Jedro

Ob veljavnem gradbenem dovoljenju tožene stranke, tožeča stranka lahko vtoževala škodo, ki bi ji nastala zaradi prekomernega prahu, hrupa in umazanije, vendar le, če bi tožeča stranka pri predpostavki protipravnega ravnanja konkretno zatrjevala, kakšne so bile dovoljene in krajevno običajne ravni obeh imisij ter v kakšni meri naj bi jih tožena stranka z gradnjo trgovskega centra presegla.

Ni življenjsko sprejemljiva razlaga, da bi gospodarski subjekt pri svojem poslovanju molče dopuščal takšno neposredno obliko dalj časa trajajočega oviranja njegovega poslovanja, ne da bi se ob tem poslužil zakonitih nadzornih mehanizmov, ki mu jih omogoča pravni red. Tudi OZ ne predvideva situacije, ko bi stranka lahko ostala pasivna ob nastajanju škode, saj v 1. odstavku 171. člena oškodovancu izrecno nalaga dolžnost zmanjševanja škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe in je dolžna plačati toženi stranki, v roku 15 dni, stroške odgovora na pritožbo v višini 2.106,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki na plačilo 423.053,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 05. 2009 dalje (2. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v korist tožene stranke v višini 8.170,97 EUR (3. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodno odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje, do plačila.

Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glavni pritožbeni razlog je napačna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer naj bi sodišče s svojo pomanjkljivo dokazno oceno in napačnim upoštevanjem pravil o prekluziji zagrešilo tudi bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč uvodoma obrazložilo, da vlog in dopolnjenih dokaznih predlogov, ki jih je tožeča stranka podala po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, ni upoštevalo (predvsem pripravljalna vloga z dne 16. 09. 2009 (prejeta 17. 09. 2009) in z njo podani dokazni predlogi), saj tožeča stranka ni podala trditev, da omenjenih navedb in dokazov brez krivde ni mogla navajati prej (4. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Pritožnik sicer navaja, da je šlo zgolj za ponavljanje trditev iz prejšnjih vlog ter da je predložil le barvne fotografije k sicer že ob tožbi predloženim črno belim fotografijam. Slednje pa ne drži, saj je tožeča stranka ob tožbi vložila le 4 fotografije, s pripravljalno vlogo z dne 16. 09. 2009 pa kar 11 fotografij. Ker je sodišče sicer upoštevalo pravočasno predložene fotografije, je tako očitek bistvene kršitve določil pravdnega postopka neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je v celoti prepričljivo, dosledno in logično obrazložilo, zakaj tožeča stranka ni uspela izkazati utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je razloge razdelilo v dve skupini motilnih dejanj, kot jih je zatrjevala tožeča stranka in sicer prvič imisije prahu in hrupa, ki naj bi ju povzročala tožena stranka z gradnjo ter drugič zatrjevana blokada oziroma oviranje prometa na naslovu in na cesti pri poslovnem objektu tožeče stranke. Pri prvi skupini motilnih dejanj je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka že pri zatrjevanju protipravnega ravnanja na strani tožene stranke ni izpolnila trditvenega bremena (212. člen ZPP v zvezi s 7. členom ZPP). Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi ob veljavnem gradbenem dovoljenju tožene stranke, tožeča stranka lahko vtoževala škodo, ki bi ji nastala zaradi prekomernega prahu, hrupa in umazanije (75. člen in 2. odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), vendar le, če bi tožeča stranka pri predpostavki protipravnega ravnanja konkretno zatrjevala, kakšne so bile dovoljene in krajevno običajne ravni obeh imisij ter v kakšni meri naj bi jih tožena stranka z gradnjo trgovskega centra presegla. Tožeča stranka pa konkretnih trditev v tej smeri ni nikoli postavila in tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi. Zgolj trditve v smeri, da je bilo veliko prahu ter hrupa tako ne bodo zadostovale, s predlaganimi dokaznimi predlogi (izpovedbe prič) pa tožeča stranka ne more dopolniti zahtevane trditvene podlage.

Pri presoji druge skupine motilnih dejanj, to je ovire prometa je sodišče prve stopnje v celoti izvedlo dokazni postopek, v okviru pravočasno podanih dokaznih predlogov pravdnih strank. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive, logične in dosledne razloge sodišča prve stopnje, saj se strinja z dokazno oceno, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo oviranje prometa v času gradnje trgovskega centra (garažne hiše) tako ovirajoče, da bi šlo za protipravno ravnanje tožene stranke.

Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo dokazne ocene, ki ga je vodila do zaključka, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki je za primer protipravnega ravnanja na strani tožeče stranke (131. člen OZ). Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbe vseh prič, vendar je ocenilo glede na dejstvo, da je priča G. izpovedovala nasprotno od ostalih prič ter glede na nasprotujočo si izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke I. D., da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni izpolnila. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da ni življenjsko sprejemljiva razlaga, da bi gospodarski subjekt (tožeča stranka) pri svojem poslovanju molče dopuščal takšno neposredno obliko dalj časa trajajočega oviranja njegovega poslovanja, ne da bi se ob tem poslužil zakonitih nadzornih mehanizmov, ki mu jih omogoča pravni red. Pritožbeno sodišče ob tem tudi dodaja, da tudi OZ ne predvideva situacije, ko bi stranka lahko ostala pasivna ob nastajanju škode, saj v 1. odstavku 171. člena oškodovancu izrecno nalaga dolžnost zmanjševanja škode. Ne gre tako za situacijo, ko bi sodišče prve stopnje verjelo eni priči tožene stranke (G.) napram večjemu številu prič na strani tožeče stranke (zakoniti zastopnik I. D., priče Z. G., R. D. ter J. P.), pri čemer je prvostopno sodišče upoštevalo tudi 4 pravočasno predložene fotografije z gradbišča, temveč gre za situacijo, ko je sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) ugotovilo, da tožeča stranka protipravnega ravnanja tožene stranke ni dokazala. Samo dejstvo, da se tožeča stranka s tem zaključkom prvostopnega sodišča ne strinja, pa ne utemeljuje očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navedbe tožeče stranke o posredovanjih pri toženi stranki zaradi nastalih motenj ob gradnji trgovskega centra so bile, v okviru pravočasno podanih trditev, zgolj pavšalne in kot je pravilno ocenilo prvostopno sodišče, se je tožeča stranka zgolj sklicevala, naj bi večkrat opozarjala na nastalo situacijo in da se je s predstavnikom tožene stranke celo dvakrat sestala (točka IV. pripravljalne vloge z dne 26. 05. 2009). Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišču dala na znanje tudi imena predstavnikov tožene stranke, s katerimi naj bi se sestala, če so bile te navedbe podane šele v vlogah, ki so bile podane po zaključenem prvem naroku (pripravljalna vloga z dne 16. 09. 2009), pri čemer pa ni zatrjevala okoliščin iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Nadalje pritožnik ne more uspeti z navedbo, da je že priča J. P. izpovedal o tem, da je kontaktiral policijo zaradi nastale situacije. Izpovedba priče lahko služi le dokazovanju trditev, ki jih je pravdna stranka pravočasno podala v pravdnem postopku in ne more nadomestiti trditev, ki bi jih morala stranka sama navajati.

Glede očitka o nerazumljivosti sodbe sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče zapisalo: „Tudi tovrstno povečano obremenitev cestišča je empirično mogoče ugotoviti.“ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v celoti preizkusljiva in da je obrazložitev logična in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je potek dogodkov, kot ga zatrjuje tožeča stranka, neživljenjski in zaradi tega neprepričljiv, kot je bilo že obrazloženo. Tožeča stranka pa bi lahko protipravno ravnanje dokazovala tudi z objektivnimi kazalci, z možnostjo ukrepanja pri pristojni inšpekciji, ki bi potrebne meritve opravila. Sodišče prve stopnje je v tem delu tako obrazložilo, zakaj ocenjuje, da trditve tožeče stranke ne šteje za dokazane. Dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila, njenih trditev niso potrdili, drugih dokazov pa tožeča stranka ni ponudila.

Čeprav drži pritožbena ugotovitev, da tožeča stranka ni imela z zakonom predpisane dolžnosti, da bi urgirala pri pristojnih organih, je njen očitek o napačni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje neutemeljen, saj kot je razvidno iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje štelo pasivnost tožeče stranke za okoliščino, ki izpodbija verodostojnost njenih trditev o tem, da so bile ovire na cesti tako omejujoče, da bi bila pri svoji dejavnosti popolnoma ohromljena. Sodišče prve stopnje je tako štelo to za eno od okoliščin pri dokazni oceni in ne morebiti za predpostavko pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Ob pravilni oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala prve predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, to je protipravnega ravnanja, se izkažejo ostali pritožbeni razlogi za brezpredmetne. Sodišču prve stopnje se tako ni bilo treba opredeljevati do navedb o vzročni zvezi ter višini škode (vključno z mnenjem izvedenca ekonomske stroke D. K. (A14)), pritožbenemu sodišču pa se do pritožbenih navedb (o vzročni zvezi in višini škode), ki niso odločilnega pomena, ni treba opredeliti (1. odstavek 360. člena ZPP).

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Sodba sodišča prve stopnje ima glede izpodbijanega dela dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa in je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in sicer 3750 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 2 % od skupne vrednosti po 13. členu OT in 20 % DDV predstavlja znesek 2.106,81 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašene sodne takse, saj je tožena stranka ni plačala. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 2.106,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).