Jedro

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožeča stranka plača zgoraj naveden znesek na račun pogodbenih penalov zaradi zamude z izročitvijo stanovanja, za katerega sta stranki sklenili prodajno pogodbo in je tožeča stranka zanj tudi že plačala kupnino. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da je bil v prodajni pogodbi za izročitev stanovanja dogovorjeni rok 31.01.1995, kljub temu pa je tožena stranka stanovanje izročila šele dne 13.03.1995. Tožeča stranka nadalje navaja, da je od toženca pravočasno ustno zahtevala plačilo pogodbenih penalov, t.j. takoj ob izročitvi izpolnitve. Vendar prvostopno sodišče taki trditvi ni verjelo in dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, ne glede na to, da je tožeča stranka predlagala tudi svoje zaslišanje. Tako je sodišče, brez izvedenega dokaza, le na podlagi siceršnjega ravnanja strank, iz drugih dejstev in dokazov sklepalo, da tožeča stranka ni ustno zahtevala plačila pogodbenih penalov. Ker se je tožeča stranka hotela izogniti pretiranemu kompliciranju in ker je bila tudi v dobri veri, da bo penale vendarle dobila izplačane le na podalgi svojih ustnih zahtevkov, plačila penalov ni uveljavila ob plačilu drugega obroka kupnine. Šele ko plačila ni dobila, se je zatekla po pravno pomoč in je lahko nastal pisni zahtevek na plačilo pogodbenih penalov. V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje pritožbi tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. ZPP sodišču ne daje le pravice proste dokazne presoje, t.j. da sodišče ni vezano na kakršnakoli dokazna pravila, ampak sodišče svobodno presoja tudi, katere dokaze bo izvedlo, ali določen dokaz bo izvedlo ali ne ter koliko dokazov je potrebno izvesti za to, da je sodišče o obstoju nekega dejstva prepričano. Tako ni potrebno, da sodišče v pravdi vedno izvede popolnoma vse dokaze, ki so jih predlagale stranke, ampak lahko, če je stvar razjasnjena v zadostni meri, izvedbo posameznih dokazov tudi zavrne. Od stopnje prepričanja, do katerega pride sodišče z izvajanjem drugih dokazov, je torej odvisno, ali bo izvedlo še nadaljnje dokaze ali pa je obstoj nekega dejstva že dokazan. In če sodišče na podlagi teka dokaznega postopka pride do zaključka, da je zadeva razjasnejna v zadostni meri, da je že doseglo stopnjo prepričanja v smeri odločitve, ki jo sprejema, več ne izvaja novih dokazov. Tudi v konkretnem primeru je prvostopno sodišče ocenjevalo dokaze posamezno in v celoti. Na podlagi izvedenih dokazov je prišlo do prepričanja, da se tožeča stranka ni ravnala sklado s petim odstavkom 273. člena ZOR. Drugostopno sodišče ocenjuje, da je ugotovitev prvostopnega sodišča, do katere je prišlo po tako izvedenem dokaznem postopku, utemeljena in v celoti izhaja iz izvedenih dokazov. Nadaljnje dokazovanje tako ne bi bilo smotrno (11. člen ZPP). Glede na navedeno je drugostopno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje tudi kršitve materialnega in procesnega prava, vendar podrobneje ne obrazlaga, v čem naj bi bile takšne kršitve. Ob proučevanju pritožbe sodišče ni ugotovilo nobene od zatrjevanih kršitev. Stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku v celoti propadla, zato do povrnitve stroškov, ki jih je imela v pritožbenem postopku, ni upravičena (154. člen ZPP v zvezi s 166. členom ZPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni podala navedb, ki bi kakorkoli pripomogle k drugačni rešitvi spora oziroma bi bile pomembne pri odločanju o pritožbi. Tako njen odgovor na tožbo ni bil potreben, zaradi česar tudi ni upravičena do povrnitve stroškov njegove sestave (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 166. členom ZPP).