Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanj ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo, ki ga je opravljal tožnik, ne bi bilo več potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo in denarne zahtevke. Tožena stranka je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z navedbo, da gre za odpoved iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe, z utemeljitvijo, da tožniku kot delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pridobila tudi mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: Komisija), po katerem tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo obe stranki, pooblaščenega zdravnika tožene stranke in pridobilo izvedensko mnenje izvedenca za medicino dela, presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, zaradi česar je bila odpoved zakonita in tudi pravočasna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa iz vsebine odpovedi povsem jasno izhaja, da gre za odpoved iz razloga invalidnosti. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sploh ni uporabilo materialnega prava na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje in sploh ni presojalo zakonitosti oziroma utemeljenosti poslovnega razloga, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved podala iz razloga invalidnosti in sploh ni ugotavljalo obstoja poslovnega razloga ter o tem sodbi nimata razlogov. Tudi iz mnenja Komisije izhaja, da lahko tožena stranka zaradi poslovnega razloga (in ne zaradi invalidnosti) poda odpoved tožniku. Sodišče druge stopnje je zmotno zaključilo, da tožniki ni uspel dokazati, da je pri toženi stranki obstajala možnost razporeditve tožnika na drugo delovno mesto. Pri tem se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na mnenje dr. H in izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi moralo zaključiti, da je tožena stranka razpolagala z delovnimi mesti, ki ustrezajo tožnikovim preostalim delovnim zmožnostim. Sodišči sta pavšalno, brez obrazložitve, zaključili tudi, da v primeru tožnika prekvalifikacija in dokvalifikacija dejansko ne pride v poštev.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitev določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba je jasna in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, zato zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sklicevanje na domnevno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pomeni le poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Glede na določbe ZPIZ-1 in ZZRZI je delovnemu invalidu, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije (kamor sodi tudi tožnik), možno redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v naslednjih primerih (če ne gre za primere iz drugega odstavka 102. člena ZPIZ-1): a) če prenehajo potrebe po opravljanju dela invalida pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ali b) če delavec invalid ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s posebnimi predpisi (razlog nezmožnosti po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V obeh primerih gre za to, da delavec invalid ne more več opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, drugega ustreznega dela pa mu delodajalec ne more zagotoviti, za delodajalca, ki zaposluje najmanj pet zaposlenih pa se zahteva še dodaten pogoj, in sicer, da obstoj teh razlogov ugotovi posebna Komisija iz 103. člena ZPIZ-1. 10. Tožnik je ves čas postopka trdil (kar ponavlja tudi v reviziji), da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga (po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR) in ne zaradi razloga invalidnosti (po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v celoti sprejema sodišče druge stopnje in se nanj sklicuje, ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanj ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo, ki ga je opravljal tožnik, ne bi bilo več potrebno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (na katerega je revizijsko sodišče vezano) sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da nezmožnost opravljanja dela tožnika na delovnem mestu strojni mizar zaradi invalidnosti tožnika, pri čemer potreba po delu na tem delovnem mestu sama po sebi ni prenehala, glede na opredelitev odpovednih razlogov v 88. členu ZDR predstavlja razlog nezmožnosti zaradi invalidnosti in ne poslovni razlog. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču nižjih sodišč, da je potrebno upoštevati vsebino celotnega izvedenega postopka. Tako opredeljen in opisan odpovedni razlog je presojala tudi Komisija.

11. Neutemeljene so zato revizijske navedbe, da bi moralo sodišče ob ugotovljenem razlogu odpovedi (invalidnost), ugotavljati tudi utemeljenost odpovedi iz poslovnega razloga.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nedvomno izhaja, da tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela. Svojo utemeljitev take odločitve sta obširno obrazložili z dokazno oceno izpovedi pooblaščenega zdravnik in sodnega izvedenca, tožena stranka pa je možnost zaposlitve tožnika iskala tudi pri drugih delodajalcih. Ne gre za to, da tožnik ni dokazal take možnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene izhaja pravilna presoja sodišča, da je tožena stranka dokazala, da take možnosti ni bilo.

13. Obrazložitev izpodbijane sodbe, da v primeru tožnika ne pride v poštev prekvalifikacija in dokvalifikacija, je sicer kratka (in enaka kot prvostopna sodba), ni pa neobrazložena in zgolj pavšalna. Taka je v tem delu revizija. Pri tem je treba upoštevati, da se utemeljitev odločitve v tem delu povezuje z odločitvijo o tem, da tožniku ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela. Predvsem na trditve tožnika, da bi lahko opravljal oziroma se usposobil za opravljanje le določenih opravil, ki se opravljajo v okviru sistemiziranih delovnih mest. 14. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).