnica, je štiri proti ena, oziroma je obveznost toženca, kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju, kar štirikrat večja kot obveznost tožnice. Očitno neenakomerna obremenitev strank ni v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZOR oziroma načelom enake vrednosti dajatev in 12. členom ZOR oziroma načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožnici izplača 4.386.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2000 do plačila. Ugotovilo je, da je toženec s konkurenčnim ravnanjem kršil določila pogodbe o zaposlitvi, ki je za primer take kršitve določala plačilo posebne kazni v višini dvanajstih bruto plač delavca po osnovi zadnje prejete bruto plače. 2. Sodišče druge stopnje je na revizijo toženca spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18.304,81 EUR (4.386.564,00 SIT) in zakonskih zamudnih obresti od 4. 12. 2000 do plačila. Presodilo je, da denarno nadomestilo v višini 12,5 % toženčeve zadnje mesečne bruto plače, ki bi ga bila tožnica dolžna tožencu izplačevati dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če bi spoštoval konkurenčno klavzulo, ni v sorazmerju z zneskom, ki bi ga v primeru kršitve poleg popolne odškodnine moral tožnici plačati toženec. Ta je predstavljala dvanajstkratnik toženčeve zadnje mesečne bruto plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnica, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev med drugim oprlo tudi na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja tožencu še nista veljala. Toženec je s tem, ko se je po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici zaposlil pri konkurenčnem podjetju, kršil pogodbeno obveznost varovanja poslovne skrivnosti in konkurenčno prepoved, saj pred zaposlitvijo ni pridobil pisnega soglasja direktorja tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odgovoren za kršitev pogodbenih obveznosti, saj je po zaposlitvi pri konkurenčnem podjetju nadaljeval pogajanja, ki jih je s potencialnimi naročniki začel že pri tožnici. Drugostopenjsko sodišče pa se je v glavnem ukvarjalo z vprašanjem enake vrednosti vzajemnih dajatev ter vprašanjem materialnega položaja delavca v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule. Po mnenju revizije je prezrlo, da je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena odškodnina (pravilno: nadomestilo) v višini 12,5 % bruto plače, kar dejansko pomeni, da je znašala vsaj 25 %, če ne več od mesečne plače. Prezrlo je tudi, da je imel toženec pravico, če bi bil zaradi nove zaposlitve prikrajšan pri plači, do razlike, ki jo je prejemal pri tožnici. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo zato, ker je toženec povedal, da se bo zaposlil pri svoji materi, njena dejavnost pa je bila povsem drugačna, kot dejavnost tožnice. Glede na določbo 11. člena pogodbe o zaposlitvi je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po mnenju revizije nima razlogov oziroma so ti nejasni glede navedenih vprašanj oziroma listin, ki so v spisu. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz drugačne materialnopravne podlage, kot sodišče prve stopnje, zato je štelo za odločilna druga dejstva, kot sodišče prve stopnje. Do dejstev, ki jih ni štelo za odločilna, se ni bilo dolžno opredeljevati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Neutemeljena je revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje pri odločitvi uporabilo določbe zakonov, ki v spornem obdobju še niso veljali. Določbo 8. člena Obligacijskega zakonika je omenilo le v povezavi z enako določbo 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), ki ga je uporabilo pri odločitvi, določbo 39. člena ZDR pa je navedlo zgolj z namenom podkrepitve zavzetega stališča glede ustreznosti nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Materialnopravna podlaga, ki jo je sodišče druge stopnje uporabilo pri svoji odločitvi, je v 49. in 74. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91) ter prvem odstavku 15. člena in 103. členu ZOR, saj je konkurenčno klavzulo, kakršna je bila dogovorjena v 11. členu pogodbe o zaposlitvi med tožnico (gospodarsko družbo kot delodajalcem) in tožencem (delavcem), obravnavalo kot poseg v ustavno pravico delavca do proste izbire zaposlitve oziroma do svobodne gospodarske pobude, zaradi česar mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno tudi ustrezno denarno nadomestilo. V zvezi s tem je ustreznost denarnega nadomestila opredelilo kot pravni standard, uporaba katerega pomeni uporabo materialnega prava. Postavilo se je na stališče, da je potrebno ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo ta spoštoval dogovorjeno konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se bo znašel zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja, soustanavljanja podjetij itd.).

10. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje. Težnja delodajalca po omejevanju nelojalne konkurence, ki ima podlago v 74. členu Ustave, je sicer upravičena. Vendar pa je treba upoštevati tudi to, da se delavcu s prepovedjo konkurenčnega delovanja omejuje možnost zaposlitve in zaslužka. Da omejitve brez ustreznega nadomestila ne more biti, je odločilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, ko je razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91). Iz te odločbe izhaja, da zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delojemalec pristane na omejitev svobode izbire poklica in svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne države, pa tudi, da pri varovanju interesov delodajalca ni dopustno zanemariti interesov delavca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju.

11. Na obeh navedenih izhodiščih gradi svojo odločitev tudi sodišče druge stopnje. V četrtem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi med tožnico in tožencem z dne 27. 2. 1998 je bila določena za kršitev konkurenčne klavzule, po kateri se je toženec zavezal, da dve leti po prenehanju delovnega razmerja brez pisnega soglasja direktorja ne bo na kakršnikoli pravni podlagi oziroma brez pravne podlage „sodeloval za podjetje iz enake skupine dejavnosti kot je delodajalec ali v dejavnosti v poslovni povezavi s skupino dejavnosti delodajalca, če bi to lahko pomenilo konkurenco ali drugače škodovalo poslovnim interesom delodajalca“, posebna kazen poleg popolne odškodnine, v pavšalni višini dvanajstkratnega zneska zadnje mesečne bruto plače po tej pogodbi. V petem odstavku pa se je tožnica zavezala tožencu za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja priznati nadomestilo za ves čas trajanja konkurenčne prepovedi, in sicer v višini 12,5 % zadnje mesečne bruto plače po tej pogodbi, pa še to le ob pogoju, da dejansko prikrajšanje pri plači mesečno dokaže. Navedeno pomeni, da bi moral toženec tožnici v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati posebno kazen v višini dvanajstih bruto plač (in polno odškodnino), medtem ko bi za dvoletno omejitev proste izbire zaposlitve oziroma svobodne gospodarske pobude prejel le tri bruto plače. Razmerje med kaznijo, ki bi jo bil dolžan plačati toženec, in denarnim nadomestilom, ki bi ga bila dolžna plačati tožnica, je štiri proti ena oziroma je obveznost toženca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju kar štirikrat večja, kot obveznost tožnice. Očitno neenakomerna obremenitev strank pa ni v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZOR oziroma načelom enake vrednosti dajatev in 12. členom ZOR oziroma načelom vestnosti in poštenja. Tako stališče je Vrhovno sodišče v podobnih primerih že zavzelo (npr. sodba VIII Ips 145/2005 z dne 22. 11. 2005, VIII Ips 255/2005 z dne 9. 5. 2006).

12. Po prvem odstavku 103. člena ZOR je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Že Ustavno sodišče je v citirani odločbi ugotovilo, da pogodba, v kateri za spoštovanje konkurenčne klavzule ni dogovorjeno ustrezno nadomestilo, nasprotuje ustavnim načelom. Poleg tega pa je pogodba nična tudi v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se je zavezal dati ali storiti drugemu (prvi odstavek 141. člena ZOR). Delavec je v delovnem razmerju v odvisnem položaju nasproti delodajalcu, zlasti ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, ko mora kot družbeno in ekonomsko šibkejši subjekt na možnost začasne prepovedi konkurenčne dejavnosti pristati, če se želi zaposliti v organizaciji ali pri delodajalcu, ki sklenitev dogovora o prepovedi konkurenčne dejavnosti postavlja kot poseben pogoj za delavčevo zaposlitev. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.