Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto. Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku zoper novo izdano odločbo imel še nadalje možnost uveljavljati tudi vse ugovore, zaradi katerih je bila (po njegovem mnenju) uporaba nadzorstvene pravice iz 274. člena ZUP nezakonita, sodišče pa bo v novem upravnem sporu ob ustreznem tožbenem zahtevku lahko odpravilo tudi odločbo, ki jo tožnik želi izpodbijati v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik je dolžan stranki z interesom v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 35108- 228/2022/10 z dne 7. 6. 2023 v zvezi z odločbo Upravne enote Koper, št. 351- 670/2020-6217-18 z dne 15. 9. 2022. 2. V obrazložitvi svojega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je toženka z izpodbijano odločbo zaradi očitne kršitve materialnega prava po nadzorstveni pravici razveljavila gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Koper z navedeno odločbo (274. do 276. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Poudarilo je, da je v takem primeru po 5. členu ZUS-1 upravni spor mogoč le, če je bil v zadevi postopek končan. Ker pa se bo postopek odločanja o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja tožniku po izpodbijani odločbi toženke še nadaljeval pred prvostopenjskim upravnim organom, vložene tožbe ni bilo mogoče obravnavati in jo je bilo treba zavreči. Sodno varstvo bo ob izpolnitvi zakonskih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.1 Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na pritožbo pa je odgovorila stranka z interesom, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne. Zahteva povrnitev svojih stroškov postopka.

5. Tožnik je dne 5. 1. 2024 na sodišče vložil vlogo, v kateri odgovarja na navedbe stranke z interesom iz odgovora na pritožbo. Le-te pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se skladno z 22. členom ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu, odgovora na odgovor na pritožbo ne predvideva.2 Enako velja tudi za podajanje novih navedb, ki jih stranka v pritožbenem roku ni navedla, saj so le-te prepozne.3 **K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi pritožnik ugovarja stališču sodišča prve stopnje glede razlage prvega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa: "V upravnem sporu se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan."

8. Omejitev možnosti upravnega spora zoper določene akte iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1 vključuje uporabo izrednih pravnih sredstev. Glede na jasno zakonsko določbo je očitno neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti v primeru poseganja v pravnomočno upravno odločbo zoper odločbo o izrednem pravnem sredstvu po ZUP vselej dopusten upravni spor.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

10. Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto.4 Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku zoper novo izdano odločbo imel še nadalje možnost uveljavljati tudi vse ugovore, zaradi katerih je bila (po njegovem mnenju) uporaba nadzorstvene pravice iz 274. člena ZUP nezakonita, sodišče pa bo v novem upravnem sporu ob ustreznem tožbenem zahtevku lahko odpravilo tudi odločbo, ki jo tožnik želi izpodbijati v tem upravnem sporu.5 Tudi zgolj pavšalno in nekonkretizirano navajanje, da bo v nadaljevanju postopka sodno varstvo tožnika v upravnem sporu postalo neučinkovito, ne more voditi do drugačnega sklepa.

11. V zvezi s hipotetično situacijo, ki jo navaja pritožnik, po kateri bi v primeru vsakokratne ponovne uporabe razveljavitve po nadzorstveni pravici s strani upravnega organa druge stopnje prišlo do nezmožnosti kadarkoli vložiti tožbo v upravnem sporu, lahko Vrhovno sodišče le doda, da ima v tovrstnih primerih stranka možnost vložiti tudi tožbo zaradi molka uprave na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZUS-1.6

12. Sicer splošen in nekonkretiziran pritožbeni ugovor kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave je očitno neutemeljen, saj sodišče prve stopnje o zadevi ni odločalo meritorno in iz njegove odločitve torej tak poseg ne izvira. Prav tako ostaja zgolj na ravni splošnosti zatrjevana kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki je sicer usmerjena zoper ravnanje toženke in ne sodišča prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo.

13. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je stranki z interesom dolžan povrniti nastale potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Vrhovno sodišče je stranki z interesom na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 34/4; gre za neocenljivo zadevo) in ne priglašenih 1700 točk, saj za to ni podlage. Dalje je priznalo 2 % za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar znaša 12,5 točk, skupaj 637,5 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV, skupni stroški tako znašajo 466,65 EUR. Tožnik jih mora stranki z interesom povrniti v roku 15 dni.

1 Ob dveh vloženih pritožbah (po različnih pooblaščencih) Vrhovno sodišče šteje kot zadnje vloženo pritožbo tisto, v kateri je pritožnik dokončno oblikoval svoj pritožbeni predlog. 2 Tako tudi ustaljena sodna praksa v sporih na podlagi ZPP, npr. VSL Sklep II Cpg 846/2016 z dne 22. 8. 2016. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča IV U 3/2020 z dne 23. 4. 2020. 3 Glede nedopustnosti dopolnitve pritožbe po preteku pritožbenega roka glej tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 23/2015 z dne 27. 10. 2016, 9. točka obrazložitve. 4 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2018 z dne 7. 6. 2018. V zvezi s tem je pomembno tudi stališče iz sodbe in sklepa X Ips 29/2016 z dne 7. 3. 2018, 7. in 8. točka obrazložitve. 5 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 189/2014 z dne 8. 6. 2016. 6 Ta določa: "Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen."