Jedro

Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno v Mariboru je s sodbo III K 1476/2020 z dne 8. 3. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 2 let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke oškodovankine pooblaščenke.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 1476/2020 z dne 21. 9. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

3. Obsojenčevi zagovorniki so 27. 12. 2023 zoper obe sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložili so jo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne (očitno) sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin, ki predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru meni, da uveljavljane kršitve zakona niso podane, v pretežni meri pa so zatrjevane na način, ki kaže na drugačno dokazno oceno. Ta je predmet pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo izpodbijati.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovornikom. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, zagovorniki pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in predlogih vztrajajo.

B.

6. Vložniki uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zatrjujejo s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po njihovem je v obravnavani zadevi bistveno, ali je bil obsojenec v trenutku udarca z ročajem metle po levem oškodovankinem zapestju, res napaden s strani oškodovanke in ali je mogoče govoriti o silobranu. Sodišče je sledilo obsojenčevemu zagovoru, da ga oškodovanka po tem, ko je pristopil do nje in ji rekel, naj jo pusti pri miru ter da naj gre ven iz hleva, ni poslušala, temveč je šla po grablje ter obsojenca, ki je pometal hodnik pred jaslimi, z grabljami udarila po hrbtu. Nedvomno je torej oškodovanka prva začela s fizičnim napadom na obsojenca. Ker je oškodovanka nato grablje odvrgla in iz hleva zbežala, je sodišče (zmotno) štelo, da je prenehala z napadom na obsojenca, da oškodovankin tek iz hleva ne predstavlja več napada nanj in zato tudi obsojenčevega ravnanja v nadaljevanju ni več mogoče razlagati kot nujno potrebne in neizogibne obrambe pred oškodovankinim napadom. Sodišče je v tem delu zavzelo zmotno stališče, da je bil napadalec obsojenec, ki je z metlo v roki tekel za oškodovanko, kar iz vidika njegove obrambe ni bilo potrebno. Ni namreč mogoče govoriti o dveh ločenih dogajanjih, kot sta to ugotovili nižji sodišči, ampak za eno, celovito dogajanje, ki ga je po ugotovitvah sodišča s fizičnim napadom na obsojenca začela oškodovanka ter ga nadaljevala z grožnjo z napadom na obsojenca z zidakom, pri čemer pa odločilno vlogo ne igra dejstvo, da je oškodovanka vmes grablje odvrgla.

7. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana tedaj, ko dejanje zaradi katerega je obtoženec preganjan, ni kaznivo dejanje. Gre za primere, v katerih sodišče pravno napačno presodi, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe sploh kaznivo, ali napačno presodi, da je ali da ni podana okoliščina, ki izključuje protipravnost dejanja (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 800). Slednje je osrednja tema povzete obrazložitve v zahtevi, pri čemer vložniki namesto napačne pravne presoje nižjih sodišč glede na ugotovljeno ali obstoječe dejansko stanje, v bistvu nasprotujejo njuni dokazni oceni, kot podlagi za ugotovitev, da dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz drugega odstavka 22. člena KZ-1 in da zato niti njegova protipravnosti po prvem odstavku tega člena ne more biti izključena. O tem in posebej o ne-istočasnosti obsojenčevega ravnanja, glede na oškodovankino prenehanje z napadom, se je sodišče prve stopnje izjavilo v 17. do 21. točki prvostopenjske sodbe. Izjavilo se je po podrobni oceni obsojenčevega zagovora in oškodovankine izpovedbe, ki ji je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe pritrdilo, domala identična prizadevanja vložnikov v pritožbenem postopku pa kot neutemeljena zavrnilo. Po pritrditvi so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje po prvem odstavku 129. člena ZKP postale pravnomočne in jih z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Drugače bi bilo v obratnem primeru, ko bi torej nižji sodišči ob takšnih, sedaj pravnomočno ugotovljenih odločilnih dejstvih, napačno pravno presodili, da je obsojenec ravnal istočasno in zato v okoliščinah iz drugega odstavka 22. člena KZ-1, ki bi zaradi izključene protipravnosti po prvem odstavku tega člena, vodile v izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. To pa v danem primeru niti po presoji Vrhovnega sodišča ne bi bilo pravilno.

8. Na enak način, kot so vložniki zatrjevali kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v nadaljevanju zahteve zatrjujejo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je ena od podlag za uveljavljano kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zaključki sodišča druge stopnje, da je oškodovanka prenehala z napadom na obsojenca, ko je stekla iz hleva in da zato niti obsojenčevega ravnanja ni mogoče ocenjevati za nujno potrebno in neizogibno obrambo, so v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave 23. 6. 2022. Obsojenec je namreč v svojem zagovoru povedal, da je oškodovanka grablje nekje pustila, ker je šel za njo. Oškodovanka grabelj ni prostovoljno odvrgla in torej prostovoljno prenehala z napadom na obsojenca, temveč jih je odvrgla po tem, ko je obsojenec šel za njo z metlo, nato pa je pred hlevom v roke vzela opeko in z njo zagrozila obsojencu, da mu jo bo vrgla v glavo ter je torej z napadom nadaljevala. Vsekakor je šlo pri udarcu z metlo za istočasnost protipravnega napada oškodovanke in obsojenčeve obrambe, upoštevaje, da ga je pri tem z grabljami udarila po hrbtu in je grablje odvrgla šele, ko je obsojenec z metlo v roki stekel za njo.

9. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre za razliko med povzeto in dejansko vsebino, ki pa je v zahtevi obrazložena z zmotnimi zaključki sodišča druge stopnje glede istočasnosti napada in obrambe, namesto z navedbo, da obsojenčev zagovor v razlogih prvostopenjske sodbe ni bil pravilno povzet oziroma vice versa, da je obsojenec v zagovoru dejansko povedal nekaj drugega, kot je bilo v teh razlogih povzeto. Pomeni, da vložniki tudi v zvezi s to kršitvijo zakona nasprotujejo dokazni oceni nižjih sodišč, medtem ko je bil obsojenčev zagovor po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje, v razlogih prvostopenjske sodbe povzet na način, da po vsebini v ničemer odločilnem ne odstopa od prepisa njegovega zagovora z glavne obravnave 23. 6. 2022. 10. Druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP so v zahtevi zatrjevane z nedopustno zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra, ki bi za oškodovanko izdelal mnenje v smeri začasne ali trajne duševne bolezni in siceršnjih osebnih lastnostih. Po vložnikih je bil predlagani dokaz materialnopravno relevanten, sam predlog, s katerim je bila predložena še medicinska dokumentacija, pa ustrezno obrazložen.

11. Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti. Sodišče prve stopnje se je o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra za oškodovanko, vsebinsko izjavilo v 8. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa je vložnike v smiselno enakih pritožbenih prizadevanjih zavrnilo z razlogi v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Bistvo zavrnitve ni bilo v tem, da dokazni predlog ne bi bil obrazložen, ampak v tem, ker je bil neutemeljen. Podlaga za to je bila po razumljivih razlogih v obeh sodbah, ocena o nezadostnem prispevku predlaganega dokaza k ugotavljanju odločilnih dejstev, glede na priloženo medicinsko dokumentacijo za oškodovanko, ki morebitnih motenj v njenem zaznavanju zunanjega sveta ni potrjevala. S tem ko vložniki v povzeti obrazložitvi vztrajajo, da je bil predlagani dokaz materialnopravno relevanten ter poudarjajo pomen dela priložene medicinske dokumentacije, po vsebini znova nasprotujejo povzeti dokazni oceni nižjih sodišč, ki jo z zahtevo za varstvo zakonitosti, podobno kot pri drugih navidezno zatrjevanih kršitvah zakona, ne morejo izpodbijati.

C.

12. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona tako niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu ter na četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je star 84 let, je prejemnik pokojnine v višini 760,00 EUR ter že dolžan vrniti stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.