Jedro

Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava EU, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. Z vidika ciljev Uredbe je treba šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožen ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v drugo državo (članico EU). Kadar pristojni organ ne odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v zakonskem roku iz določila 3. odstavka 30. člena ZUS, sodišče šteje, da je procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS izpolnjena. Bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2006 odpravi. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2006 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu se tožniki takoj premestijo iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljani. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določila 20(1)(e) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev državne članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/87, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Uredba) in določila 40.a člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006) po predhodni združitvi postopkov v drugi točki izreka sklepa odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov in njunih otrok (AA, roj. ..., BB roj. ..., CC roj. ..., DD, roj. ... in EE roj. ...), saj bodo imenovani predani v državo Z (članico EU), ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegovih prošenj za azil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja nekatera dejstva iz postopka, ko je tožena stranka dne 5. 10. 2005 na podlagi določila 16(1)(e) člena Uredbe posredovala prošnjo za sprejem prosilcev za azil in da je dne 11. 10. 2005 prejela dopis iz Z, da je Z odgovorna za obravnavanje teh prošenj. Tožena stranka pravi, da je dne 18. 7. 2006 v skladu z določilom 16(1)(e) člena Uredbe ponovno posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilcev za azil. Pristojni organ je dne 19. 7. 2006 od pristojnega organa Z prejel dopis št. ..., iz katerega izhaja, da še vedno velja prvotni zahtevek za izvedbo Dublinskega postopka tako, da je Z v skladu z določilom 16(1)(e) člena Uredbe še vedno odgovorna država članica za obravnavanje prošenj za azil ter za njihov ponoven sprejem. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 3. odstavka 4. člena Dublinske uredbe in navaja, da ni potrebno sprožiti novega postopka za sprejem otroka rojenega po prihodu staršev na ozemlje države članice. Tožena stranka pravi, da se je v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom dogovorila o ponovnem sprejemu imenovanih, ki bo potekal dne 7. 11. 2006. Odhod z letališča je predviden ob 6.50 uri. Če prosilci za azil pristojnim organom Z ne bodo predani v roku, določenim v 4. odstavku 19. člena, bo njihove prošnje za azil obravnavala Republika Slovenija.

V tožbi tožniki pravijo, da je sklep izdan na podlagi določila 20(1)(e) člena Uredbe in po tej določbi morajo biti v odločitvi navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. V izpodbijanem sklepu razlog za odločitev sploh ni naveden. Že v upravnem sporu ob prvem poskusu nezakonite predaje teh prosilcev Z je bilo opozorjeno, da določba 16(1)(e) Uredbe ureja popolnoma drugačne primere in da je sklicevanje nanjo v tem primeru povsem neutemeljeno. To izrecno ugotavlja tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 612/2006-2 z dne 10. 5. 2006, ko pravi, da tožena stranka napačno utemeljuje svojo odločitev tudi na določbi 16(1)(e) člena Uredbe. Tožniki pravijo, da so bili prisiljeni, enako kot že pred enim letom, nezakonito deportacijo preprečiti z umikom svojih prošenj za azil. Tudi prvič se je to izkazalo kot pravilna in učinkovita pot. Ne glede na to pa, ker vseh možnih situacij v nadaljnjem razpletanju tega izredno zapletenega primera sploh ni mogoče vnaprej predvideti, pravijo, da bodo takoj po vložitvi tožbe vložili tudi predlog po določilu 30. člena in nato po 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS).

V dopolnitvi tožbe tožeče stranke pravijo, da je tožena stranka skušala preprečiti možnost sodišča, da zadrži izvedbo premestitve s tem, da jim je bil sklep vročen šele dne 3. 11. 2006 ob 14. uri potem, ko je tožena stranka pristanek Z dobila že 19. 7. 2006. Deportacija pa je bila napovedana za torek dne 7. 11. 2006 ob 6.40 uri. Tudi korespondenca tožene stranke z azilnim organom v Z jasno dokazuje, da je imela tožena stranka namen deportacijo izvršiti ne glede na sproženi in nedokončani postopek po 30. členu ZUS. Zato je povsem realna tudi nevarnost, da bi lahko v postopku po 30. členu ZUS sicer zahtevo za zadržanje zavrnili, toda odločitev pooblaščencu vročili tik pred deportacijo, tako da predloga po 69. členu ZUS pred njo niti vložiti ne bi mogel, kaj šele, da bi sodišče o njem lahko že odločilo. Navajajo, da je bila privolitev Z že kar dvakrat pridobljena s prevaro oziroma z zavajanjem Z. Lani ji je tožena stranka zamolčala vzrok, zakaj družina FF ni bila predana Z na dogovorjeni dan (zaradi umika prošenj in ustavitve postopka) oziroma je oblastem Z tožena stranka navedla celo neresničen razlog, da se je to zgodilo "zaradi odpora družine FF". To namerno zavajanje se je nadaljevalo tudi ob sedanjem poskusu, saj je slovenska stran Z sporočila samo, da je sodni postopek glede prvega sklepa o deportaciji trajal od 10. 11. 2005 do 10. 5. 2006, zamolčala pa ji je, kako se je končal in sicer, da je bil sklep odpravljen. Tožbi prilagajo dopise iz dublinske korespondence (dopis BAMF z dne 10. 7. 2006 - odgovor na dopis MNZ z dne 4. 7. 2006, ki ga pa v spisu ni; dopis MNZ z dne 18. 7. 2006; dopis BAMF z dne 19. 7. 2006; dopis MNZ z dne 6. 11. 2006 - "transfer cancellation". Menijo, da bo nejasnosti v tej korespondenci morda vsaj delno možno pojasniti, če bo sodišče zahtevalo in dobilo tudi manjkajoči začetni dopis vse te korespondence (dopis MNZ z dne 4. 7. 2006). Zaradi sklepu sledečega umika prošenj za azil (6. 11. 2006), ki bi mu po zakonu morala slediti ustavitev postopka (pa je doslej še ni bilo), pa je izpodbijani sklep, ki je sam po sebi (zaradi svoje vsebine) nezakonit oziroma v nasprotju z Uredbo, postal tudi brezpredmeten. Analogni prvi sklep o deportaciji (z dne 19. 10. 2005) je bil v upravnem sporu odpravljen iz tega razloga - pri analognem sedanjem sklepu (z dne 30. 10. 2006) pa tožniki predlagajo, da se odpravi predvsem zaradi njegove lastne (vsebinske) nezakonitosti oziroma protipravnosti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bila odločitev sprejeta zgolj na podlagi 16(1)(e) člena Uredbe in da iz dopisa izhaja, da je Z za prevzem tožečih strank - družine FF, pristojna do vključno dne 10. 11. 2006. Ne glede na to, da so tožeče stranke po svojem pooblaščencu GG dne 5. 11. 2006 podale pisno izjavo, v kateri umikajo svoje prošnje za azil, pristojni organ o navedenem zahtevku še ni odločil. Azilni postopek v konkretnem primeru še ni pravnomočno končan, zato ima tožena stranka na podlagi odgovora Z pravno podlago, da družino FF v skladu z Uredbo vrne v Z. Tožena stranka poudarja, da vlaganje in umikanje prošenj za azil ne sme biti podvrženo trenutnim nagibom prosilcev za azil, temveč mora biti podkrepljeno z upravičenimi razlogi za azil, saj gre v nasprotnem primeru za zlorabljanje azilnega postopka.

Dne 14. 11. 2006 je sodišče prejelo tudi predlog za začasno zadržanje izvrševanja po 69. členu ZUS, v katerem pooblaščenec pravi, da do dne 14. 11. 2006 zjutraj ni prejel nikakršne odločitve v zvezi z vloženo zahtevo po 30. členu ZUS, rok za odločitev pa se je iztekel dne 13. 11. 2006 ob 24.00 uri. V utemeljitvi predloga se sklicuje na vsebino tožbe. Pravi, da je policija v ponedeljek iskala tožnike, da bi v torek opravili napovedano deportacijo. Poleg tega se po umiku prošenj za azil po zakonu izda sklep o ustavitvi postopka brez odlašanja, pa tožena stranka tega ni storila oziroma pooblaščencu sklep ni bil vročen. Pooblaščenec pravi, da pri številnih in ponavljajočih se nezakonitih ravnanjih v azilnih postopkih za zavarovanje interesov prosilcev je bilo nujno vložiti tudi to zahtevo. Pooblaščenec navaja STA, ki je poročala, da so družino FF odpeljali v Center za tujce v Postojni; ker predaja tožnikov ni bila možna dne 10. 11. 2006, je tožena stranka po informacijah STA Z zaprosila za nov termin. To pomeni, da je tožena stranka vrnitev preložila, ker družine ni našla. Ko so se po 10. 11. 2006 tožniki sami vrnili v Azilni dom, so bili od tam nezakonito odpeljani v Center za tujce Postojna, kjer jim je bila odvzeta svoboda, zato je sodno odločanje o zadržanju še toliko nujnejše. Svoboda jim je bila odvzeta brez vsake odločbe. To pomeni, da je treba zadržati izvršitev ne samo predaje tožnikov Z, ampak tudi njihovo nastanitev v Centru za tujce. Če to ne bi bilo možno po določilu 1. odstavka 69. člena, naj sodišče to odloči po določilu 2. odstavka 69. člena ZUS. Ob utemeljevanju potrebnosti, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, se pooblaščenec sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-859/06 in Up-1229/06. Med škodljive posledice navaja tudi dejstvo, da sta devetletni AA in sedemletni BB obiskovala osnovno šolo že drugo leto in bi zato prekinitev šolanja v zaporniških razmerah pomenila škodljive posledice za zdravje in psihični razvoj. Brez možnosti ustrezne prehrane in hitre in ustrezne zdravstvene oskrbe pa je obstoj pogojev za začasno odredbo očiten pri tri mesečnem nedonošenem dojenčku EE, ki je bil rojen pri 7 mesecih in je preživel prve tedne v inkubatorju. Pooblaščenec še navaja, da je bilo v korespondenci oblastem Z zamolčano, da je bil postopek končan s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je sklep o deportaciji odpravila. Še dne 6. 11. 2006 pa je tožena stranka zavajala organe Z, da dne 7. 11. 2006 predaje ne bo, ker transport ni dosegljiv. Šele dne 8. 1. 2006 je tožena stranka organu Z priznala, da je bila vložena pritožba z odložnim učinkom. Opozarja, da so upravni spisi neurejeni in da to otežuje varstvo pravnih koristi in pravic v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep kot razloge za izdajo sklepa navaja, da je Z na prošnjo za sprejem odgovorila, da "še vedno velja prvotni zahtevek za izvedbo dublinskega postopka" in da je "Z v skladu s 1. točko (e) 16. člena Uredbe še vedno odgovorna članica za obravnavanje prošenj za azil tožnikov." To in pa nadaljnje navedbe tožene stranke v izpodbijanem sklepu o roku za predajo, informacije o kraju, kamor morajo prosilci priti, in datumu ko morajo tja priti, je relevantna argumentacija odločitve z vidika pravil utemeljevanja sklepa iz določil 19(2) in 20(1)(e) člena Uredbe, ni pa zadostna. Kajti obveznost države članice za ponovni sprejem prosilcev za azil obstaja, če so prosilci za azil (16(1)(c) Uredbe) ali državljani tretje države (16(1)(e) Uredbe na ozemlju druge države članice (v tem primeru v Sloveniji) brez dovoljenja v smislu določil 9(1) in 2(j) členov Uredbe. V zvezi s tem pravnim vprašanjem je Upravno sodišče v tej isti zadevi (sodba pod opr. št. U 2868/05 z dne 24. 3. 2006) že zavzelo naslednje pravno stališče, na katerega se sklicuje tudi v tej zadevi: Prvo-tožeča stranka je že ob vložitvi prve prošnje za azil toženi stranki naznanila, da je od leta 1985 do 1993 živela v Sloveniji, da je imela zakonito stalno prebivališče v mestu G na naslovu H in da ji je bilo to dovoljenje dne 26. 2. 1992 nezakonito odvzeto z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je v zvezi z vrnitvijo tega dovoljenja sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS. Določilo 1. odstavka 9. člena Uredbe pravi, da če prosilec za azil poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Po določilu 2(j) člena Uredbe "dokument za prebivanje" pomeni, kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države dovoljuje bivanje na njenem ozemlju, vključno s tistimi, ki utemeljujejo dovoljenje, da ostanejo na ozemlju v okviru ukrepov začasne zaščite ali dokler ne prenehajo okoliščine, ki preprečujejo izvedbo odstranitvenega naloga, z izjemo vizumov in dovoljenj za prebivanje, izdanih v obdobju, potrebnem za določitev odgovorne države članice po tej uredbi ali med obravnavanjem prošnje za azil ali prošnje za dovoljenje za prebivanje. Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava Evropske unije, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno Uredbi kot sekundarnemu pravnemu viru Evropske unije ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (4. točka izreka odločbe, 21. odstavek obrazložitve), U-I-295/99 z dne 8. 5. 2000 (10. in 11. odstavek obrazložitve odločbe), U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003 (14., 19., 23., 27. in 30. odstavek obrazložitve odločbe), U-II-1/2004 z dne 26. 2. 2004 (13. in 14. odstavek obrazložitve odločbe), U-II-3/2004 z dne 20. 4. 2004 (10. in 15. odstavek obrazložitve odločbe). Zato pa obstaja obveznost pristojnih organov v Sloveniji, da Uredbo uporabijo skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Obveznost slovenskih pristojnih organov je, da evropske predpise kolikor je to mogoče upoštevajo in uporabljajo v skladu z Ustavo; v konkretnem primeru to nikakor ni sporno glede na to, da predmetna Uredba daje državam članicam možnost uporabe t.i. klavzule suverenosti. Argument tožene stranke, da je Z pripravljena sprejeti tožnike, ne odtehta obveznosti, da pristojni organ (2. odstavek 120. člena Ustave) in sodišče (125. člen Ustave) pri uporabi uredbe upošteva tudi Ustavo, še posebej ker Uredba to dopušča. Izmed omenjenih stališč Ustavnega sodišča je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistvena 4. točka izreka odločbe v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, kjer je Ustavno sodišče postavilo, da do odprave ugotovljene neskladnosti iz 1. točke izreka se zoper državljana druge republike nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (ZTuj), če je imel na dan plebiscita 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Dejstvo, da je Ustavno sodišče ukrep odstranitve povezalo z določilom 28. člena ZTuj, ne pomeni, da v ta okvir ne spada odstranitev prosilca za azil iz Slovenije po Uredbi, ker je Ustavno sodišče v zadevi odločalo približno 4 leta pred izdajo Uredbe, celo pred sprejemom Zakona o azilu. Za obravnavani upravni spor je bistveno tudi stališče Ustavnega sodišča v zadevah U-I-284/96 in Up-60/97 in U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000, da je treba pri urejanju statusa takih oseb izhajati iz položaja, ki bi ga pravno morali imeti, pa ga zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega položaja, niso imeli (U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000, 11. odstavek obrazložitve) in da je potrebno ugotavljanje stalnega prebivališča ugotavljati za nazaj od dne izbrisa iz registra dalje (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003, 8. točka izreka odločbe). "Dovoljenje za stalno prebivanje v tem primeru ne ustanavlja novega pravnega položaja teh oseb, temveč glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja pravni položaj, ki je dejansko že obstajal in bi moral obstajati tudi na podlagi zakona samega. Zato bi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) glede na dejanski položaj teh oseb dovoljenje za stalno prebivanje moral dati učinek ugotovitvenih (deklaratornih) odločb. Deklaratorne odločbe pravno učinkujejo od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega razmerja (ex tunc) in je njihov retroaktivni učinek utemeljen že po naravi stvari, ker gre za ugotovitev pravnega razmerja, nastalega pred izdajo deklaratorne odločbe" (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003, 19. odstavek obrazložitve). Da je treba na tej pravni podlagi upoštevati tudi situacije, ki se nanašajo na osebe, ki so kasneje postali begunci, pa je razvidno iz 27. odstavka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003. Ta ustavno-pravna podlaga pomeni, da bi tožena stranka morala za odgovor na vprašanje, ali imajo tožniki dovoljenje v smislu 16(1)(e) člena Uredbe, ravnati po 4. oddelku poglavja XII., A. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja predhodno vprašanje. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi ni uporabila določb ZUP o predhodnem vprašanju, da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa razčistila vprašanje in odločila glede dovoljenja za stalno prebivanje tožnika v Sloveniji, je sodišče v omenjeni zadevi U 2868/05 z dne 24. 3. 2006 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče (v zadevi I Up 612/2006 z dne 10. 5. 2006) sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 3. 2006 spremenilo tako, da je črtalo besedilo "in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek", v preostalem delu pa je sodbo potrdilo. Vendar pa je v obrazložitvi sodbe z dne 10. 5. 2006 Vrhovno sodišče navedlo, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba v upravnem sporu za rešitev obravnavanega primera predhodno rešiti vprašanje o dovoljenju za prebivanje, ker naj bi bila od tega odvisna tudi obveznost Z sprejeti tožnike po določbi 16(1)(e) člena Uredbe in sicer zaradi tega, ker tožena stranka prvotnega sklepa o tem, da bo prošnje obravnavala Z ni sprejela na podlagi 16(1(e) člena Uredbe, ampak na podlagi 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ker so bili tožniki v časi izdaje odločbe še vedno prosilci za azil. Temu je Vrhovno sodišče dodalo argument, da je določba 20(1)(e) člena Uredbe izvedena določba za ureditev vprašanja v zvezi z obveznostmi odgovornih držav po 16(1)(c) in 16(1)(e) členu Uredbe.

V skladu z določilom 125. člena Ustave, ki pravi, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon, in v skladu z določilom 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), po katerih je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno stališče, in ob upoštevanju dejstva, da Upravno sodišče na podlagi določila 1. odstavka 68. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES, prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 7/2004) ni pristojno postaviti predhodnega vprašanja glede razlage aktov institucij Skupnosti, je Upravno sodišče v tem upravnem sporu zavzelo naslednje pravno stališče glede razlage (interpretacije) določb 20(1)(e), 16(1)(c) in 16(1)(e), 9(1), in 2(j) člena Uredbe: Vsebinski obseg Uredbe je vezan na postopke v državah članicah Evropske unije v zvezi z azilom kot mednarodno zaščito po Konvenciji o statusu beguncev. Vsa določila o ugotavljanju odgovornosti za obravnavanje prošenj za azil med državami članicami se torej nanašajo izključno na azilne postopke (recitativ Uredbe), pri čemer pa iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. V obeh primerih pravnih določil je namreč postavljen pogoj, da je oseba brez dovoljenja, pri čemer določilo 16(1)e) niti ne govori o tujcu, ampak o državljanu tretje države, ki mu je prošnja zavrnjena. Sodišče zato meni, da je bistveno, da je oseba, na katero se azilni postopek naša v državi brez dovoljenja in če je brez dovoljenja, potem je država, ki je zaprošena pod določenimi pogoji dolžna sprejeti tako osebo, če pa taka oseba poseduje dokument za prebivanje, upravni organ - v tem primeru tožena stranka - sploh ni upravičena zaprositi za sprejem drugo državo oziroma ne sme izdati sklepa o tem, da bo druga država obravnavala prošnje za azil. V zvezi s tem ni nepomembno, da tudi Vrhovno sodišče pravi, da je določba 20(1)(e) člena izvedena določba za ureditev vprašanja tako po 16(1)(c) členu kot tudi po 16(1)(e) členu Uredbe. Ker torej tožena stranka ni uporabila določila o merilih pri določanju odgovorne države članice iz določila 9(1) člena v zvezi z določilom 20(1)(e) člena Uredbe, je sodišče na podlagi enake argumentacije iz zgoraj citirane zadeve U 2868/2005 z dne 24. 3. 2006 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. in 3. točka točka 1. odstavka 60. člena ZUS, Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006).

Neodvisno od tega razloga za ugoditev tožbi pa je izpodbijani sklep nezakonit tudi na podlagi 19(3) in (4) člena oziroma 20(1)(d) člena Uredbe. Po določilih 19(3) in 20(1)(d) členih Uredbe se predaja prosilca izvede najkasneje v 6 mesecih po odločitvi o pritožbi ali pregledu z odložnim učinkom; če se predaja ne opravi v roku 6 mesecev, je odgovorna država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je prosilec v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če se prosilec za azil skriva (19(4) člen Uredbe). V predmetni zadevi so sicer tožniki po izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 27. 10. 2005, dne 27. 2. 2006 vložili ponovno prošnjo za azil. Vendar pa je treba z vidika ciljev Uredbe šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožene ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v Z. Ker je bila odločitev o tem, da se začasno zadrži izvršitev prvega sklepa o predaji tožnikov Z izdana s sklepom Upravnega sodišča RS v zadevi U 2868/05 dne 3. 1. 2006, se je rok za predajo prosilcev iztekel že dne 3. 7. 2006. Drugačna razlaga Uredbe, po kateri bi bilo treba šteti rok za predajo od dneva izdaje te sodbe, ne pa od dneva izdaje odločitve o pritožbi, bi pomenila, da se sploh ne more uresničevati namen Uredbe, ta pa je, da se hitro določi odgovorna država članica, da se zagotovi učinkovit dostop do postopkov za določanje statusa begunca in da se ne ogroža cilja hitre obravnave prošenj za azil (4. točka recitativa Uredbe). Namen, da se postopek po Uredbi čim hitreje odvija je nedvoumno izražen tudi v določbi 17(1) člena Uredbe. Po tej določbi, če država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, šteje, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje oziroma v vsakem primeru tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu 4(2) člena, pozove drugo članico, da sprejme prosilca. Iz tega določila sicer še ne izhaja, da v primeru, če Slovenija ne pozove druge države v roku 3 mesecev od vložitve prošnje za azil, da sprejme prosilca za azil, da s tem prevzame odgovornost za odločanje o prošnji za azil. Vendar pa to izhaja iz naslednjega stavka v istem določilu, ki pravi, če zahteva po sprejemu prosilca ni podana v obdobju treh mesecev, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena. V obravnavanem primeru so bile prošnja za azil za vse tožnike razen najmlajšega EE, ki se je rodil 28. 7. 2006, vložene dne 27. 2. 2006, kar pomeni, da je z iztekom 27. 5. 2006 Slovenija postala odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, tožena stranka pa sama pravi, da je poziv Z poslala šele dne 18. 7. 2006. Po Uredbi se namreč prošnja šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec za azil, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa države članice. Ker je v skladu z določilom 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 35. in 1. odstavka 54. člena Ustave treba vse člane družine FF obravnavati skupaj, je izpodbijani sklep nezakonit tudi z vidika 17(1) člena Uredbe.

To pomeni, da je bilo treba ugoditi tožbi tudi zaradi napačne uporabe določil 19(3) in 20(1)(d) člena Uredbe in 17(1) člena Uredbe, ki zahtevata hitro določitev odgovorne države po Uredbi.

Sodišče je tako tožbi ugodilo na podlagi določil 4. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) in je izpodbijani sklep odpravilo.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi.

Po presoji sodišča je v predmetni zadevi izpolnjena procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS in sicer, da pristojni organ iz določila 2. odstavka 30. člena ZUS ni odložil izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. Pooblaščenec je namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedel, da se je rok za izdajo odločitve o zahtevi za začasno zadržanje izpodbijanega akta iztekel dne 13. 11. 2006 ob 24.00 uri in da do dne 14. 11. 2006 pooblaščenec ni dobil odločbe pristojnega organa. Ker je sodišče dalo možnost toženi stranki, da se izreče o teh dejstvih dne 14. 11. 2006 in sicer z odgovorom, ki bi ga sodišče moralo prejeti do dne 15. 11. 2006 do 9.00 ure, sodišče pa ni prejelo nobenega odgovora, je sodišče skladno z ustavi skladno interpretacijo (25. člen Ustave - učinkovito pravno sredstvo) štelo, da je pristojni organ zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnil. Kadar pristojni organ ne odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v zakonskem roku iz določila 3. odstavka 30. člena ZUS, sodišče namreč šteje, da je procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS izpolnjena (sklep Upravnega sodišča v zadevi U 2050/2006 z dne 2. 11. 2006).

Zato je sodišče tudi v tej zadevi štelo, da je procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 30. člena ZUS izpolnjena in tožniki so zahtevali izdajo začasne odredbe v zvezi z aktom, ki ga izpodbijajo v upravnem sporu. Kar pa zadeva utemeljenost navedb, da bi se z izvršbo tožnikom prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni strani nastala večja nepopravljiva škoda, sodišče meni, da je zahteva tožnikov za izdajo začasne odredbe utemeljena iz enakih razlogov, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče že v zadevi U 2845/2006 z dne 3. 1. 2006, in je Vrhovno sodišče v celoti sprejelo argumentacijo sodišča prve stopnje (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 464/2006 z dne 12. 4. 2006). To pomeni, da sodišče tudi v tej zadevi ne vidi razloga, da bi z izdajo začasne odredbe toženi stranki kot nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Druga javna korist, ki se ne pokriva z morebitno škodo za toženo stranko, pa zaradi pomena zadeve za javnost in za zagotavljanje pravne države - 2. člen Ustave RS, prej govori za to, da se z izvršitvijo izpodbijanih aktov počaka do vsebinske in pravnomočne presoje izpodbijanih aktov s strani sodišča, kot glavnega garanta načela pravne države v Republiki Sloveniji, kot pa da se tožnike pošlje iz Slovenije, preden zakonitost takšne odločitve pravnomočno presodi sodišče v upravnem sporu. Zadnji pogoj, ki je v konkretnem primeru tudi izpolnjen, pa je, da bi izvršitev izpodbijanih aktov tožnikom povzročila težko popravljivo škodo. Tožniki so to škodo opisali v obrazložitvi zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanih aktov in sodišče to sprejema. Ponovna selitev družine z majhnimi otroki v starosti od 4 mesecev do 8 let iz Azilnega doma v Z, prekinitev šolanja, skrb za novorojenca, čakanje na dokončanje azilnega postopka v Z in verjetna odstranitev v H, kamor po splošno znanih dejstvih iz zadnjega poročila Visokega komisariata ZN za begunce vrnitev za tožnike ni varna, pomeni hujše škodljive posledice. Načeloma sicer ni samo tožeča stranka tista, ki lahko opredeljuje obstoj težko popravljive škode po določilu 2. odstavka 30. člena ZUS, ampak lahko tudi tožena stranka nasprotuje argumentaciji tožeče stranke glede težko popravljive škode, saj v posameznih zadevah niso relevantni samo subjektivni, ampak tudi objektivni vidiki škode. Vendar pa sodišče opredelitev težko popravljive škode s strani nasprotne stranke upošteva skupaj z opredelitvijo tožeče stranke, če je argumentacija tožene stranke tehtna in če ne temelji na domnevah. Tožena stranka pa v konkretnem primeru na zahtevo za izdajo začasne odredbe v navedenem smislu ni odgovorila v danem roku, poleg tega pa je škoda v obravnavanem primeru izrazito osebne narave, kar kaže na realno verjetnost, da odgovor tožene stranke niti ne bi mogel vplivati na odločitev o začasni odredbi.

Ker so izpolnjeni materialni pogoji za izdajo začasne odredbe, je sodišče v drugi točki izreka sklepa zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, tako kot to izhaja iz izreka sklepa (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS).

Obrazložitev k tretji točki izreka: Iz zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja tudi, da so tožniki zahtevali vzpostavitev prejšnjega stanja in sicer vrnitev prosilcev za azil v Azilni dom na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, pri čemer se sklicujejo na dve odločbi Ustavnega sodišča. Tožena stranka v postopku ni zanikala dejstva, da so tožniki premeščeni v Center za tujce. Zato je sodišče štelo, da je to dejstvo, ki so ga navedli tožniki, med strankama ni sporno. Zaradi standardov pravne varnosti v zvezi z varstvom človekovih pravic na podlagi obveznosti izvrševanja sodnih odločb (2. člen Ustave v zvezi z določilom 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave) sodišče v predmetni zadevi ni štelo, da je predaja prosilcev za azil organu, ki je pristojen za odstranitev iz države v smislu 1. odstavka 40.a. člena ZAzil, akt izvrševanja sklepa, ki je izdan na podlagi Uredbe, in je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu in da izdaja začasne odredbe v drugi točki izreka te sodne odločbe posledično pomeni ipso iure tudi obveznost tožene stranke, da tožnike premesti iz Centra za tujce v Azilni dom. Zato se je sodišče na podlagi predloga tožnikov po določilu 2. odstavka 69. člena ZUS pri odločanju o začasni odredbi iz 3. točke izreka tega sklepa oprlo na odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-859/06 in Up-956/06 z dne 7. 7. 2006. Ustavno sodišče je namreč v obeh navedenih sklepih, ko je tudi prišlo do nastanitve otrok v Center za tujce, zavzelo materialno-pravno stališče, da "bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok." Ustavno sodišče se v nadaljevanju sklicuje na določila 1. odstavka 56. člena Ustave, 1. odstavek 3. člena in 22. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji /.../, Uradni list RS, št. 35/92, MP, 9/92). Ustavno sodišče pravi, da upoštevajoč 1. odstavek 3. člena MKOP in dejstvo, da se lahko v obravnavanem primeru namen nastanitve v Centru za tujce doseže tudi z milejšimi ukrepi, mladoletnika do končne odločitve Ustavnega sodišča iz Centra za tujce premesti v Azilni dom. Glede na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani pa je Ustavno sodišče v izreku odločb odločilo, da se v Azilni dom premestijo tudi starši teh otrok (3. in 4. točka obrazložitve odločb Up-859/06 in Up-956/06). V obravnavanem primeru gre za 5 mladoletnih otrok in kršitev omenjenih temeljnih človekovih pravic pomeni hujše škodljive posledice. Gre za trajajoče pravno razmerje med tožniki in toženo stranko. Tožniki zahtevajo začasno ureditev stanja in tožniki so z zadostno stopnjo verjetnosti izkazali za potrebno, da se te škodljive posledice odvrnejo z izdajo začasne odredbe po določilu 2. odstavka 69. člena ZUS. Ob tem tudi dejstvo, da je sodišče v prvi točki izreka izpodbijani sklep odpravilo, govori za zadostno stopnjo verjetnosti, da je treba izdati začasno odredbo tudi v tem smislu, da se mora tožnike premestiti iz Centra za tujce Postojna v Azilni dom. Pri formulaciji tega izreka je sodišče sledilo formulaciji izreka Ustavnega sodišča v zadevah Up-859/06 in Up-956/06 in predlogu tožnikov, da se jih premesti v Azilni dom, pri čemer odločitev sodišča učinkuje od trenutka vročitve sklepa toženi stranki ali tožnikom. Na tej podlagi je sodišče skladno z določilom 2. odstavka 69. člena ZUS odločilo, kot to izhaja iz 3. točke izreka sklepa.

Obrazložitev k četrti točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike v drugi točki izreka s sklepom oprostilo plačila sodnih taks.