Jedro

Obstoj življenjske skupnosti ne zadostuje za zaključek, da je s tem že podana izvenzakonska skupnost. Za obstoj le-te morajo biti ugotovljene tudi druge okoliščine, ki se tičejo predvsem notranjega razmerja med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja in pomoči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. 291587 z dne 14. 6. 2004 in da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem F. P. ter da ji je tožena stranka dolžna od 1. 6. 2003 dalje izplačati to vdovsko pokojnino. Nadalje je razsodilo, da je dokončna določba tožene stranke št. 291587 z dne 14. 6. 2004 pravilna in zakonita ter da stroški tožnice v višini 578,40 EUR bremenijo proračun.

2. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta bila tožnica in pokojni F. P. razvezana zakonca, ki sta tudi po razvezi leta 1976 živela na istem naslovu in da je tožnica občasno pomagala tožencu. Sodišče je zaključilo, da med njima ni obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki bi temeljila na svobodni odločitvi obstoja take skupnosti zaradi obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči, zato njuna skupnost ne more imeti zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Med njima je po stališču sodišča prve stopnje obstajala le ekonomska skupnost, v katero sta bila prisiljena zaradi omejenih možnosti, tako prostorskih kot premoženjskih. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je tožničin zahtevek neutemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in z razlogi odločitve. Sodišče je pri presoji upoštevalo tudi, da med tožnico in pokojnim ni bilo čustvene navezanosti in vzajemnega spoštovanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. Navedla je, da je sodišče na obstoj oziroma neobstoj izvenzakonske skupnosti tožnice in pokojnega sklepalo na podlagi tožničine izpovedbe in izpovedbe njenega sina (pravilno zeta), pri čemer je elemente skupnosti presojalo idealistično, neupoštevaje konkretno življenjsko okolje in osebnostne značilnosti oseb. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene navedbe glede napačne ocene tožničine izpovedi, zato je sodba neobrazložena, kršeno je tudi načelo kontradiktornosti postopka. Tožnici čustvena navezanost predstavlja to, da se je na življenje s pokojnim navadila in se umirila, gre za realističen prikaz razmer v dalj časa trajajoči partnerski zvezi. Tožnica je s pokojnim ostala zaradi odnosa do njega, ki je bil zagotovo več kot zgolj pomoč na domu, ker je z njim spala v isti sobi, v isti postelji, posedala, z njim kartala in to vse brez plačila. Ocena, da ni šlo za medsebojno pomoč, ker je tožnica pomagala pokojnemu, je povsem neživljenjska. Z vrednotenjem dejanskega stanja, kot ga je v tem postopku opravilo sodišče, je zastavilo previsoke in neživljenjske standarde za izpolnjevanje pogojev za priznanje izvenzakonske skupnosti, s čimer je kršilo materialno pravo.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je upoštevalo sodišče druge stopnje. Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, zato ni mogoče upoštevati.

9. Revizija očita izpodbijani sodbi, da je sodba neobrazložena, ker se sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe glede napačne ocene tožničine izpovedbe. Takšen očitek bistvene kršitve ni utemeljen. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do očitane kršitve. Ob tem sodišče ugotavlja, da sodba ima obrazložitev o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev. Revizija tako dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

11. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Uradni list RS, št. 106/99) v 110. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, in sicer v prvem odstavku določa, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova oziroma vdovec umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem mu gre pravica, dopolnila starost 53 let, če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti ali ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlemu zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. V 114. členu ZPIZ-1 pa je določeno, da ob pogojih iz 110. člena zakona pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim imela skupnega otroka.

12. Obstoj zunajzakonske skupnosti je pogoj za pridobitev vdovske pokojnine po zgoraj navedenih členih. ZPIZ-1 ne podaja meril za ugotavljanje te skupnosti, ampak napotuje na predpise o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožena stranka je v postopku za pridobitev te pokojnine zaključila, da pri tožnici in pokojnem F. P. ni obstajala takšna skupnost. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku prišlo do enakega zaključka. Revizija neutemeljeno očita sodišču idealističen pristop, ki ne upošteva dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 623/2006 z dne 15. 5. 2008 pojasnilo, da „samo obstoj življenjske skupnosti moškega in ženske ne zadostuje za izpolnitev pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Izpolnjeni morajo biti vsi elementi, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost, med njimi tudi taka vsebina notranjega razmerja partnerjev, kot jo poudarjata v tej zadevi sodišči (čustvena, moralna, duhovna, seksualna povezanost). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta tožnica in pokojni živela na istem naslovu. Glede na prej navedeno stališče pa obstoj samo življenjske skupnosti ne zadostuje za zaključek, da je s tem že podana izvenzakonska skupnost. Za obstoj le-te morajo biti ugotovljene tudi druge okoliščine, ki se tičejo predvsem notranjega razmerja med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja in pomoči, ki pa v obravnavanem primeru očitno ni bilo podano. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo potrebne dokaze, da bi ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti, ker je to v obravnavnem primeru bistven pogoj za priznanje pravice od vdovske pokojnine. Tožnica tega v tem postopku ni uspela dokazati, na tak dokazni zaključek pa je revizijsko sodišče vezano.

13. Ker tožnica, kot je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, ni s pokojnim živela v izvenzakonski skupnosti, glede na jasno določbo 114. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. To je v postopku ugotovila že tožena stranka, sodišče pa je pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

14. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.