Jedro

Enoletna doba podelitve koncesije, ki je namenjena začasni formalni ureditvi statusa tožnika kot izvajalca javne službe v zdravstveni dejavnosti in hkrati njegovi prilagoditvi na izvedbo s strani toženke načrtovane spremembe v organizaciji javne zdravstvene službe na primarni ravni, ki tožnika kot izvajalca javne zdravstvene službe ne bi več vključevala (dodelitev koncesije torej ni namenjena zagotovitvi dolgoročnega izvajanja javne zdravstvene službe z „izbranim“ koncesionarjem), šteje za potreben in razumen pogoj za dodelitev koncesije ter javna korist take odločitve pri tem odtehta zasebni interes koncesionarja (da se koncesija podeli za daljše obdobje).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku podelila koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije v Mestni občini Ljubljana, in sicer za opravljanje na naslovih … in ..., za določen čas enega leta ter določila zakonitega zastopnika koncesionarja, nosilce koncesijske dejavnosti in ostale pogoje izvajanja koncesije. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Mestni svet Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) na 27. seji 8. 7. 2013 sprejel Sklep o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 59/2013 z dne 12. 7. 2013. V 5. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) je določeno, da mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni, kamor sodi osnovna zdravstvena dejavnost - ki obsega tudi zobozdravstvo odraslih - splošna medicina, fizioterapija in ginekologija, določa in zagotavlja občina oziroma mesto. Prvi odstavek 42. člena ZZDej določa, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravstvo; v tretjem odstavku tega člena pa je zapisano, da mora v postopku odločanja občinski oziroma mestni upravni organ pridobiti tudi mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in pristojne zbornice ali strokovnega združenja. Upravni organ je 11. 7. 2013 pridobil pozitivno mnenje ZZZS z dne 10. 7. 2013 k podelitvi koncesije stranki in 17. 7. 2013 pozitivno mnenje Zdravniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju ZZS) z dne 15. 7. 2013. Dne 31. 7. 2013 je upravni organ pridobil soglasje Ministrstva za zdravje (v nadaljevanju MZ) z dne 26. 7. 2013, 10. 7. 2013 pa še pozitivno mnenje Zdravstvenega doma Ljubljana (v nadaljevanju ZDL) z dne 10. 7. 2013. V postopku je bila 25. 10. 2013 opravljena tudi ustna obravnava, na kateri je tožnik zastopal stališče, da bi mu morala biti koncesija dodeljena za daljše obdobje, glede na izpolnjene vse pogoje za izvajanje programov, ki jih izvaja že vsaj 40 let. Menil je, da je njegov status ustrezen ter se skliceval na sklep Mestnega sveta MOL o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v MOL z dne 2. 2. 2004, v katerem je tožnik izrecno naveden in so mu brez časovne omejitve, kot tudi ostalim v sklepu navedenim zdravstvenim izvajalcem, dodeljeni programi, ki so predmet koncesije. Upravni organ dalje navaja, da po ugotovitvi Računskega sodišča RS delovanje tožnika v mreži javne zdravstvene službe nima pravne podlage; zato mu je Računsko sodišče v končnem poročilu z dne 21. 5. 2012 naložilo, da v okviru pripravljalnih ukrepov začne z ustreznimi aktivnosti in postopki, skupaj z MZ, MOL in ustanoviteljem za ureditev statusa. MOL si že dlje časa prizadeva, da bi se zadeve s tožnikom dolgoročno uredile ter si bo tudi v času trajanja koncesije (eno leto) prizadeval poiskati najustreznejšo dolgoročno rešitev. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sklep MS MOL z dne 2. 2. 2004 pa organ navaja, da ta ni pomenil odločitve o izvajanju javne zdravstvene službe ali o posameznih izvajalcih ter časovnem roku izvajanja, pač pa je šlo izključno za evidentiranje lokacij in izvajalcev posameznih programov na dan 2. 2. 2004. 2. Mestna občina Ljubljana, Župan je z odločbo z dne 31. 1. 2014 zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik izpodbija 2. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 21. 11. 2013. Odločitev v tej točki izreka temelji na 2. členu sklepa MS MOL o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, z dne 8. 7. 2013, ki ga tožnik prav tako izpodbija v upravnem sporu, v postopku pod opr. št. I U 1238/2013. V sklepu je namreč arbitrarno, neobrazloženo in neutemeljeno določeno, da se koncesija podeli le za določen čas enega leta. Tožnik meni, da za takšno nerazumno omejitev trajanja koncesije ni mogoče najti nobenega utemeljenega razloga, prav tako pa vsebinski razlogi za takšno omejitev niso navedeni niti v izpodbijani odločbi niti v gradivu oziroma obrazložitvi tedaj še predloga sklepa MS MOL. Tožnik poudarja, da v nobenem primerljivem primeru podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti trajanje koncesije še ni bilo omejeno na tako nerazumno kratek čas. Četudi bi sprejeli stališče, da je trajanje koncesije v diskreciji podeljevalca, torej MOL, je ta diskrecija vsebinsko omejena na način, da je potrebno pri sprejemanju tovrstnih odločitev odgovorno upoštevati temeljna ustavna načela pravne države in enakosti pred zakonom in je potrebno primerljive pravne položaje obravnavati na pravno primerljiv način. Glede na to, da se koncesije v zdravstveni dejavnosti praviloma (že zaradi ekonomskih razlogov, povračil vložkov v potrebno opremo, prostore itd.) podeljujejo za 10-letno obdobje, najmanj pa za obdobje petih let, je očitno, da je omejitev, ki jo uvaja izpodbijana 2. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa, nerazumna in arbitrarna, namenjena nekakšni reviziji stanja že po enem letu in neutemeljeno uvaja pravno negotovost tako za tožnika kot za uporabnike njegovih storitev. V drugostopenjski odločbi je tudi zmotno tolmačen namen pooblastil mesta po ZZDej, saj v primeru tožnika v celoti zanemarja večkrat izpostavljene zgodovinske okoliščine ter dejstvo, da gre v obravnavani zadevi po vsebini predvsem za ureditev obstoječega, zatečenega stanja, ki že ves čas ključno prispeva k zagotavljanju ustrezne oskrbe prebivalstva. Svojo pravico do odločanja po prostem preudarku organa razumeta preširoko, ker gre pri tem predvsem za uresničitev statusnih in drugih premoženjskih interesov MOL. Odločitev pa je tudi v nasprotju s sklepom z dne 16. 2. 2004, ki ni bil nikoli spremenjen. Da bi se razmere na področju potreb po zdravstvenih storitvah od izdaje navedenega sklepa v letu 2004 do zdaj bistveno spremenile, pa organa niti ne navajata. Tožnik dalje navaja, da je v letu 2013 s strani MZ pridobil koncesijo za izvajanje zdravstvenih storitev na sekundarni, specialistični ravni za obdobje 10 let (z izrecno predvideno možnostjo podaljšanja), s čemer je bil organ v postopku seznanjen. Tožnik dalje izpostavlja, da svojo zdravstveno dejavnost opravlja že več kot 60 let ter da je na primarni ravni pri njem opredeljenih več kot 20.000 zavarovancev/pacientov. Tožnik je prepričan, da glede na zgodovinske okoliščine ter izpolnjene pogoje ni pravno utemeljenega razloga za omejitev trajanja koncesijskega obdobja na eno leto. Razlogi za tako omejitev so lahko kvečjemu nepravne, subjektivne (arbitrarne) narave, saj se tudi organa sklicujeta na (niti ne posebej strogo) stališče Računskega sodišča. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano 2. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožniku mogla biti z izpodbijano odločbo koncesija za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije v Mestni občini Ljubljana dodeljena le za določen čas enega leta.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločitev o dodelitvi koncesije oprl na sklep Mestnega sveta z dne 8. 7. 2013, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 59/2013 z dne 12. 7. 2013 (v nadaljevanju Sklep MS), prvi odstavek 5. člena ZZDej ter prvi in tretji odstavek 42. člen tega zakona ter pridobljena soglasje MZ in pozitivni mnenji ZZZS in Zdravniške zbornice Slovenije.

8. Iz Sklepa MS izhaja, da se na področju zobozdravstva odraslih (5,30 programa), splošne medicine (4,50 programa), fizioterapije (1,50 programa) in ginekologije (0,20 programa) podeli koncesija na podlagi vloge, in sicer za določen čas enega leta, ob soglasju ministrstva, pristojnega za zdravje ter po pridobitvi mnenja ZZZS in pristojne zbornice ali strokovnega združenja. Po prvem odstavku 5. člena ZZDej mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto. V prvem odstavku 42. člena ZZDej je določeno, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje, v tretjem odstavku tega člena pa še, da je v postopku podelitve koncesije potrebno pridobiti tudi mnenje ZZZS in pristojne zbornice. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na sklepu (po statutu – 26., 27. člen - za take odločitve pristojnega) organa mesta o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na primarni ravni (na imenovanih področjih) na vlogo (zainteresirane osebe) za določen čas enega leta, izdanem v izvrševanju zakonske pristojnosti (mesta), da določa in zagotavlja mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni. O podelitvi koncesije pa je tudi odločil pristojni organ, in to po pridobljenih soglasju MZ ter pozitivnih mnenjih ZZZS in Zdravniške zbornice Slovenije. Glede na navedeno so po presoji sodišča za izdajo izpodbijane odločbe bili izpolnjeni (vsaj) vsi formalni pogoji.

9. Na tožbene ugovore, da je Sklep MS, na katerem temelji izpodbijana odločba, ker določa, da se koncesija podeli le za dobo enega leta, arbitraren, da ne temelji na stvarno utemeljenem razlogu, da v nobenem primerljivem primeru koncesija ni bila podeljena za tako nerazumno kratek čas in da proti temu govorijo že ekonomski razlogi, da niso bila upoštevana temeljna ustavna načela pravne države in enakosti pred zakonom ter da se neutemeljeno uvaja pravna negotovost za tožnika kot za uporabnike njegovih storitev, in da je sklep tudi neobrazložen, zaradi česar vse naj bi bila 2. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonita, sodišče uvodoma splošno odgovarja, da je po ZZDej (prvi odstavek 5. člena) pristojnost za določanje mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni in s tem odgovornost za zagotavljanje primarne javne zdravstvene službe na občini oziroma mestu. V okviru te pristojnosti organ občine oziroma mesta tudi podeljuje koncesije za opravljanje javne službe v primarni zdravstveni dejavnosti, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje, ter upoštevajoč pridobljena mnenja ZZZS in pristojne zbornice (42. člen ZZDej). Koncesionarji so kot pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost kot javno službo na podlagi koncesije, (le) izvajalci (prvi odstavek 41. člena ZZDej). Glede na tak svoj položaj v postopku pridobivanja koncesije, kolikor ugovarjajo, da občina oziroma mesto (koncendent) mreže javne zdravstvene službe ne zagotavlja v skladu z zakonskimi merili za postavitev mreže javne zdravstvene službe (4. člen ZZDej) ali da bi morala biti zastopanost koncesionarjev kot izvajalcev zdravstvene dejavnosti v javni službi v primerjavi z javnimi zdravstvenimi zavodi drugačna, ipd., ne uživajo pravnega varstva. Koncesionarjem je v tem postopku pravno varstvo zagotovljeno predvsem v tem obsegu, da lahko ugovarjajo pravilnosti vodenega postopka za dodelitev koncesije, in da, ob tem ko mora biti koncendentu dopuščeno, da (razpisne) pogoje določa glede na namen in potrebe dodeljevanja koncesije, lahko ugovarjajo, da je kateri od teh pogojev (elementov bodočega koncesijskega razmerja) po vsebini določen v nasprotju s predpisi, ki urejajo javno službo na področju, za katero se podeljuje koncesija oziroma dodeljevanje koncesije na takem področju, ali da je z določitvijo kakšnega pogoja kršeno načelo sorazmernosti.

10. Ob presoji spornega pogoja „dodelitve koncesije za določen čas enega leta“ s prej navedenih vidikov oziroma z vidika sorazmernosti, ker roka za dodelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe na primarni ravni predpisi ne urejajo (tudi tožnik se na noben predpis ne sklicuje), pa sodišče najprej ugotavlja, da glede na podatke upravnih spisov tožnik kot izvajalec zdravstvene dejavnosti deluje od ustanovitve leta 1953; da je Računsko sodišče v končnem poročilu z dne 21. 5. 2012 ugotovilo, da delovanje tožnika v mreži javne zdravstvene službe nima pravne podlage ter je ZZZS naložilo, da v okviru popravljalnih ukrepov začne z ustreznimi aktivnostmi in postopki, skupaj z MZ, toženko in ustanoviteljem tožnika za ureditev njegovega statusa; da se toženka z reševanjem statusa tožnika ukvarja že od leta 2009 ter da je bilo odtlej organiziranih več sestankov, na katerih so sodelovali MZ, ZZZS, toženka, Zdravstveni dom Ljubljana (v nadaljevanju ZDL) ter tožnik in njegov ustanovitelj (in na katerih so se iskale rešitve predvsem v smeri, da dejavnost javne službe, vse zaposlene in objekte prevzame ZDL, da se prenese ustanoviteljske pravice na toženko ipd.); da je ZZZS z dopisom z dne 31. 5. 2013 seznanil toženko, da bo tožniku brez ustrezne pravne podlage financiral osnovno zdravstveno dejavnost samo še do 30. 6. 2013; da je bila problematika obravnavana na 27. seji MS MOL 8. 7. 2013 ter da so bile v razpravo tedaj ponujene tri alternativne rešitve in v skladu s tem predlogi treh sklepov: - sklepa o podelitvi koncesije za predmetne programe na podlagi vloge (za dobo enega leta), - sklepa o določitvi javnega zavoda Zdravstveni dom Ljubljana za izvajalca predmetnih programov, - sklepa o podelitvi koncesije za predmetne programe na podlagi javnega razpisa (za dobo enega leta), z obrazložitvijo problematike ter da je bil po obširni razpravi tedaj nato sprejet Sklep MS o podelitvi koncesije za predmetne programe na podlagi vloge za dobo enega leta; da je tožnik 13. 9. 2013 podal vlogo za dodelitev koncesije za predmetne programe; da je v postopku za dodelitev koncesije tožnik poskušal izposlovati dodelitev koncesije za daljše obdobje, pri čemer se je skliceval na okoliščini, da predmetne programe izvaja že vsaj 40 let ter da izpolnjuje vse pogoje za njihovo nadaljnje opravljanje, in na sklep MS MOL o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni z dne 2. 2. 2004, ki naj bi vključeval tudi tožnika, brez navedbe časovne omejitve dodelitve programov.

11. Upoštevajoč navedene okoliščine pa po presoji sodišča enoletna doba podelitve koncesije, ki je (glede na navedeno) namenjena začasni formalni ureditvi statusa tožnika kot izvajalca javne službe v zdravstveni dejavnosti in hkrati njegovi prilagoditvi na izvedbo s strani toženke načrtovane spremembe v organizaciji javne zdravstvene službe na primarni ravni, ki tožnika kot izvajalca javne zdravstvene službe ne bi več vključevala (dodelitev koncesije torej ni namenjena zagotovitvi dolgoročnega izvajanja javne zdravstvene službe z „izbranim“ koncesionarjem), šteje za potreben in razumen pogoj za dodelitev koncesije ter javna korist take odločitve pri tem odtehta zasebni interes koncesionarja (da se koncesija podeli za daljše obdobje). Glede na prvi odstavek 5. člena ZZDej, po katerem mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto, ter prvi odstavek 42. člena tega zakona, po katerem koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo ter glede na tretji odstavek 44. člena ZZDej, po katerem je v primeru odvzema koncesije koncedent dolžan poskrbeti, da bolnike pod enakimi pogoji sprejme v zdravljenje drug zdravstveni zavod ali zasebni zdravstveni delavec, ki opravlja javno službo, je občini oziroma mestu treba priznati upravičenost, da – tudi glede izvajalcev - spreminjata obstoječo mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni, če ocenita to kot racionalno in v javnem interesu, saj sta glede na citirane določbe ZZDej za zagotavljanje (torej tudi gospodarnost, učinkovitost itd. delovanja) javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini oziroma mestu tudi odgovorna. Ob tem pa iz podatkov upravnih spisov ter tožnikovih navedb izhaja, da je tožnik (pred dodelitvijo predmetne koncesije) opravljal zdravstveno dejavnost kot javno službo, vendar ne kot javni zavod in tudi ni izkazal, da sploh kdaj kot koncesionar; vsaj za leto 2009 in naslednja pa se ugotavlja, da je tožnik deloval v okviru javne zdravstvene službe brez pravne podlage (ni bil javni zavod in ni opravljal zdravstvene dejavnosti na podlagi dodeljene koncesije), v leto 2009 segajo tudi že poskusi za ureditev njegovega pravnega statusa, v poročilu Računskega sodišča z dne 21. 5. 2012 pa je naloženo, da se status tožnika mora urediti. Tako da je tožnik sicer izvajalec javne zdravstvene službe na primarni ravni bil, vendar z neurejenim statusom ter se je te okoliščine tudi mogel zavedati skozi obdobje več let pred letom 2013, ko se je toženka odločila dodeliti koncesijo (zgolj) za eno leto, glede na določbe ZZDej pa se je mogel zavedati tudi dejstva, da (tožnik) ne more sam odločati o svojem statusu kot izvajalca javne službe v zdravstveni dejavnosti ter da nima pravice zahtevati dodelitve koncesije, sklicujoč se na zgodovinske razloge in izpolnjevanje pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Tudi kolikor pa se je tožnik skliceval na sklep toženke o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v MOL iz leta 2004, da ga je kot izvajalca javne službe vključevala in da so mu bili predmetni programi dodeljeni brez časovne omejitve, se sodišče strinja, da sklepa ni mogoče šteti kot akta podelitve koncesije (in tožnik v sklepu kot koncesionar tudi ni naveden); sklep je bil izdan, kot iz njega izhaja, na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 94. člena ZZDej, po kateri do sprejema plana zdravstvenega varstva deluje mreža javne zdravstvene službe največ v obstoječem obsegu; kar pomeni, da je šlo za tedaj v takem obsegu določeno mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni, ki je vsebovala tudi poimenski prikaz izvajalcev, čeprav sicer sestavni del takega dokumenta to ni. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, podane v smeri, da navedeni sklep ni bil spremenjen in da se po navedbah organov od tedaj tudi niso bistveno spremenile razmere na področju potreb po zdravstvenih storitvah. Poleg tega se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na status izvajalca v javni zdravstveni službi, ki pravno ni bil urejen oziroma usklajen z zakonom (ker ni javni zavod, bi lahko v svojstvu izvajalca javne zdravstvene službe nastopal le kot koncesionar, kar pa ni bil). Glede na pravno neurejeni status in glede na tožbene navedbe, podane le na splošni ravni, da se koncesije v zdravstvu podeljujejo praviloma za daljše obdobje, in sicer iz ekonomskih razlogov, zaradi povračil vložkov v opremo, prostore itd., sodišče tako ne sodi, da bi šlo pri dodelitvi koncesije le za dobo enega leta za nesorazmeren poseg v tožnikove pravice in interese. Tako da po presoji sodišča ravnanje toženke pri določitvi enoletnega roka za podelitev koncesije ni bilo v nasprotju z 2. členom Ustave.

12. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na pravno negotovost uporabnikov njegovih storitev, s tem ko je koncesija podeljena le za dobo enega leta, kajti po ZZDej je skrb za navedene odgovornost občine oziroma mesta, torej toženke (prvi odstavek 5. člena, tretji odstavek 44. člena ZZDej). Na drugačno presojo sodišča pa tožnik tudi ne more vplivati s sklicevanjem se na koncesijo, ki mu je bila s strani ministrstva za druge zdravstvene dejavnosti dodeljena za dobo desetih let; o dodelitvi koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti odloča namreč stvarno pristojni občinski oziroma mestni upravni organ, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje (42. člen ZZDej), kar pa je bilo, kot že navedeno, v obravnavani zadevi spoštovano.

13. V zvezi s tožbenimi navedbami, podanimi v smeri, da je Sklep MS o dodelitvi koncesije za dobo enega leta z dne 8. 7. 2013 neobrazložen, sodišče dodaja, da je obrazložena, z navedbo relevantnih dejanskih in pravnih razlogov za odločitev, izpodbijana prvostopenjska odločba; to pa je upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zoper katerega je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. V zvezi s povedanim sodišče še dodaja, da tožnik s tožbenimi navedbami o kršitvah, ki naj bi jih zgrešil drugostopenjski organ, ne more vplivati na drugačno odločitev o tožbi, kajti drugostopenjska odločba v obravnavanem primeru ni in ne more biti predmet upravnega spora (2. člen ZUS-1).

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.