Jedro

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neobrazložena odsotnost mora trajati torej najmanj pet dni (zakon določa minimum), lahko pa traja tudi dlje. Delodajalec kot razlog za izredno odpoved po tej določbi lahko šteje tudi daljšo odsotnost z dela. Zakonski prekluziven rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem primeru teče šele od dneva, ko kršitev preneha.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 11. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, zaradi česar delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 9. 2009, ampak še traja ter njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi zmotno razlagalo določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), na podlagi katere mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga zanjo. Sodišče naj bi tožnikovo neupravičeno odsotnost z dela od 26. 9. 2008 do 10. 11. 2008 (ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) zmotno štelo za trajajočo kršitev, zaradi česar naj ne bi potekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To stališče naj bi bilo zmotno, ker pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku prekluzivnega roka, ugasne in ne more ponovno oživeti zaradi kontinuiranosti same kršitve. Sodišče je po mnenju revidenta s svojo razlago drugega odstavka 110. člena ZDR poseglo v ustavno načelo delitve oblasti in prevzelo vlogo zakonodajalca, v načelo zakonitosti in v ustavno zagotovljene pravice tožnika do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic ter do sodnega varstva, s čimer je kršilo 14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije. Poleg tega naj bi bila ta razlaga tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso, pri čemer se tožnik sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1206/2007 in na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 33/2006. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v primeru trajajoče kršitve rok za podajo odpovedi ne teče od dneva, ko pride do kršitve, ampak najkasneje od dneva, ko preneha. Vse dotlej namreč kršitev traja (1). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik po zaključku bolniškega staleža dne 26. 9. 2008 ni več želel kontaktirati s toženo stranko in ni prišel nazaj na delo vse do 10. 11. 2008, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je bila v konkretnem primeru kršitev trajajoče narave, ki ni prenehala, saj se tožnik sploh ni več vrnil na delo.

7. Poleg tega pa je po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec najmanj pet dni ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neobrazložena odsotnost mora trajati torej najmanj pet dni (zakon določa minimum), lahko pa traja tudi dlje. Delodajalec kot razlog za izredno odpoved po tej določbi lahko šteje tudi daljšo odsotnost z dela (v konkretnem primeru 36 dni). Zakonski prekluziven rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem primeru teče šele od dneva, ko kršitev preneha. To pa pomeni, da lahko delodajalec iz tega razloga zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja kršitve in še 30 dni po tem, ko kršitev že preneha (če se delavec vrne na delo). Glede na navedeno tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zamudila zakonskega 30-dnevnega prekluzivnega roka.

8. Zaradi zgoraj navedenih razlogov tudi niso podane v reviziji zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

9. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2006. Sodišče se v tej zadevi ni ukvarjalo s tekom roka pri t.i. kontinuiranih kršitvah, ampak je ugotovilo prekluzivno (v nasprotju z zastaralno) naravo zakonskih rokov za podajo odpovedi, kar pa v konkretni zadevi niti ni sporno. Sporen je zgolj začetek teka (prekluzivnega) roka. V reviziji citirana odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča pa je razveljavitveni sklep, s katerim se nižjemu sodišču nalaga dolžnost ugotovitve, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved v konkretni zadevi in ne zavzema splošnega stališča v zvezi s tekom roka pri kontinuiranih kršitvah.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 160/2008 in sodbo VIII Ips 351/2008.