Jedro

Tožena stranka je tožniku v času bolniškega staleža po pomoti poslala obvestilo, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala. Kasneje se je za obvestilo opravičila, vendar se tožnik po zaključku bolniškega staleža kljub temu ni vrnil na delo, domnevno zaradi izgube zaupanja v toženo stranko. Slednje ni upravičen razlog za odsotnost, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala, ker tožnik pet dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za odsotnost ni obvestil delodajalca, je utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 10. 11. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, zaradi česar delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 9. 2008 in traja do dne izdaje prvostopne sodbe. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek in povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da delodajalec ne more kadarkoli podati izredne odpovedi, četudi je kršitev kontinuirana, temveč je vezan na prekluzivni rok 30 dni od dneva, ko se je seznanil s kršitvijo. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa (npr. Pdp 1206/2007 in VIII Ips 33/2006). V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa je tekom postopka tudi popolnoma ignoriralo okoliščino, da je tožnik ves čas ravnal skladno s prejšnjo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 31. 8. 2008. Navedeno odpoved je tožena stranka sicer opravičevala s storjeno napako, tožnik pa tega izgovora ni upošteval in je znotraj prekluzivnega roka zoper toženo stranko sprožil delovni spor. Tožnik se je torej pravočasno poslužil sodnega varstva v zvezi s prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je prepričan, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že dne 31. 8. 2008. Zaradi navedenega je prenehal opravljati delo in je bilo od njega neupravičeno pričakovati, da bo sodeloval v kasnejšem postopku izredne odpovedi. Tudi iz tega razloga je zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pasiven, saj je pravočasno sprožil spor zaradi nezakonitosti prejšnje odpovedi, medtem ko je bila tožena stranka pasivna in je z zamudo izpeljala postopek izredne odpovedi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker se kljub zaključku bolniškega staleža dne 26. 9. 2008 ni vrnil na delo. Tožena stranka (delodajalec) je tožniku (delavcu) omogočila zagovor, ki se ga tožnik ni udeležil, prav tako se ni opravičil, zato mu je dne 10. 11. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik kršil svoje dolžnosti iz delovnega razmerja, ko se po zaključku bolniškega staleža ni vrnil na delo in o razlogu za odsotnost ni obvestil delodajalca. Razlog, ki ga je tožnik navajal kot opravičilo za tovrstno postopanje in sicer, da je zaradi obvestila tožene stranke z dne 26. 8. 2008 izgubil zaupanje v toženo stranko, je sodišče označilo za neutemeljen glede na določbe ZDR, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je namreč zaključilo, da je tožena stranka obvestilo tožniku z dne 26. 8. 2008, v katerem ga je seznanila, da mu je pogodba o zaposlitvi zaradi poteka časa prenehala, poslala po pomoti, tožena stranka se je tožniku za obvestilo opravičila z dopisom z dne 29. 8. 2008 in ga tudi pozvala naj vrne delovno knjižico ter šteje obvestilo za brezpredmetno. Tožnik se kljub temu na delo ni vrnil, kar je zaslišan tudi sam priznal. Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Pritožbeno sodišče soglaša s smiselno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjena oba pogoja, ki ju opredeljuje 1. odstavek 110. člena ZDR. S tem, ko tožnika v času od 26. 9. 2008 dalje ni bilo na delo, za izostanek ni imel opravičila, s toženo stranko ni želel niti kontaktirati (na vabilo na zagovor se ni odzval), je nedvomno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih vsebujejo določbe 31., 33. in 35. člena ZDR (31. člen ZDR zavezuje delavce k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi; 33. člen ZDR zavezuje delavca k spoštovanju in izvajanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivemu opravljanju dela z namenom zavarovanja svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih oseb; 35. člen ZDR pa nalaga delavcu, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti, s svojim ravnanjem je tudi nedvomno pokazal, da se na delo ne namerava več vrniti, zato je imela tožena stranka pravico, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik neutemeljeno graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, nanašajoč se na pravočasnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved podala pravočasno. Tožnikova kršitev je bila trajajoče narave, saj je tožnik vsak dan znova neupravičeno izostal z dela, in se je tožena stranka tako vsak dan znova s kršitvijo tudi seznanila. Razlog za odpoved je tako po poteku prvih petih dni neupravičenega izostanka nastajal vsak dan znova, delovno razmerje pa se po vsakokratnem nastanku utemeljenega razloga ni nadaljevalo, saj se tožnik sploh ni vrnil na delo. Razlog, zaradi katerega je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi je bil tako v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo, zato 30. dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi ni potekel, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenegazahtevka, ni opredelilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani,prav tako tudi ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).