Jedro

Smisel zakonske zahteve iz 5. odstavka 273. člena ZOR je v pravni varnosti dolžnika, saj lahko na podlagi upnikovega molka ob sprejemu zamujene spolnitve glavne obveznosti upravičeno sklepa, da se je upnik odrekel svoji pravici do pogodbene kazni. Ker tožnika ob prevzemu stanovanja nista ravnala v skladu s to zakonsko zahtevo, je njun tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnika ob izpolnitvi toženčeve obveznosti nista nemudoma zahtevala plačila pogodbene kazni. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženec z zamudo izročil prodano stanovanje in da je bila za tak primer v pogodbi dogovorjena pogodbena kazen, je ostalo sporno le še vprašanje, ali sta tožnika ob sprejemu izpolnitve vztrajala pri plačilu pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je menilo, da ne, to dejstvo pa je neustrezno obrazložilo z razlogi "... saj sodišče ne more slediti trditvam, da sta to zahtevali ustno. Tej trditvi prvostopno sodišče ne verjame, saj ni prepričljivo, da bi poziv za plačilo pogodbene kazni pisno obliko dobil šele dne 2.10.1995, torej več kot pol leta po tem, ko naj bi se pogodbeno kazen uveljavljalo ustno, glede na to, da so stranke pred tem podpisovale listino o plačilu kupnine, nato pa v pisni obliki sklenile še aneks". Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo s kratko obrazložitvijo, da sodišče prosto presoja dokaze, da ni vezano na nobena dokazna pravila in da zato izvede tiste dokaze, ki so potrebni za razjasnitev stvari v zadostni meri, ostale pa zavrne. Revizija poudarja, da je odločilnega pomena v tej zadevi ugotovitev, ali sta tožnika pri sprejemu izpolnitve tožencu nemudoma izjavila, da si pridržujeta pravico do dogovorjene pogodbene kazni. Stališče obeh sodišč o tem vprašanju je nepravilno, saj nobena sodba ne vsebuje jasnih razlogov o tem odločilnem dejstvu. Oblika za tako izjavo ni predpisana, zato gre po sodni praksi lahko tudi za ustno izraženo izjavo. Prav za tako izjavo je šlo tudi v tej zadevi. V narekovaju povzeti razlogi sodišča prve stopnje so nejasni in nelogični. Pisni poziv z dne 2.10.1995 je bil poziv pred vložitvijo tožbe. Ta poziv ne more izničiti obstoja ustnega poziva ob sami izročitvi stanovanja. Tudi dejstvi, da sta pravdni stranki pisali listino o plačilu kupnine in zapisali aneks k pogodbi, ne predstavljata, da bi moral biti tudi pridržek pravice do pogodbene kazni podan pisno. Za pravilno argumentirano odločitev bi bilo treba zaslišati pravdne stranke, kar sta tožnika predlagala že v tožbi, pa tudi kasneje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi ugotovilo naslednjo odločilno dejansko podlago spora, ki je tožnika glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ne moreta več izpodbijati. Tožnika sta s kupno pogodbo z dne 15.1.1995 kupila od toženca štirisobno stanovanje za dogovorjeno kupnino 205.000,00 DEM v tolarski vrednosti. Toženec bi jima moral stanovanje izročiti do 31.1.1995, vendar je svojo pogodbeno obvezo izpolnil šele 13.3.1995, torej z zamudo. Za primer take zamude so se stranke v pogodbi dogovorile za pogodbeno kazen v višini 0,25 odstotka vrednosti stanovanja za vsak dan zamude. Sodišče ni verjelo trditvi tožnikov, da sta takoj ustno zahtevala plačilo pogodbene kazni oziroma, da sta si nemudoma pridržala to pravico. V razlogih v zadnji vrsti na drugi strani sodbe sodišče prve stopnje povsem jasno pove, da tega nista storila in nato v nadaljevanju pojasnjuje razloge za tako ugotovitev. Ne verjame namreč tožnikoma, da naj bi zatrjevana ustna izjava dobila pisno obliko šele z dopisom z dne 2.10.1995, torej več kot pol leta kasneje, saj so stranke že pred tem podpisovale listine o plačilu (A2 in A3 - potrdili z dne 6. in 7.7.1995 o plačilu, zaradi zmanjšane kvadrature stanovanja, znižane kupnine), kasneje pa sta sklenili še aneks (A5 - aneks z dne 17.9.1996, v katerem je med drugim omenjena tudi znižana kupnina, ne pa zatrjevano pravočasno pridržana pravica do pogodbene kazni).

Razlogi sodišča prve stopnje, da tožnika nista ob sprejemu stanovanja nemudoma izjavila, da si pridržujeta pravico do pogodbene kazni, izjava v dopisu z dne 5.10.1995 pa je prepozna, so po vsem obrazloženem zadosti jasni. Iz teh razlogov tudi ni mogoče sklepati, da bi sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso menilo, da bi morala biti taka izjava dana v pisni obliki. Tožnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Na vsebinsko podobno oblikovan pritožbeni očitek je sodišče druge stopnje pravilno in popolno odgovorilo. Njegov odgovor ni prekratek, kot to uveljavlja revizija, temveč povsem ustrezen pritožbenim trditvam o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za zaslišanje strank. Sodišče druge stopnje je potrdilo dokazni zaključek, da tožnika nista ravnala v skladu z zakonsko zahtevo.

Tožnika še v reviziji vztrajata, da je treba ta dokaz izvesti zaradi pravilne argumentacije odločitve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s tako zahtevo nedovoljeno poskušata izpodbiti pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje o njunem ravnanju ob prevzemu stanovanja.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbi petega odstavka 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Dokazano je, da tožnika tega ob prevzemu stanovanja 13.3.1995 nista storila. Materialnopravno pravilna je presoja obeh sodišč, da pisna izjava z dne 2.10.1995 ni v skladu z zakonsko zahtevo iz petega odstavka 273. člena ZOR. Smisel te določbe je v pravni varnosti dolžnika, saj lahko na podlagi upnikovega molka ob sprejemu izpolnitve zamujene glavne obveznosti upravičeno sklepa, da se je upnik odrekel svoji pravici do pogodbene kazni. Ker tožnika ob prevzemu stanovanja nista ravnala pravilno, po svojih trditvah v vlogi z dne 15.9.1997 pa tudi ob plačilu drugega dela kupnine (6.7.1995) svojega dolga nista zmanjšala za pogodbeno kazen, kot bi po izrečni pogodbeni določbi smela storiti, je toženec utemeljeno sklepal, da sta se odpovedala pravici do pogodbene kazni.

Revizijsko uveljavljene procesne kršitve po vsem obrazloženem niso utemeljene, v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške tožnikov. Stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni, zato jih mora toženec trpeti sam (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).