Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec.

Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Glede nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščene zagovornice, odvetnice mag. D. D. iz Odvetniške družbe C. o.p. d.o.o., je odločilo, da jih je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP dolžan plačati obdolženec, ki je v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP dolžan plačati tudi stroške pooblaščenke oškodovanke B. B., odvetnice J. J., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Pod II. točko izreka sodbe je sodišče obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada pooblaščene zagovornice obremenjujejo proračun.

3. Zoper obsodilno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, oziroma da sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da je s tem, ko je oškodovanka v hlevu grablje odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, čeprav iz zagovora na 21. strani prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 23. 6. 2022 izhaja, da je oškodovanka grablje „neki pustila“, ker je obdolženec šel za njo. Pritožniki tako zatrjujejo, da oškodovanka grabelj ni odvrgla prostovoljno ter na ta način prostovoljno prenehala z napadom na obdolženca, temveč jih je odvrgla po tem, ko je obdolženec šel z metlo za njo. S temi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Protispisnost in s tem navedena procesna kršitev je podana, če sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje zagovor obdolženca napačno povzelo, pa ne drži, saj to, da je obdolženec tekel za oškodovanko oziroma se pognal za njo, izhaja iz 6., 14. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je oškodovanka grablje odvrgla zato, ker je obdolženec šel za njo, oziroma da je pred slednjim iz hleva pobegnila, pa je razbrati tudi iz njene izpovedbe, pravilno povzete v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča tako protispisnost in s tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pomen dejstva, ali je oškodovanka grablje odvrgla prostovoljno ali ne, pa bo pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju v zvezi s pritožbenimi navedbami o silobranu.

6. Ob sklicevanju na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije ter sodno prakso Ustavnega sodišča zagovorniki z navedbami, da sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo dokazovanja, saj ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko, smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je problematizirani dokazni predlog obrambe utemeljeno zavrnilo, kar je natančno in tehtno obrazložilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. Zavrnitev tega dokaznega predloga, ki ga je obramba podala z namenom, da se dokaže, ali je pri oškodovanki podana kakšna začasna ali trajna duševna bolezen in da izvedenec oceni osebnostne lastnosti oškodovanke, je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo s prepričljivimi argumenti, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagani dokaz bistveno ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje po vpogledu v aktualno psihiatrično dokumentacijo utemeljeno ni podvomilo v oškodovankino psihično stanje v smeri, da slednja ne bi pravilno zaznala sveta okrog sebe in odnosa z obdolžencem ter da bi bolehala za kakšno duševno motnjo, temveč si je psihiatrično pomoč iskala prav zaradi strahu pred obdolžencem. Presodilo pa je tudi, da dvajset do trideset let stara dokumentacija, ki je bila pridobljena za potrebe oškodovankine invalidske upokojitve, ni relevantna za obravnavani kazenski postopek. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč ali je brez pomena za zadevo.1 Sodišče namreč ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je treba ugotoviti, ampak ugotavlja le tista dejstva, ki so odločilna za pravilno razsojo in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona.2 Ob tem pa je dodati, da psihiatričnega pregleda drugega procesnega udeleženca (npr. oškodovanca ali priče) zaradi ugotavljanja njegove prištevnosti niti ni mogoče odrediti.3 Tako se pritožba zagovornikov tudi v tem delu izkaže za neutemeljeno.

7. Napačne uporabe določil zakona pritožba posebej ne pojasni, vendar pa z navedbo, da ravnanje obdolženca, ki je bilo storjeno v silobranu, ni kaznivo dejanje, očitno meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. S temi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje, ki je v pretežnem delu sledilo zagovoru obdolženca, pravilno ocenilo, da pri njegovem ravnanju ne gre za silobran. V skladu z drugim odstavkom 22. člena KZ-1 sta namreč bistveni sestavini silobrana napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. Čeprav pritožniki menijo, da je šlo pri obdolženčevem udarcu z metlo za istočasnost protipravnega napada oškodovanke in obrambe obdolženca, slednjim ni mogoče pritrditi. Nedvomno je, da je oškodovanka s tem, ko je obdolženca z grabljami udarila po hrbtu, prva začela s fizičnim udarcem obdolženca, vendar pa je slednja nato grablje odvrgla in zbežala iz hleva, ker je za njo tekel obdolženec z metlo v roki. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, se je oškodovanka zatem, ko je obdolženec z metlo tekel za njo, ustavila pri leseni mizi pred vhodnimi vrati hleva, kjer je pograbila opeko, ki jo je, kot obrambo pred obdolžencem, dvignila v zrak, obdolženec pa jo je nato z ročajem metle udaril po spodnjem delu podlahtnice, s čimer ji je povzročil večdelni zlom ter rano na mestu zloma. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec. Pri tem ni bistveno, ali je oškodovanka grablje odvrgla prostovoljno, pač pa, da je pred njim zbežala iz hleva, obdolženec pa je tekel za njo. Ker pri dogajanju v hlevu in dogajanju pred njim ne gre za enovito dogajanje in s tem popolno časovno prekrivanje, je sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju utemeljeno zaključilo, da obdolženec ni ravnal v silobranu. Zahtevana lastnost napada, da je ta istočasen, namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso4 omejuje silobran na primere popolnega časovnega prekrivanja časa izvršitve kaznivega dejanja v silobranu s časom protipravnega napada. Po končanem napadu tako ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje. Zaključkov o tem, da ni šlo za silobran, tudi ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je obdolženec oškodovanko udaril po roki in ne po katerem drugem delu telesa, saj je bil obdolženec tedaj že napadalec in je bilo torej z njegove strani storjeno kaznivo dejanje.

8. Zagovorniki pa neutemeljeno izpodbijajo tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v točki I izreka prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obdolženčev krivdni odnos do kaznivega dejanja, ki ga je opredelilo kot eventualni naklep. Ob upoštevanju obdolženčeve starosti, življenjskih izkušenj in pogostega posredovanja policije ob klicih pa je ustrezno ocenilo tudi njegovo zavedanje protipravnosti svojega ravnanja, zato se pritožbene navedbe, da obdolženec tega zavedanja ni imel, ker je bil prepričan, da ravna v silobranu, prav tako izkažejo za neutemeljene. V skladu s pravno teorijo5 namreč za zavest o protipravnosti pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe zadošča, da storilec ve, da je prepovedano nekomu prizadejati telesne poškodbe večje intenzitete, ni pa treba, da se zaveda kaznivosti svojega ravnanja in da misli, da mu zaradi njegovega ravnanja grozi kazenska sankcija.

10. Tudi voljna komponenta eventualnega naklepa po oceni pritožbenega sodišča izhaja že iz obdolženčevega zagovora, iz katerega je razvidno, da je oškodovanki hotel zbiti opeko, pri čemer je bistven že sam način izvršitve, ko je metlo obrnil tako, da je imel mehkejši del pri sebi, ter nato z ročajem, ki je trši del metle, oškodovanko udaril po levem zapestju. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča o zavedanju obdolženca, da lahko pri tem zadane tudi roko oškodovanke, in njegovo privolitev v nastanek prepovedane posledice, zato s pritožniki ni mogoče soglašati, da je obdolženec kvečjemu ravnal malomarno. Ob obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo zagovornikov obdolženca zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave. Kot olajševalni okoliščini je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca ter dejstvo, da je oškodovanka prva začela s fizičnim udarcem, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin ni zasledilo. Določilo mu je ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi ustrezno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017. 3 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 590. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55447/2013 z dne 7. 2. 2018. 5 Prim. J. Jakšić, Zavest o protipravnosti in pravna zmota, Pravna praksa, št. 48, 2019, str. 19.