Jedro

V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljeno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da to ne obstaja več (drugi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno. Prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bo moral o tožnikovem zahtevku odločati ponovno in izdati novo odločbo. To pa pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek v tej zadevi ni bil končan. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse.

Ker bo torej moral prvostopenjski upravni organ o zahtevi ponovno odločati, bo tožnik v tem postopku lahko uveljavljal ugovore, ki jih navaja v tožbi. Zoper ponovno odločitev prvostopenjskega organa bo imel pravico do pritožbe in ko bo odločeno o njej, ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1, tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo torej tožniku ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za naravne vire in prostor je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici razveljavilo gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-670/2020-6217-18 z dne 15. 9. 2022 (1. točka izreka) in odločilo, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka seznanila s celotno spisovno dokumentacijo upravne zadeve in gradbenim dovoljenjem Upravne enote Koper št. 351-670/2020-6217-18 z dne 15. 9. 2022 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje). Z njim je bila tožniku dovoljena rekonstrukcija počitniškega objekta z ureditvijo okolice na parc. št. 1075/8, k. o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Toženka je ugotovila, da je prvostopenjski organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi napačno uporabil določbe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki se nanašajo na rekonstrukcijo objekta. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so ohranjeni zgolj pasovni temelji počitniškega objekta, ne pa celoten objekt. To pomeni, da bi ob pravilni uporabi določil GZ lahko dovolil kvečjemu rekonstrukcijo pasovnih temeljev objekta oziroma da bi moral obravnavati gradnjo počitniškega objekta kot novogradnjo. Toženka je na podlagi navedenih ugotovitev zaključila, da je prvostopenjski organ z izdanim gradbenim dovoljenjem očitno prekršil materialni predpis, zato je skladno z drugim odstavkom 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po nadzorstveni pravici gradbeno dovoljenje razveljavila na podlagi prvega odstavka 275. in 276. člena ZUP.

3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, ker meni, da za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 274. člena ZUP. Opozarja na zadevo št. 35108-8/2022-2550, v kateri je drugostopenjski organ ob enakih izhodiščih in enakem dejanskem stanju zavzel diametralno nasprotno stališče in ugotovil, da z izdajo gradbenega dovoljenja materialni predpis ni bil očitno prekršen. Toženka je bistveno dopolnila dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa, zato da je lahko ugotovila, da je bil očitno prekršen materialni predpis. To ni dovoljeno, saj pristojni organ pri odločanju po nadzorstveni pravici ugotavlja zgolj očitno kršitev materialnega predpisa v mejah dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ, ne more pa dejanskega stanja sam ugotavljati. Obstoječi temelji objekta ob dejstvu, da objekt ni bil porušen v celoti, predstavljajo osnovo za rekonstrukcijo, ne pa za novogradnjo, kot to zmotno trdi toženka. Za novogradnjo bi šlo le v primeru, če bi bil objekt dokončno porušen, kar pa ni bil. Tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo sklicevanje na postopke tretjih oseb, v katerih naj bi toženka zavzela drugačno stališče kot v tožnikovem postopku, nerelevantno za odločitev v tej zadevi. Poleg tega naj bi bila razlika med obravnavano zadevo in zadevo št. 35108-8/2022-2550 v tem, da se v slednji toženka ni odločila za presojo pogojev za razveljavitev odločbe na podlagi nadzorstvene pravice po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži povrnitev vseh njenih stroškov upravnega spora.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Izpodbijana odločba toženke je bila izdana na podlagi izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 274. člena ZUP, ki določa, da izdano odločbo pristojni organ lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Toženka je namreč ugotovila, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo (GZ), zato je uporabila pooblastila iz 274. člena ZUP ter po uradni dolžnosti razveljavila gradbeno dovoljenje na podlagi prvega odstavka 275. in 276. člena ZUP.

8. Prvi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

9. V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljeno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da to ne obstaja več (drugi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno. Prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bo moral o tožnikovem zahtevku odločati ponovno in izdati novo odločbo. To pa pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek v tej zadevi ni bil končan. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse.1

10. Ker bo torej moral prvostopenjski upravni organ o zahtevi ponovno odločati, bo tožnik v tem postopku lahko uveljavljal ugovore, ki jih navaja v tožbi. Zoper ponovno odločitev prvostopenjskega organa bo imel pravico do pritožbe in ko bo odločeno o njej, ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1, tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo torej tožniku ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

11. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na obstoj procesnih predpostavk paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če pri predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da je podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, mora tožbo zavreči. Med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil tožbo zoper odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Pravni pouk, ki je napačno zapisan v izpodbijani odločbi (da je zoper njo dovoljeno sprožiti upravni spor), ne zavezuje sodišča, da presoja utemeljenost tožbe po vsebini, v nasprotju z določbami ZUS-1. 12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče (med drugim) tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

13. Ta odločitev vključuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka prizadete stranke. Ker ZUS-1 nima posebnih določb glede vprašanja povrnitve stroškov prizadetih strank, je glede tega treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti 154. in 155. člen ZPP. Prizadeta stranka je v postopku uveljavljala, naj sodišče tožbo zavrne. Sodišče je presodilo, da s svojimi navedbami v odgovoru na tožbo ni z ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni, in njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 576/2007 z dne 10. 10. 2007, I Up 204/2009 z dne 30. 9. 2009, I Up 138/2009 z dne 27. 5. 2009, I Up 30/2016 z dne 9. 3. 2016, I Up 102/2020 z dne 9. 12. 2020.