Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka o napaki pravočasno obvestila prodajalca. Ta je trdil, da napake ni. Trditve tožeče stranke (kupca medu) bi lahko preizkusil sam. Samostojnega, od tožeče stranke neodvisnega preizkusa meda se ni niti lotil, niti ni pokazal nobenega namena, da bi se ga kdajkoli lotil. Prvostopenjsko sodišče je povsem prav presodilo, da dodaten rok nima nobenega smisla, če prodajalec zanika že obstoj napake, pri tem pa niti ne pregleda vzorcev medu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 740,78 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede odškodninskega zahtevka tožeče stranke zaradi napak na dobavljenem medu.

2. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka navajala, da ji je tožena stranka dobavljala različne vrste medu. Ker je tržna inšpekcija za štiri vrste medu prepovedala prodajo, je te štiri vrste medu tožeča stranka vrnila toženi stranki. Svoj zahtevek je po višini utemeljevala takole: zaradi vračila medu je tožena stranka tožeči stranki izdala 29. 10. 2010 dobropis v višini 18.971,97 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki plačala 7.698,94 EUR. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razliko med 18.971,97 EUR in plačanimi 7.698,94 EUR, to pa je bilo 11.273,04 EUR in zakonske zamudne obresti. Poleg 11.273,04 EUR je tožeča stranka zahtevala še 3.997,80 EUR. Toliko naj bi znašali stroški upravnega postopka, upravnega spora in toženi stranki poslanega opomina. Vsi ti stroški so bili povezani s štirimi vrstami medu z napako.

3. Tožena stranka se je v teku prvostopenjskega postopka branila s trditvami, da med sploh ni imel napake, da metode ugotavljanja ustreznosti medu niso bile pravilne in da je prišlo do napak zaradi nepravilnega skladiščenja medu pri tožeči stranki. Pojasnila pa je tudi, zakaj je nakazala prav 7.698,94 EUR. Toženi stranki naj bi namreč zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe nastalo za 11.273,04 EUR stroškov. Preostanek je znašal 7.698,94 EUR in tega je nakazala tožeči stranki.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila dogovorjena pristojnost slovenskega sodišča in uporaba slovenskega prava. Tožena stranka je tožeči stranki dobavila različne vrste medu, in sicer točeni lipov med (v posodah po 500 g), točeni cvetlični med (v posodah po 1000 g), točeni cvetlični med (v posodah po 250 g) in točeni gozdni med (v posodah po 250 g). Toženec je izdajal specifikacije in navedel, da ima med lastnosti v skladu s pravili. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da med nima ustreznih lastnosti in je bil promet s temi vrstami medu prepovedan. Celotno zalogo navedenih štirih vrst medu je tožeča stranka vrnila toženi stranki. Zaradi vračila medu je tožena stranka tožeči stranki izdala 29. 10. 2010 dobropis v višini 18.971,97 EUR.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imel izročeni med napake. Napake so bile grajane pravočasno. Ne glede na to je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti. Dobropis ni pomenil sklepčnega priznanja odgovornosti za stvarne napake. Dobropis je bil zgolj knjigovodska listina, ki jo dobavitelj izstavi kupcu v primeru, da kupec vrne iz različnih dogodkov in se z njim zgolj računovodsko uredi stanje. Presodilo je, da je tožeča stranka zamudila izključevalni (prekluzivni rok; prvi odstavek 480. člena OZ). Tožeča stranka je o napakah obvestila toženo stranko pred 9. 8. 2010. Račune je izdajala 16. 9. 2010, 22. 10. 2010, 17. 3. 2011 in 22. 12. 2011. Tožba je bila vložena šele 19. 2. 2013 in torej glede na drugi odstavek 468. člena OZ že prepozno.

6. Pritožba tožeče stranke se nanaša tako na glavnični zahtevek v višini 11.273,03 EUR kot tudi na glavnični zahtevek v višini 3.997,80 EUR.

7. Kolikor se nanaša na zahtevek v višini 11.273,03 EUR pomeni po mnenju pritožnice dobropis priznanje obveznosti in vračilo kupnine. Njen zahtevek naj bi bil utemeljen na tem pravnem temelju. Dobropis naj ne bi bil zgolj računovodska operacija, s katero se naj bi računovodsko uredilo stanje. Izdaja dobropisa naj bi pomenila priznanje obveznosti in vračilo kupnine. Zmotno naj bi bilo pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe. Izrecno naj bi navedla v 1. pripravljalni vlogi na str. 5, da je uveljavljala znižanje kupnine. Sodišče naj ne bi smelo sprejeti sprejeti pobota tožene stranke, ker naj bi za pobot ne bilo pravnega temelja.

8. Kolikor se je pritožba nanašala na zahtevek v višini 3.997,80 EUR, pa meni, da njen zahtevek ni takšen, da bi šlo za škodo v zvezi s stvarjo (čl. 468 ods. 2 OZ). Zanj ne bi smel veljati enoletni prekluzivni rok in ta se naj ne bi smel upoštevati po uradni dolžnosti.

9. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka doslej vselej uveljavljala plačilo odškodnine. Nikoli naj ne bi odstopila od pogodbe. Z izdanim dobropisom naj ne bi priznal svoje obveznosti in vrnil kupnine. Vsa škoda tožeče stranke naj bi bila takšna, da je bila povezana z napako in naj bi bil temelj za njeno uveljavljanje v drugem odstavku 468. člena OZ. Pritožba tudi navaja sodno prakso v zvezi s prvim odstavkom 480. člena OZ.

10. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

11. Pritožba ne izpodbija presoje prvostopenjskega sodišča, da so imele izročene 4 vrste medu skrito stvarno napako. Za točeni lipov med (v posodah po 500 g) in za točeni cvetlični med (v posodah po 1000 g) je bila izdana prepovedna odločba tržnega inšpektorata 5. 8. 2010. Za točeni cvetlični med (v posodah po 250 g) in točeni gozdni med je prepoved izhajala iz sporočila za javnost z dne 3. 8. 2010 (prvostopenjska sodba, r. št. 11 do 14). O napakah je bila tožena stranka obveščena pravočasno, že pred 9. 8. 2010 (prvostopenjska sodba, r. št. 31). To je tudi izhodišče za odločitev pritožbenega sodišča. 12. Če ima izročena stvar stvarno napako, lahko kupec uveljavlja katero od treh različnih pravic, ki jih ima po prvem odstavku 468. člena OZ. Praviloma kupec ne more takoj odstopiti od pogodbe, saj mora prej prodajalcu pustiti primeren dodatni rok (prvi odstavek 470. člena OZ). Ta ni potreben, če je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe (1. del drugega odstavka 470. člena OZ). Takšno sporočilo je lahko tudi sklepčno, kakor je mogoče sklepati iz pravne misli, zapisane v prvem odstavku 18. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka o napaki pravočasno obvestila prodajalca. Ta je trdil, da napake ni. Trditve tožeče stranke (kupca medu) bi lahko preizkusil sam. Samostojnega, od tožeče stranke neodvisnega preizkusa meda se ni niti lotil, niti ni pokazal nobenega namena, da bi se ga kdajkoli lotil. Prvostopenjsko sodišče je povsem prav presodilo, da dodaten rok nima nobenega smisla, če prodajalec zanika že obstoj napake, pri tem pa niti ne pregleda vzorcev medu (prvostopenjska sodba, r. št. 31 na koncu). Tožena stranka je bila poleg tega pripravljena le „v nadalje dobavljati drugačen med po novih specifikacijah“ (prvostopenjska sodba, r. št. 32).

13. Vrnitev medu, je bila med strankama nesporno dejstvo.

14. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da od pogodbe ni odstopila, navaja pa, da je znižala kupnino. Takšno stališče je sicer, glede na odsotnost vsakršne izjave o tem, da si je tožeča stranka (kot kupec) izbrala prav to oblikovalno pravico, že samo po sebi neprepričljivo. Vendar to ni edini razlog za presojo pritožbenega sodišča, da kupnina ni bila znižana.

15. Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napakami ob sklenitvi pogodbe (478. člen OZ). Tožeča stranka bi morala toženi stranki, že zato da bi zadostila 478. členu OZ, sporočiti, za koliko znižuje kupnino. Tega pa ni storila nikoli niti konkludentno. Zgolj vrnila je med toženi stranki.

16. Pri znižanju kupnine prejeta se stvar ne vrača, saj ostane pogodba v veljavi, le cena se spremeni (2. točka 468. člena OZ in 478. člen OZ). Prejeto stvar pa je treba vrniti pri odstopu od pogodbe (3. točka prvega odstavka 468. člena, prvi odstavek 477. člena, 103. člen in prvi in drugi odstavek 111. člena OZ).

17. Iz navedenih razlogov si torej ravnanja tožeče stranke ni bilo mogoče razložiti drugače kot sklepčni odstop od pogodbe.

18. Tožeča stranka skuša v pritožbi opreti svoj zahtevek na dobropis tožene stranke z dne 29. 10. 2010. Po njenem mnenju naj bi bil prav dobropis materialnopravni temelj za njen zahtevek in ni bil zgolj računovodska listina. Za odločitev v tej zadevi pa je pomembneje, kot odločitev o sami označbi te listine presoja, ali je dobropis sploh lahko predstavljal pravni temelj za zahtevek tožeče stranke.

19. Za presojo pritožbenega sodišča je pomembno to, da ni tožeča stranka nikoli pred prejemom dobropisa in celo niti po njegovem prejemu postavila kakorkoli opredeljenega odškodninskega zahtevka do tožene stranke. Dobropis sam ni vseboval nikakršne izjave, ki bi si jo bilo mogoče razložiti kot priznanje odgovornosti za napako, niti pripoznave dolga. Da bi imel takšno vsebino, prvostopenjsko sodišče namreč ni ugotovilo. Vseboval je zgolj vrsto navedb o vrstah medu in številk, ter končni znesek dobropisa. Dobropisa tožeča stranka torej ni mogla razumeti kot pripoznanja svojega odškodninskega zahtevka, saj bi ga morala prej vsaj postaviti. Razumeti dobropis kot priznanje odgovornosti tožene stranke za nastala prikrajšanje tožeče stranke, mimo pravil prodajne pogodbe, na primer na temelju poravnave, pa tudi ni mogoče. Za kaj takšnega je manjkala vsakršna ustrezna izjava v dobropisu samem, nanjo tudi ni bilo mogoče sklepati iz kakšnih drugih okoliščin, ker jih preprosto ni bilo. Na temelju dobropisa torej tožeča stranka ni mogla zahtevati ničesar.

20. Če kupec odstopi od pogodbe, je sicer lahko upravičen do odškodnine. Če sodno zahteva odškodnino, potem mora pravico do odškodnine uveljavljati v 1 letu od obvestila (prvi odstavek 480. člena OZ). Tega pa je tožeča stranka uveljavljala prepozno. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je napake grajala že pred 9. 8. 2010, zahteve za povrnitve škode pa je izdala (kot račune) 16. 9. 2010, 22. 10. 2010, 17. 3. 2011 in 22. 12. 2011. Tožba je bila vložena šele 19. 2. 2013. 21. Zahtevek tožeče stranke je po svoji pravni naravi lahko v celoti le odškodninski zahtevek zaradi napake. Tudi stroški, ki jih je imela zaradi vodenja upravnega postopka, potem še upravnega spora in zaradi opomina toženi stranki, so ozko povezani z napako. Seveda je bilo zaradi teh izdatkov zmanjšano premoženje tožeče stranke. Ker pa je bilo to premoženje zmanjšano prav zaradi stvarne napake na medu, je njihova povezava s stvarno napako tako ozka, da imajo lahko pravni temelj le v drugem odstavku 468. člena OZ.

22. Za uveljavljanje te pravice je prvi odstavek 480. člena OZ postavil enoletni rok. Gre za izključevalni (prekluzivni) rok materialnega prava, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti (tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 67/2014 s pregledom starejše sodne prakse in literature v r. št. 10 in nasl. in v op. pod črto št. 1 do 3). Nejasno je ostalo kvečjemu, ali je posledica preteka roka to, da mora sodišče tožbo zavreči, ali zavrniti zahtevek. Odločba VS RS II Ips 561/96 meni, da je tožbo treba zavreči, hkrati pa, da gre za rok materialnega prava. Enako je odločila tudi odločba VS RS II Ips 181/2006. Zdi pa se, da je od stališča, da gre za procesni rok, odstopila kasnejša odločba VS RS II Ips 67/2014. Če gre za rok materialnega prava, potem se zahtevek po preteku roka zavrne, in se tožba ne zavrže. Če pa je treba tožbo zavreči, potem gre za procesni rok.

23. Odločba VS RS II Ips 561/96 je odločila, da kljub (po mnenju VS RS) nepravilni odločitvi obeh predhodnih sodišč glede pravne narave rokov in posledično nepravilni zavrnitvi zahtevkov (namesto zavrženju) reviziji ne bo ugodilo, ker bi se s tem procesni položaj tožene stranke v ničemer ne izboljšal. Ne glede na dvome glede pravne narave roka je torej odločitev prvostopenjskega sodišča takšna, da pritožbeno sodišče ni imelo razloga za kakšno drugačno odločitev. Tožeča stranka je zamudila rok za vložitev tožbe že iz razlogov, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče in v tej sodbi povzelo pritožbeno sodišče. Pravico je izgubila, kot je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. 24. Pobot pride v poštev šele, če je podana upnikova terjatev (311. člen OZ). Ker tožeča stranka ni upravičena do zahtevanega zneska niti zaradi znižanja kupnine, niti na odškodninskem pravnem temelju, do pobota terjatve tožeče stranke s terjatvijo tožene stranke niti ni moglo priti.

25. Prvostopenjsko sodišče o pobotu sploh ni odločalo. Potreba po odločanju o pobotu bi ostajala šele, če bi bil zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ker pa ni, je ni bilo in tudi ni potrebno kakorkoli odgovoriti na pritožbene navedbe glede pobota. Nasprotno terjatev je namreč tožena stranka uveljavljala zgolj kot ugovor zoper terjatev tožeče stranke, in še to le v obliki predpravdnega pobota.

26. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ti so glede na tar. št. 3210 ZOdvT, tar. št. 6002 ZOdvT in tar. št. 6007 ZOdvT znašali 587,20 EUR, 20,00 EUR in DDV od 607,20 EUR, skupaj torej 740,78 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.