Jedro

Tožniku invalidu je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana zaradi poslovnega razloga na podlagi določb prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI. Izpodbijana odpoved po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ne gre za to, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ne bi več obstajala. Razlog za odpoved je bila tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto, ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti, ker ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 1. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, da se razveljavi in da zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Hkrati je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo ter zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 14. 4. 2009 dalje, mu obračunati bruto plačo in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka za tožnika, ob podaji sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni imela prostega delovnega mesta. Prav tako se ne strinja z mnenjem izvedenca, da tožena stranka (glede na tožnikovo zdravstveno stanje) ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta. Tožnik bi lahko opravljal druga, lažja delovna opravila za polni delovni čas. Izvedenec je izpovedal, da bi tožnik lahko opravljal več opravil, ki pa ne bi zadostovala za osemurni delovnik, zato bi bilo to za delodajalca nerentabilno. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 23 let, zato zelo dobro pozna delo, ki se pri njej opravlja. S prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo (najmanj na področju tapetništva) bi lahko opravljal kakšno delo in s tem obdržal zaposlitev. Po vrnitvi iz bolniškega staleža je tožnik opravljal dela, kot so porisavanje, dela na čelilniku, na tračni žagi, opravljal je tudi delo pomočnika na štiristranskem skobelnem stroju in tudi na ... stroju. Tožnik bi lahko opravljal delo v furnirnici in na stroju .... Zasedenost na tem stroju je 60 % in ne 30 %, kot je izpovedal direktor tožene stranke. Tožena stranka razpolaga z delovnimi mesti, ki ustrezajo tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Poleg že opisanih del bi tožnik lahko opravljal vsa dela, ki so razvrščena v I. in II. tarifno skupino (z izjemo dela skladiščnika). Tožena stranka je predložila sodišču prve stopnje veliko pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovna mesta, ki so razvrščena v I. tarifno skupino. Vsa ta dela bi tožnik lahko opravljal, saj gre za dela, ki so manj zahtevna. Navedeno je tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajal, vendar se sodišča prve stopnje in izvedenec do teh njegovih navedb nista opredelila. Tožnik bi torej lahko delal v furnirnici, kjer bi spajal furnir, v lakirnici kot brusilec laka, lahko pa bi opravljal tudi dela pomočnika pri štiri ali več vrtljenskih strojih. Nobeno izmed opisanih del mu ni bilo ponujeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katero smiselno uveljavlja tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zgolj iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe pa med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da bi lahko opravljal določena dela, s čimer očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je za svoj zaključek, da tožena stranka za tožnika ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim zmožnostim, navedlo razloge, pri čemer se je opredelilo tudi do pravno relevantnih tožnikovih trditev (str. 10 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi invalidnosti. Tožniku je bil z odločbo ZPIZ z dne ... priznan status invalida III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka je sicer v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa iz vsebine te odpovedi povsem jasno izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana na podlagi določb 4. alineje prvega odstavka 88. člena in prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca), saj ne gre za to, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ne bi več obstajala. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto, ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti. Navedeno med pravdnima strankama tudi ni sporno.

ZDR za delavce invalide ureja posebno varstvo pred odpovedjo v 116. členu. V prvem odstavku tega člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na opisano materialnopravno izhodišče in ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru obstajal utemeljen razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila mnenje Komisije, kar pomeni, da je bilo v za to posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku objektivno ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta. Drugačnega dejanskega stanja, da je torej možnost razporeditve tožnika na drugo ustrezno delo pri toženi stranki obstajala, tožnik v tem postopku ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, saj v času odpovedi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom, za katerega bi lahko ponudila tožniku v podpis pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju tožnikove preostale delovne zmožnosti, kot je bila ugotovljena v postopku ZPIZ. To ugotovitev tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi lahko opravljal delo tapetništva, porisavanje, delo na čelilniku, na tračni žagi, delo pomočnika na štiristranskem skobelnem stroju in tudi na ... stroju, v furnirnici in tudi vsa dela, ki so razvrščena v I. in II. tarifno skupino (z izjemo dela skladiščnika). Iz dokaznega postopka namreč nesporno izhaja, da tožena stranka ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ni imela sistemiziranega delovnega mesta, ki bi ustrezal tožnikovim preostalim delovnim zmožnostim. To je izpovedal A.A., ki je dobro poznal delovna mesta, ki so sistemizirana pri toženi stranki, saj je izdelal oceno tveganja za delovna mesta pri toženi stranki. Njegovo izpovedbo, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta, kjer bi lahko opravljal delo, pa je potrdil tudi neodvisni sodni izvedenec medicinske stroke prim. dr. B.B., dr. med. spec. medicine dela, prometa in športa, ki ga je sodišče prve stopnje angažiralo v tem postopku. Ta je tudi ugotovil, da tožnik v času podane mu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben opravljati del na delovnih mestih čistilec, skladiščni delavec, lesni delavec, mizar, PK tapetnik, PK brusilec laka in tudi ne del, za katere je tožena stranka v tem času sklenila pogodbe o zaposlitvi, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožnik bi tako mogoče res lahko opravljal posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa slednja ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožniku lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim sposobnostim. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da v primeru tožnika prekvalifikacija in dokvalifikacija ob tožnikovi siceršnji strokovni usposobljenosti in izobrazbi ter preostali zdravstveni zmožnosti, upoštevaje dejavnost tožene stranke in opis del in nalog za posamezna delovna mesta, ki so pri njej obstajala v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, dejansko ne pridejo v poštev.

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika in pravilno zaključilo, da je zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo tožena stranka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.