Jedro

Glede na to, da je bil podan organizacijski razlog za prenehanje potreba po tožničinem delu (ki se je razdelilo med preostale zaposlene) in da tožnica ni bila šikanirana oz. diskriminirana, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vse razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 30. 6. 2011 podala tožnici in zahtevek za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 29. 3. 2012, temveč še traja in da se toženi stranki naloži, da tožnico od prenehanja delovnega razmerja dalje prijavi v socialno zavarovanje, jo pozove nazaj na delo, ji omogoči delo na ustreznem delovnem mestu v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračuna nadomestila bruto plače mesečno v višini 1.608,59 EUR, za delovno mesto strokovnega sodelavca podpore poslovanja v CBO, VII/O tarifni razred, 19. plačilni razred, vključno z dodatkom za delovno dobo in drugimi dodatki, ter plača prispevke in davke in tožnici izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače, torej od 11. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (vse točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma so ti nejasni, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Iz razlogov sodbe ni možno povzeti, kakšno je bilo dejansko tožničino delo in kako je racionalizacija in reorganizacija vplivala na njeno delo. Tožnici je bilo delo nezakonito in na nekorekten način odvzeto z namenom, da se ji poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni predložila dokumentov, iz katerih bi bilo možno povzeti kdaj in kako je bila izpeljana reorganizacija in racionalizacija. O tem sta izpovedovali samo priči A.A. in A.B.. Sodba je pomanjkljivo obrazložena glede zavrnitve dokaznih predlogov tožnice. Nedokončana je utemeljitev glede tega, v čem naj bi priča A.A. izpodbila tožničine očitke o subjektivni odpovedi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana v okviru 6-mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Poslovni cilji, ki jih je tožena stranka sprejemala v marcu 2011 ne pomenijo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo na prvem naroku, čeprav ji ni poslalo vabila na zaslišanje, zato tožnica tega tudi ni mogla pričakovati. Na ta narok je na tožničino presenečenje pristopila tudi tožnici nadrejena A.A., ki je sodišče prve stopnje ni vabilo in tožnica o njenem prihodu tudi ni bila obveščena. Sodišče prve stopnje je A.A. kljub temu zaslišalo kot pričo. Že začetek obravnavanja zadeve je pri tožnici tako vzbudil dvom o nepristranskosti senata oziroma predsednika senata. Tožena stranka na večino tožničinih navedb in dokazov sploh ni odgovorila. Sodišče prve stopnje ni ugodilo večini dokaznih predlogov tožnice. Tako ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagala tožnica (A.C., A.D., A.E., prejšnji in sedanji predsednik sindikata, A.F., notranji revizor tožene stranke), temveč je zaslišalo le tožnico ter pričo A.A.. Zaradi zatrjevanja tožnice o šikaniranju in neobjektivnosti bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče, ne pa da je sprejelo zgolj izpovedbo A.A., glede katere ugotavlja, da naj bi izpodbila tožničine očitke, da je šlo za subjektivne oziroma nedelovne razloge za odpoved. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnice je neobrazložena oziroma je zavrnitev presplošna, zaradi česar se tožnica v tej smeri ne more bolj določno izjaviti. V kolikor bi sodišče upoštevalo določbo 8. člena ZPP, obravnave na drugem naroku ne bi moglo zaključiti, saj bi pred tem moralo zaslišati priče, ki jih je predlagala tožnica in pridobiti podatke v zvezi s tožničinim delom, saj je tožnica zatrjevala, da potreba po njenem delu ni prenehala in da se obseg njenega dela z reorganizacijo ni bistveno zmanjšal. Tožnici ni bilo omogočeno, da bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje v enakopravnem položaju s toženo stranko, zato je bilo kršeno tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma, da so ti nejasni, zaradi česar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ne ugotavlja. Tožnica se očitno ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica meni, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni možno povzeti, kakšno je bilo dejansko tožničino delo in kako je racionalizacija in reorganizacija vplivala na njeno delo. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja so povsem jasni. Bistvena je namreč ugotovitev, da je tožena stranka delo, ki ga je opravljala tožnica prenesla na druge delavce tako, da je v prvi fazi prenehala potreba po delu ene od dveh strokovnih sodelavk podpore poslovanja v CBO, pri čemer se je tožena stranka odločila za tožnico, le 3 mesece kasneje pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi tudi drugi strokovni sodelavki na tem področju.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena glede zavrnitve dokaznih predlogov tožnice. Drugi odstavek 287. člena ZPP od sodišča namreč zahteva zgolj to, da v sklepu, s katerim zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, navede, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je delo, ki ga je poprej opravljala tožnica, razdelila med druge zaposlene, ki pa še naprej opravljajo tudi delo, ki so ga opravljali do takrat. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem sporu ni bilo potrebno pridobiti podatkov o številu prilivov, ki jih je sekcija plačilnega prometa usmerjala na VPO-je gospodarskih družb v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2011. Glede na navedeni organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne more biti odločilno, kar je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem predsednika sindikata pri toženi stranki A.E. in predstavnice sindikata A.D.. Tožnica je namreč uveljavljala, da je tožena stranka namenoma delo prerazporedila v druge oddelke, vendar pa to ni nedopustno, saj je odločitev o notranji organizaciji dela stvar delodajalca. Ob ugotovljenem organizacijskem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne more biti bistveno, o kakšnih domnevnih anomalijah je tožnica obvestila notranjega revizorja A.F.. Tožničine navedbe o šikaniranju, izločanju iz sredine in prikrivanju novosti so povsem nesubstancirane, saj tožnica navaja zgolj to, da so dogodki, ki jih tožnica ni prijavila pristojnim osebam, ki pa nakazujejo, da je tožena stranka delavce odpuščala na subjektivnih osnovah, da bi se znebila tistih, ki so preveč razmišljali s svojo glavo in bili pokončni, ter da ni prijavila šikaniranja, izločanje iz sredine in prikrivanje novosti, kar je pripisovala pomanjkljivi srčni kulturi nekaterih sodelavcev in njihovem neprofesionalnem obnašanju. Glede na to, da je dokazni predlog za zaslišanje prič A.E., A.C., A.D. in A.F. podan neposredno za temi navedbami, je možno domnevati, da je tožnica z njihovim zaslišanjem želela dokazovati te sicer povsem nekonkretizirane navedbe. Vendar pa niti v primeru, če bi te priče lahko potrdile takšne nekonkretizirane navedbe, bi to še vedno ne moglo vplivati na drugačno odločitev. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker ne bi obvladovala novosti ali znala opravljati svojega dela, temveč zaradi tega, ker je tožena stranka spremenila organizacijo dela in je delo lahko opravila z manjšim številom izvajalcem. Glede na to, da je bil podan organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu, ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe o domnevnem šikaniranju in diskriminaciji. Tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi šikaniranja ali diskriminacije, temveč zaradi tega, ker je zaradi organizacijskih sprememb dejansko prenehala potreba po njenem delu. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice tako ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi neizvedb teh dokazov pa tudi dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo na prvem naroku za glavno obravnavo (potem, ko je na njeno prošnjo kar trikrat preklicalo razpisane naroke), ne da bi tožnico v vabilu posebej opozorilo, da bo zaslišana kot stranka, ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je že v tožbi predlagala izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem, zato ni mogoče šteti, da so bile kršene njene procesne pravice, ker je bila zaslišana že na prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa bi tožnica to domnevno kršitev v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica tega ni storila in zato teh njenih pritožbenih navedb ni možno upoštevati, saj tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že predhodno.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje tožnice ni obvestilo, da bo na prvem naroku zaslišalo pričo A.A.. Njeno zaslišanje je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo, izvedbo tega dokaza pa je senat dopustil z dokaznim sklepom, sprejetim pred njenim zaslišanjem. V kolikor je tožnica menila, da je s takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, bi to v skladu z že citiranim prvim odstavkom 286. b člena ZPP morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na prvem naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storila.

Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da je sodišče prve stopnje le s kršitvijo določbe 8. člena ZPP zadevo lahko zaključilo že na prvem naroku za glavno obravnavo. Načelo proste presoje dokazov, kakor je vsebovano v 8. členu ZPP namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze, temveč da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči na podlagi vestne in skrbne presoje tistih dokazov, ki jih je kot potrebne izvedlo.

Da je pri toženi stranki prišlo do spremembe organizacije dela zaradi katere je delo tožnice postalo nepotrebno izhaja že iz tožničine izpovedbe, kakor jo je sodišče prve stopnje povzelo po 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica je izjavila, da se njeno delo sedaj opravlja v drugem oddelku, kar pomeni, da ga opravlja nekdo drug poleg dela, ki ga je sicer opravljal že prej. Navedeno pa je tipičen primer organizacijskega razloga za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Navedeni organizacijski razlog izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A. o tem, da se obseg dela na delovnem mestu strokovne sodelavke, ki sta ga ob združitvi obeh oddelkov zasedali tožnica in B.B. tako zmanjšal, da je bila kasneje s 1. 9. 2011 pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi B.B., tako da sedaj nihče samostojno in v celoti ne opravlja teh del, temveč jih ob ostalih opravilih izvaja kar vodja oddelka B.C., ki je bila tudi neposredno nadrejena tožnici.

Organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu je povsem jasno opredeljen tudi v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako je v četrtem odstavku obrazložitve navedeno, da strokovno podporo procesom danes izvajata dve strokovni sodelavki in vodja sekcije spremljave poslovanja gospodarskih družb in prebivalstva, da pa je za kvalitetno izvajanje aktivnosti strokovne podpore procesom poleg vodje potreben le en strokovni sodelavec. Organizacijski razlog je razviden tudi iz tretjega odstavka obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem se navaja, da je organizacija procesov ter fizična združitev delavcev iz podpore poslovanja za gospodarske družbe in prebivalstva izboljšala učinkovitost in povzročila zmanjšanje obsega dela, kar ima za posledico zmanjšanje potreb po kadrih na področju centralne bančne operative. Da je dejansko prišlo do zmanjšanja potreb po opravljanju dela zaradi organizacijskih razlogov je razvidno tudi iz dejstva, da je tudi v času postopka pred sodiščem prve stopnje, kar je bilo skoraj leto dni po odpovedi, stanje pri toženi stranki takšno, da delo, ki ga je prej opravljala tožnica (in B.B.), še vedno ob svojem preostalem delu opravlja vodja sekcije B.C..

Organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastane takrat, ko se delodajalec odloči, da bo organizacijo dela spremenil tako, da bo isto delo opravil z manjšim številom delavcev. Tožnica zgolj pavšalno uveljavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 6-mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, kdaj je delodajalec sprejel odločitev, da bo strokovna podpora procesov izvajal samo z eno strokovno sodelavko, namesto z dvema, vendar je že iz tožničinih navedb očitno, da odpoved ni bila podana po izteku 6-mesečnega odpovednega razloga. Organizacijski razlog sploh ni mogel nastati pred združitvijo oddelkov, tožnica pa sama navaja, da so se oddelki združili s 1. 1. 2011, kar pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, tudi če bi šteli, da je ta rok začel teči s 1. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila tudi obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je namreč preverila, ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali jo je možno prekvalificirati za drugo delo. Ob ugotovitvi, da te možnosti ni bilo in da je prenehala potreba po tožničinem delu, je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.