Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kršitev pogodbene obveznosti je vsako dejanje, in sicer bodisi aktivno bodisi pasivno dejanje, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo. Pravilen je zato materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pogodbeni dogovor, s tem, ko zemljiškoknjižnega dovolila tožniku ni izdala v roku, za katerega se je zavezala s pogodbo. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da se svoje odgovornosti za zamudo ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je bil tožnik z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem seznanjen, saj je bistveno, da je sama vedela za neurejeno zemljiškoknjižno stanje in se kljub temu zavezala izdati zemljiškoknjižni dovolili v (kratkem) osemdnevnem roku.
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in revizij, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na revizijo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 12.323,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 464,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
3. Tožnik se pritožuje zoper tisti del odločitve, ki obsega zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova razlike v kupnini v višini 44.000,00 EUR in povračilo vlaganj v višini 79.985,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še 123.985,00 EUR, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi bila kupnina po predpogodbi, sklenjeni s T. M., dogovorjena za nepremičnino bistveno večje velikosti. V predpogodbi površina stanovanj res ni bila navedena, vendar sta bili stanovanji jasno označeni in je bilo T. M. popolnoma jasno, kaj je predmet prodaje. Tožnik je prodajal iste nepremičnine, kot jih je sam kupil od toženke, drugačne predstave T. M. pa še ne dokazujejo, da bi mu tožnik prodajal karkoli drugega. Ugotovitev sodišča, da sta imeli stanovanji površino 127,36 m2, ne predstavlja pravilnega in verodostojnega podatka o površini stanovanj. Cenilec R. L. stanovanj namreč sploh ni meril, temveč je površino povzel iz zapisnikov o točkovanju, medtem ko je bila cenitev D. K. opravljena na podlagi ogleda in podatkov iz projekta etažne lastnine. Sicer pa se tudi površine v prodajnih pogodbah s toženko ne ujemajo s površinami iz cenitev R. L. Če je sodišče menilo, da niso bile prodane iste nepremičnine, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti tožečo stranko oziroma izvesti še druge pravočasno predlagane dokaze. Toženka ni pravočasno prerekala, da bi tožnik kupcu prodajal kaj drugega, kot je sam kupil od toženke. Sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali je bila pogodba z M. P. sklenjena in kakšna kupnina je bila dogovorjena, saj toženka tega ni prerekala. Tožnik je uspel prodati stanovanji šele po njuni prenovi in posodobitvi. Zahtevek na povrnitev vlaganj je sodišče neutemeljeno zavrnilo, saj je tožnik njihovo višino izkazal, predlagan pa je bil tudi cenilec gradbene stroke. Ne drži, da bi tožnik adaptiral stanovanji bistveno večjih površin, kot jih je kupil od toženke. Toženka sploh ni navajala, da bi iz cenitev D. K. izhajala vlaganja v stanovanji bistveno večjih površin. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odločitev za obnovo stanovanj v njegovi sferi in ni bila v zvezi z ravnanjem toženke.
4. Tudi tožena stranka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navajala je, da v razpisu rok, v katerem bi morala kupcu stanovanj izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ni bil določen. Tožnik je na dražbi kupil stanovanje, ki je bilo obremenjeno z najemnim razmerjem za nedoločen čas. Kljub temu je toženka najemnici sama našla drugo stanovanje, tožnik pa je lahko s stanovanjem prosto razpolagal in bil tako obogaten za višino mesečne neprofitne najemnine, kar bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu odškodnine. Sicer pa je bil tožnik z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem seznanjen, saj je bil del razpisne dokumentacije tudi zemljiškoknjižni izpisek. Toženka za zamudo pri izdaji zemljiškoknjižnega dovolila ni kriva, saj je zamudila po krivdi prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki so ga zastopali tožnikovi pooblaščenci in bi lahko tožnika o tem obvestili.
5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.
6. O pritožbah je pritožbeno sodišče že odločalo(2) in sodbo sodišča prve stopnje po zaključku, da je tožba nesklepčna, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme glede dejstev v zvezi s predvidljivostjo škode, tega bremena ni zmogel. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenih sklepih(3) zavzelo stališče, da je trditveno in dokazno breme navedenih dejstev na kršitelju pogodbe. Zaključilo je še, da iz ugotovljenih dejstev izhaja materialnopravni zaključek, da je ravnanje toženke odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega človeka oziroma, da je prišlo do kršitve pogodbe iz hude malomarnosti. Zadevo je zato vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.
7. Pritožbi sta neutemeljeni.
8. Tožnik je uveljavljal toženkino poslovno odškodninsko odgovornost za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi njene nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Podlaga za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti je določena v 239. členu Obligacijskega zakonika(4). Po določilu drugega odstavka navedene določbe je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Tako so predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil ali jo je izpolnil z zamudo, da je upnik zaradi tega utrpel škodo in da obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnika in nastalo škodo. Dolžnikova odgovornost za kršitev in s tem za škodo se domneva, dolžnik pa se je lahko razbremeni, če dokaže obstoj okoliščin iz 240. člena OZ (razbremenitev po temelju). Po prvem odstavku 243. člena OZ (splošno pravilo) je odgovornost pogodbene stranke za škodo, ki je nastala pogodbi zvesti stranki zaradi kršitve pogodbe, omejena na predvidljivo škodo, če pa je bila škoda povzročena zaradi naklepne kršitve pogodbe ali kršitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati povrnitev celotne škode (drugi odstavek 243. člena OZ). Glede na navedeno so bila predmet presoje sodišča najprej vprašanja, ali je toženka kršila svojo pogodbeno obveznost, ali je tožniku nastala škoda in ali je ta nastala zaradi kršitve pogodbe.
9. Podlago izpodbijane sodbe predstavljajo naslednje ugotovitve prvostopenjskega sodišča: - da sta pravdni stranki dne 8. 8. 2008 sklenili prodajni pogodbi, po katerih je toženka tožniku prodala stanovanji številka 2 v skupni izmeri 79 m2 v prvem nadstropju in številka 3 v skupni izmeri 48,36 m2 v drugem nadstropju večstanovanjskega objekta G. v Kranju, in sicer prvega za ceno 80.000,00 EUR, drugega pa za ceno 32.587,00 EUR, - da se je toženka zavezala, da bo v osmih dneh po plačilu celotne kupnine, stroškov in prometnega davka, izdala listino z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis nepremičnin oziroma obeh stanovanj, ki sta predmet prodajne pogodbe, na tožnika (5. člen obeh pogodb), - da je tožnik 19. 8. 2008 izpolnil svojo obveznost plačila kupnine in davka, - da je toženka do poteka roka 27. 8. 2008 tožniku izročila prodani stanovanji v posest in uporabo, ni pa izpolnila svoje obveznosti izdaje zemljiškoknjižnega dovolila (to svojo pogodbeno obveznost je izpolnila nepravilno oziroma z zamudo, po poteku dogovorjenega osemdnevnega roka 8. 10. 2008), - da je odgovornost za zamudo izključno na toženki, saj se je kljub neurejenemu zemljiškoknjižnemu stanju zavezala tožniku izročiti zemljiškoknjižno dovolilo v roku (le) osmih dni po plačilu kupnine, - da tožnik zaradi toženkine zamude ni uspel prodati stanovanj prvemu interesentu, T. M. (tožnikovemu svaku), s katerim je 18. 8. 2008 sklenil prodajno predpogodbo, in s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta sklenili prodajno pogodbo za prodajo stanovanj za kupnino 220.000,00 EUR samo v primeru, če bo tožnik od toženke prejel ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo novi kupec (M.) do 15. 9. 2008 lahko vpisal v zemljiško knjigo, - da zato, ker tožnik do poteka navedenega roka od toženke ni prejel ustreznega ZK dovolila, ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe.
10. Kršitev pogodbene obveznosti je vsako dejanje, in sicer bodisi aktivno bodisi pasivno dejanje, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo. Pravilen je zato materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pogodbeni dogovor, s tem, ko zemljiškoknjižnega dovolila tožniku ni izdala v roku, za katerega se je zavezala s pogodbo. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da se svoje odgovornosti za zamudo ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je bil tožnik z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem seznanjen, saj je bistveno, da je sama vedela za neurejeno zemljiškoknjižno stanje in se kljub temu zavezala izdati zemljiškoknjižni dovolili v (kratkem) osemdnevnem roku.
11. Tožnik je upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi toženkine zamude z navedeno izpolnitvijo oziroma kršitvijo pogodbe. Obseg odškodnine je določen v omenjenem 243. členu OZ. Po njegovem 1. odstavku ima pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju toženka morala pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana. Po 2. odstavku 243. člena pa ima tožnik v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode(5), ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na toženkino vedenje o posebnih okoliščinah, zaradi katerih je škoda nastala. Tožnik je na toženko naslovil očitek, da je ravnala malomarno, s tem, da je začela z urejanjem zemljiškoknjižnega stanja le teden dni prej, kot bi morala kupcu izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.(6) Takšno njeno ravnanje je odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega človeka, kar pomeni, da je toženki mogoče očitati hudo malomarnost(7) in s tem odgovornost tudi za nepredvidljivo (celotno) škodo.
12. Tožnik vtožuje navadno škodo in izgubljeni dobiček. Dokazno breme trditev o škodi, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe (vzročna zveza) je na upniku oziroma pogodbi zvesti stranki. Po tožbenih trditvah bi imel tožnik z nadaljnjo prodajo stanovanj M. za 107.413,00 EUR dobička.(8) Kasneje je stanovanji prodal za 176.000,00 EUR, kar po tožbenih trditvah pomeni, da je prikrajšan za 44.000,00 EUR. Vendar pa je moral stanovanji prenoviti, da ju je lahko prodal za omenjeno skupno kupnino, kar je pogojevalo strošek prenove v višini 79.985,00 EUR. Oba zneska sta predmet tožbenega zahtevka. Zahteval pa je še znesek polovice are v višini 11.000,00 EUR, ki jo je moral plačati M. poleg vrnitve are in znesek 1.454,51 EUR (v pritožbenem postopku je sporen še znesek 1.323,20 EUR) iz naslova stroškov upravljanja stanovanj in vplačil v rezervni sklad, ki jih ne bi imel, če bi stanovanje takoj prodal M. Izgubljeni dobiček
13. Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja (dejanja ali opustitve) ni bilo mogoče doseči. Določitev izgubljenega dobička torej izhaja iz izračunanja koristi, ki bi jih imela pogodbi zvesta stranka, ko bi se dogodki normalno razvijali na temelju utemeljenih in razumnih pričakovanj, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena.(9) Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil pogodbenik predpogodbe oziroma potencialni kupec M. prepričan, da predmet predpogodbe nista le stanovanji, ki ju je tožnik odkupil od toženke, ampak tudi neizdelana mansarda, ki jo je videl ob ogledu in da bi tam lahko izdelal vsaj tri stanovanja, - da je bila zato, ker je bil priča M. prepričan, da kupuje nepremičnino bistveno večje velikosti, dogovorjena toliko višja cena (220.000,00 EUR), - da tožnik ni izkazal, kolikšen del kupnine 220.000,00 EUR bi odpadel na stanovanji s skupno izmero 127,36 m2 oziroma kolikšna bi bila kupnina za tisti del nepremičnine (dve stanovanji), s katerim bi tožnik imel pravico razpolagati, - da tako ni jasno, kolikšna naj bi bila tožnikova škoda, ki naj bi mu nastala zaradi razlike v kupnini, dogovorjeni po predpogodbi in dejansko doseženi kupnini (skupaj 176.000,00 EUR) po pogodbah za stanovanji, sklenjeni s P.S. in z M. P. 14. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da so povzeti dejanski zaključki posledica nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Omenjeni potencialni kupec oziroma sklenitelj prodajne predpogodbe je zaslišan kot priča izpovedal (zaslišanje na naroku 15.3.2012): „Nad gornjim stanovanjem je bila mansarda, neizkoriščen prostor, veliko kvadrature, iz katere bi se dalo narediti tri stanovanja“. Na izrecno vprašanje razpravljajoče sodnice, kolikšno kvadraturo je kupoval, pa je navedel, da je kupoval stanovanji „plus tisto gor na vrhu, tam pa je bilo kvadrature še pa še“. Prav tako je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z navedeno ugotovitvijo preseglo toženkino dejansko trditveno podlago. Že na prvem naroku za glavno obravnavo je toženka navedla, da fotografije, ki jih je v spis predložil tožnik, niso fotografije stanovanj, ki jih je prodala tožniku na javni dražbi in da je na njih neizdelano podstrešje, ki ni bilo predmet prodaje. Predmet prodaje je bilo izključno enosobno stanovanje v drugem nadstropju in dvosobno stanovanje v prvem nadstropju. Takoj po zaslišanju navedene priče je toženka ponovila, da podstrešje, o katerem je priča izpovedovala, ni bilo predmet njene prodaje na dražbi, kar je razvidno tudi iz cenitvenih poročil R. L. Glede na navedeno sodišče prve stopnje glede teh dejanskih okoliščin ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da skupna površina stanovanj 127 m2 ne predstavlja pravilnega podatka, saj je to površino kot kupljeno navajal tudi sam.(10)
15. Glede na takšno dejansko podlago je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnik izgubljenega dobička, ki naj bi bil skoraj tolikšen kot kupnina, ki jo je plačal za stanovanji toženki,(11) ni uspel dokazati. Dodati je treba, da iz ugotovljenih in zgoraj povzetih dejstev izhaja materialnopravni sklep, da je bil sklenitelj predpogodbe s tožnikom v bistveni zmoti glede predmeta prodajne pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ). Na vprašanje, ali bi tudi po pravočasnem prejemu zemljiškoknjižnega dovolila zares sklenil glavno pogodbo v zmoti o njenem predmetu, ni mogoče odgovoriti. Tudi če bi jo, in bi mu bilo pri tem mogoče očitati, da ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, zaradi česar ne bi bilo mogoče zahtevati njene razveljavitve (2. odstavek 46. člena OZ), pa bi bila vzrok višje cene in posledično dobička pogodbenikova zmota ne pa toženkina kršitev pogodbe. Navsezadnje tudi okoliščina, da je tožnik pridobil zemljiškoknjižno dovolilo in s tem razpolagalno upravičenje mesec dni po dnevu, ko naj bi bila sklenjena glavna pogodba z M., pa stanovanj brez posodobitve ni mogel prodati, izkazuje, da ni mogoče govoriti o dobičku oziroma koristi, ki bi jo bilo mogoče utemeljeno pričakovati.(12) Strošek vlaganj in investicij v obravnavani stanovanji
16. Če tožnik ni dokazal izgubljenega dobička oziroma, da bi brez prenove lahko prodal stanovanji za 220.000,00 EUR, potem tudi stroški prenove stanovanj, s katerimi je tožnik skušal, po njegovih trditvah, dvigniti njuno ceno, niso škoda, do katere bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik te škode ni dokazal. Njeno višino je namreč dokazoval s cenitvenimi poročili izvedenca D. K., ki pa izhajata iz bistveno večje površine stanovanj, kot je bila predmet tožnikovega odkupa od toženke (99,58 m2 namesto 79 m2 in 85,71 m2 namesto 48,36 m2), kar kaže na to, da se adaptacija oziroma njeni stroški niso nanašali zgolj na obravnavani stanovanji, ampak tudi na mansardo. Med kršitvijo pogodbe in prenovo (dela) nepremičnine, ki ni bil predmet pogodbe, ni vzročne zveze. Tisti del stroškov investicij, ki bi odpadel zgolj na stanovanji, ki sta bili predmet prodaje po pogodbi s toženko, pa ni izkazan. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno zaključilo tudi, da med zatrjevanimi stroški prenove (tudi, če bi se nanašali na adaptacijo izključno stanovanj) in toženkino nepravilno izpolnitvijo, ni vzročne zveze, ker gre za stroške, katerih nastanek je posledica tožnikove odločitve, ki torej izvirajo iz njegove sfere in niso bili izzvani s toženkino izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila z zamudo. Vzročna zveza bi bila podana, če bi se tožnik pogodbeniku iz prodajne pogodbe zavezal, da bo pred sklenitvijo glavne pogodbe, do katere nato ni prišlo po krivdi toženke, adaptiral obe stanovanji, s čemer bi mu nastali izdatki, ki bi se zaradi kršitve pogodbe izjalovili. Ti bi predstavljali škodo, ki bi jo bila toženka dolžna povrniti. Toženka pa ne more odgovarjati za prenovo, za katero je bila sprejeta odločitev in katere stroški so nastali po kršitvi pogodbe. Tožnik je v tožbi navedel, da je bilo povpraševanje po stanovanjih v stanju, v kakršnem sta se nahajali obravnavani, majhno, zato ju je bil primoran prenoviti pred nadaljnjo prodajo. Tudi zaslišan kot stranka je izpovedal (narok 16. 2. 2012), da je šel v prenovo stanovanj, ker je mislil, da ju bo lažje prodal. Prenova je bila posledica njegove poslovne odločitve, ne pa toženkine kršitve pogodbe.
17. Vzročne zveze pa tožnik ne more vzpostaviti niti s trditvami, da je imel težave pri iskanju kupca zaradi poslabšanja in zaostritve tržnih razmer na trgu stanovanj, da ju je bil zato primoran prenoviti zaradi lažje prodaje. Tožnik niti ni zatrjeval, da je do bistvenega padca cen nepremičnin prišlo ravno v mesecu in pol, kolikor je imela toženka zamude. Ne glede na to pa na navedene okoliščine zamuda toženke ni mogla imeti prav nobenega vpliva. Tak vzrok škode torej ne bi izhajal iz tveganja, katerega obvladovanje bi bilo mogoče pripisati toženki, saj toženki ni mogoče naložiti tveganja splošnega znižanja cen nepremičnin. Gre za dejavnik, ki ni povezan s kršitvijo pogodbe.
18. Tožnik torej škode iz naslova izgubljenega dobička in stroškov prenove stanovanj ni uspel dokazati. Prav tako pa tudi ne vzročne zveze s toženkino nepravilno izpolnitvijo pogodbe.
Povrnitev are ter stanovanjskih stroškov in stroškov vplačil v rezervni sklad
19. Tožnik se je s prodajno predpogodbo zavezal sopogodbeniku, da mu bo v primeru nesklenitve glavne pogodbe vrnil dvojno aro, ki je znašala 22.000,00 EUR. Sprva mu je vrnil enojno aro, po izvensodnem dogovoru pa še polovico are oziroma 11.000,00 EUR. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je to znesek, za katerega je bil tožnik oškodovan zaradi toženkine izpolnitve z zamudo. Višina te škode ni sporna, podana pa je tudi pravno relevantna vzročna zveza med škodo in toženkino kršitvijo pogodbe. Enako velja tudi glede stanovanjskih stroškov in stroškov vplačil v rezervni sklad. Sicer pa toženka v svoji pritožbi navedenega zaključka obrazloženo ne prereka. Navaja zgolj, da bi bilo treba pri prisoji omenjenih zneskov upoštevati, da je bilo eno izmed prodanih stanovanj obremenjeno z najemnim razmerjem za nedoločen čas, ker pa je sama najemnici našla drugo stanovanje, je bil tožnik obogaten za znesek neprofitne najemnine. Takšne navedbe toženke so brezpredmetne glede na to, da nasprotnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni postavila. Prvostopenjsko sodišče se zato do njih tudi pravilno ni opredeljevalo.
20. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi pravdnih strank niso podani. Prav tako tudi ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbi je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
21. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvi odstavkom 154. člena ZPP), toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila. Odločitev o pritožbah pa pogojuje tudi odločitev o stroških revizijskega postopka. Tožnik je dolžan sam kriti strošek revizij, toženka pa odgovora na revizijo.
Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spr., v nadaljevanju ZPP.
Op. št. (2): Sodba I Cp 3063/2012 in I Cp 396/2016. Op. št. (3): II Ips 178/2014 in II Ips 316/2016. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spr., v nadaljevanju OZ.
Op. št. (5): Navedeni pojem je treba tolmačiti kot skupni naziv za navadno škodo in izgubljeni dobiček (Blagojević, Krulj, Komentar ZOR, 1. knjiga, str. 936).
Op. št. (6): Primerjaj točko 21/3 obrazložitve sklepa VS RS II Ips 316/2016 z dne 16.2.2017. Op. št. (7): Primerjaj točko 22/3 obrazložitve, prav tam.
Op. št. (8): Od toženke je stanovanji kupil za 112.587,00 EUR, po navedeni nadaljnji prodaji pa naj bi prejel kupnino v višini 220.000,00 EUR.
Op. št. (9): Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, 2. knjiga, str. 948. Op. št. (10): Tožnik je navajal, da je bila dogovorjena kupnina realna za stanovanji v skupni izmeri 127 m2 v centru mesta – I. pripravljalna vloga.
Op. št. (11): Tožnik je toženki za stanovanji plačal 112.587,00 EUR, po navedeni nadaljnji prodaji pa naj bi prejel 220.000,00 EUR.
Op. št. (12): Izkazoval bi ga lahko npr. z (višjo) tržno ceno enakih stanovanj v obravnavanem obdobju.