Jedro

Sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča nima neposrednega učinka, ki bi Republiki Sloveniji preprečevalo izvrševanje Uredbe. Ker tožniki nimajo dokumenta za prebivanje v Sloveniji, Republika Slovenija po določbah Uredbe ni odgovorna za reševanje prošenj tožnikov za azil.

Izrek

1. Pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

2. Pritožbi zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se ugodi, izdana začasna odredba se razveljavi in se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

3. Pritožba zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi določb 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo sklep tožene stranke z dne 30.10.2006. Z 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa pa je sodišče prve stopnje zahtevama za izdajo začasnih odredb ugodilo tako, da je zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke z dne 30.10.2006, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (2. točka izreka sodbe in sklepa) in še, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu tožniki takoj premestijo iz Centra za tujce v Azilni dom (3. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je tožnike oprostilo tudi plačila sodnih taks (4. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 20 (1)(e) člena Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28.2.2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uredba) in določbe 40.a člena Zakona o azilu (ZAzil) po predhodni združitvi postopkov odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov in njunih otrok in bodo tožniki predani Zvezni republiki Nemčiji (ZRN), ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka pri svoji odločitvi o predaji tožnikov ZRN ni uporabila določbe 9(1) člena v zvezi z določbo 20 (1)(e) člena Uredbe. Zato je na podlagi enake argumentacije, kot jo je že navedlo in obrazložilo v svoji sodbi, št. U 2868/2005 z dne 24.3.2006, tožbi ugodilo. Pri tem se je sklicevalo na odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-284/94 z dne 4.2.1999, št. U-I-295/99 z dne 18.5.2000, št. U-I-246/2002 z dne 3.4.2003, U-II-I/2004 z dne 26.2.2004, U-II-3/2004 z dne 20.4.2004, št. U-I-294/96 in Up-60/97. Navedene odločbe Ustavnega sodišča RS urejajo status in ugotavljanje stalnega prebivališča državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki tem državljanom dajejo po stališču sodišča prve stopnje z ugotovitvenimi odločbami dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato bi morala tožena stranka skladno z določbami 4. oddelka poglavja XII. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odgovoriti na predhodno vprašanje, ali imajo tožniki na podlagi odločb ustavnega sodišča tudi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe. Tožena stranka bi pred izdajo sklepa o predaji tožnikov ZRN morala razčistiti vprašanje o obstoju tega dovoljenja, saj bi po določbi 9(1) člena Uredbe tako dovoljenje izključevalo predajo tožnikov ZRN in bi morala njihove prošnje za azil obravnavati Republika Slovenija. Neodvisno od tega pa sodišče prve stopnje tudi meni, da bi moral biti dogovor z ZRN o predaji tožnikov sklenjen najkasneje tri mesece po vložitvi prošenj tožnikov za azil v Republiki Sloveniji in ker ta rok ni bil spoštovan, je postala odgovorna država za obravnavanje prošenj tožnikov Republika Slovenija.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS nadalje ugodilo zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo predajo tožnikov ZRN. Strinjalo se je namreč z navedbami tožnikov, da bi se jim z izvršitvijo sklepa o predaji prizadela težko popravljiva škoda, odložitev predaje pa ne bi nasprotovala javni koristi. Pri tem se je sklicevalo na razloge svoje sodbe, št. U 2845/2006 z dne 3.1.2006 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 464/2006 z dne 12.4.2006. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero je sklenilo, da se tožniki nemudoma preselijo iz Centra za tujce v Azilni dom, ker Center za tujce ni primeren za nastanitev otrok. Pri tem se je sklicevalo na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 859/06 in Up 956/06 z dne 7.7.2006. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo in sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi njen sklep z dne 30.10.2006, odpravi začasno odredbo za zadržanje izvršitve tega sklepa in odloči, da do izvršitve sklepa z dne 30.10.2006 tožniki ostanejo v Centru za tujce. Nasprotuje odločitvi, da mora kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje obstoja dovoljenja za bivanje tožnikov v Republiki Sloveniji. Meni, da je sodišče z oceno primernosti vrnitve tožnikov na Kosovo nedopustno poseglo v pristojnost in suverenost ZRN. Dogovor z ZRN je pravočasen. Nasprotuje izdaji začasne odredbe za zadržanje sklepa o izročitvi tožnikov ZRN. Ne strinja se s premestitvijo tožnikov iz nastanitvenega centra v azilni dom.

Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in navajajo, da katerakoli država članica, tudi če ni odgovorna po merilih iz Uredbe, lahko združi družinske člane. Vztrajajo, da je bil sklep o predaji tožnikov ZRN izdan prepozno. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na obe izdani začasni odredbi. Zadržanje izročitve tožnikov ZRN je sodišče izreklo zakonito. Glede primernosti prostorov v centru za tujce pa tožniki menijo, da niso primerni za prebivanje družine.

K 1. točki: Pritožba je utemeljena. V tem upravnem sporu je sporna predaja tožnikov ZRN kot odgovorni državi na podlagi 16 (1)(e) člena Uredbe za obravnavanje njihovih v Sloveniji vloženih prošenj za priznanje azila, kar je bilo odločeno s sklepom tožene stranke z dne 30.10.2006. Predaja tožnikov je odvisna od rešitve spornega vprašanja, ali poseduje prvi tožnik (in z njim njegova družina) na podlagi odločb ustavnega sodišča ali na drugi pravni podlagi izdan dokument za prebivanje v Sloveniji, na podlagi katerega bi po določbi 9 (1) člena Uredbe bila Republika Slovenija odgovorna država za reševanje njihovih prošenj za azil. K stališčem, že zapisanim v dosedanjem postopku, pritožbeno sodišče še dodaja: Merila in mehanizme za določanje države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ter postopek prevzema prosilca, določa Uredba. Uredba daje pravico prosilcem za azil, da lahko vložijo prošnjo za azil v kateri koli državi članici Evropske unije. Če pa prosilec vloži več prošenj, obravnava zaradi skupne azilne politike Evropske unije prošnjo ena sama država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Uredbe. Uredba torej ureja pravila, v skladu s katerimi se države članice dogovarjajo o tem, katera izmed držav je pristojna za reševanje prošenj; prosilcem za azil pa ne omogoča izbiro pristojne (odgovorne) države za obravnavo njihove prošnje za azil. Po določbi 9 (1) člena Uredbe je v primeru, če prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, odgovorna za obravnavanje prošnje za azil tista država, ki je dokument izdala. Tožniki ne zatrjujejo, da imajo dokument za prebivanje, ki bi ga izdala Republika Slovenija, pač pa zatrjujejo, da bi morala tožena stranka po odločitvi ustavnega sodišča izdati B.B. (in posledično njegovi družini) po uradni dolžnosti odločbo o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji. Dokumenti za prebivanje so po določbi 2 (j) člena Uredbe opredeljeni široko, in sicer kot kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države dovoljujejo bivanje na njenem ozemlju, vključno s tistimi, ki v okviru začasne zaščite preprečujejo izvedbo odstranitvenega naloga, vendar z izjemami "vizumov in dovoljenj za prebivanje, izdanih v obdobju, potrebnem za določitev odgovorne države članice po tej uredbi ali med obravnavanjem prošnje za azil ali prošnje za dovoljenje za prebivanje." Samo pridobivanje dovoljenja za prebivanje po določbi 2. (j) člena Uredbe ne dosega standarda dokumenta za prebivanje, ki bi prvemu tožniku (in njegovi družini) kot državljanu tretje države (Srbije) dovoljeval bivanje v Republiki Sloveniji. Dokument za prebivanje ni neka splošna norma, pač pa je posamični akt, iz katerega izhaja pravica prebivanja.

Tudi odločbe Ustavnega sodišča RS ne morejo imeti vpliva na izvrševanje določb Uredbe, saj Uredba upošteva pri določanju odgovorne države le dejstva in veljavne dokumente. Po 3.a členu Ustave RS je Slovenija na Evropsko unijo prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti. V okviru teh pooblastil in pristojnosti so organi Evropske unije sprejeli Uredbo, ki ni podvržena nacionalnim predpisom držav članic, ki je torej niso upravičene ne spreminjati in tudi ne dopolnjevati. Prav zato ni mogoče med pogoje za izvrševanje Uredbe vključevati pravil, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče RS za ravnanje organov RS na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj) z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999. Ob tem je očitno, da so bila navedena pravila ravnanja organov RS s strani Ustavnega sodišča RS sprejeta pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo in torej pred prenosom dela suverenosti na to naddržavno skupnost. Po presoji pritožbenega sodišča zato sklicevanje na odločbe ustavnega sodišča nimajo neposrednega učinka, ki bi Republiki Sloveniji preprečevalo izvrševanje Uredbe. Zato na tej podlagi ni možen postopek ugotavljanja obstoja dokumenta za prebivanje tožnikov v Republiki Sloveniji. Ker tožniki glede na ugotovljeno dejansko stanje in razmerje odločitev nacionalnega ustavnega sodišča do evropskega prava ne posedujejo veljavnega dokumenta za prebivanje v Sloveniji, po presoji pritožbenega sodišča Republika Slovenija po določbi 9 (1) člena Uredbe ni odgovorna država za reševanje prošenj tožnikov za priznanje azila.

Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka kot predhodno vprašanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) rešiti vprašanje, ali ima B.B. že na podlagi učinkovanja odločb ustavnega sodišča dokument za prebivanje v Sloveniji v smislu določb Uredbe.

Status prosilca za azil v azilnem postopku je namenjen osebam, ki zaprosijo za zaščito, in ki v državi, kjer so podali prošnjo, nimajo drugega pravnega naslova za prebivanje. Zato ZAzil v določbi 1. odstavka 21. člena tudi določa, da prosilec za azil od vložitve prošnje pa do njegove končne zavrnitve tudi ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje.

Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila zahteva tožene stranke ZRN za ponovni sprejem tožnikov glede na določbe 17. člena Uredbe prepozno vložena. Rok treh mesecev iz 17 (1) člena Uredbe po stališču pritožbenega sodišča ni prekluzivni rok, saj v Uredbi ni določbe, po kateri bi v primeru prekoračitve tega roka državi izgubili pravico do dogovora za prevzem prosilca. V obravnavanem primeru je bila ZRN pripravljena ponovno sprejeti tožnike in nadaljevati z reševanjem njihovih, v Sloveniji vloženih ponovnih prošenj za azil. Glede na to sta se Republika Slovenija in ZRN lahko dogovorili, katera država je odgovorna za reševanje prošenj.

Tožniki so vložili prošnjo za azil tako v Sloveniji kot tudi predhodno v ZRN. Ker Republika Slovenija ni odgovorna država za reševanje prošenj tožnikov za priznanje azila, je tožena stranka imela zakonsko podlago v določbah 17. člena Uredbe za poziv pristojnim organom za azil v ZRN ter nato na podlagi določbe 20 (1)(e) člena v zvezi z določbo 16 (1)(e) členom Uredbe za sklenitev dogovora z ZRN o predaji tožnikov ZRN kot odgovorni državi. Sklep tožene stranke o predaji tožnikov ZRN je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožbene razloge tožnikov kot neutemeljene.

Tožena stranka je v skladu z določbo 20 (1)(e) člena Uredbe s sklepom obvestila tožnike o njihovem ponovnem sprejemu v ZRN. V sklepu je navedla tudi razloge za odločitev. Razlogi so v pripravljenosti ZRN kot odgovorni državi za reševanje prošenj tožnikov za azil in v dogovoru Republike Slovenije z ZRN za ponovni sprejem tožnikov. Ti razlogi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrebujejo obširnejše obrazložitve. Sklep tožene stranke vsebuje tudi podrobnosti o roku in datumu predaje tožnikov ZRN. Tudi presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa je bila opravljena, in sicer v obravnavanem upravnem sporu Pritožbeno sodišče vse nadaljnje tožbene in pritožbene ugovore, ki se ne nanašajo na sporno razmerje, zavrača kot ne relevantne za rešitev tega upravnega spora.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Pritožba zoper sklep o izdaji začasne odredbe o zadržanju predaje tožnikov ZRN do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (2. točka izpodbijane sodbe in sklepa) je utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper izdano začasno odredbo pritožbeno sodišče meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Po določbi 20 (1)(e) člena Uredbe pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve, razen če organ ali pa sodišče v posameznem primeru odločijo tako, če to nacionalna zakonodaja dopušča. V skladu z določbami 69. v zvezi s 30. členom ZUS je dopustno izdati začasno odredbo, če za tako izdajo obstajajo zakonski pogoji. Prenos reševanja prošenj odgovorni državi za reševanje prošenj po določbah Uredbe, pa po presoji pritožbenega sodišča ni težko popravljiva škoda v smislu ureditve v 69. in 30. členu ZUS in zato po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo.

Ker ne obstojijo razlogi za izdajo začasne odredbe, je bilo treba izdano začasno odredbo na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS v zvezi s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s 16. členom ZUS razveljaviti ter zahtevo za izdajo te začasne odredbe zavrniti.

K 3. točki: Pritožba ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na začasno odredbo za takojšno preselitev tožnikov iz Centra za nastanitev tujcev v Azilni dom, ni utemeljena. V tem delu je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je daljša nastanitev otrok v tem centru nedopustna, saj razmere v tem centru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne ustrezajo taki nastanitvi. Zato bo morala tožena stranka nemudoma celotno družino B. preseliti iz Centra za tujce v Azilni dom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 69. in 68. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (3. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.