Jedro

Čeprav je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala ekonomska skupnost, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker med njima zaradi neobstoja subjektivnih elementov zakonske zveze, zlasti čustvene navezanosti in vzajemnega spoštovanja, ni obstajala zunajzakonska skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 14.6.2004 in se ji prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem F.P. in naloži tožencu, da ji od 1.6.2003 dalje izplača vdovsko pokojnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega nakazila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je potrdilo dokončno odločbo z dne 14.6.2004 kot pravilno in zakonito in odločilo, da stroški tožnice znašajo 578,40 EUR in bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče tožnice ni pravilno razumelo. Zaradi kršitve načela materialne resnice in preiskovalnega načela pa je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je preveč ozko tolmačilo materialne določbe glede vsebine pogojev za priznanje statusa izvenzakonske skupnosti. Vse ostale vidike je zanemarilo in se skoncentriralo na obstoj čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. Med tožnico in pokojnim so obstajale okoliščine, ki si jih zaupajo zakonci. Spornost oziroma dvom v obstoj naveznih okoliščin v smislu 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR) so dejansko le čustvena navezanost in vzajemno spoštovanje, pri čemer tudi iz izvedenih dokazov izhaja prej čustvena navezanost kot obratno. Tožnica in pokojni sta bila navezana, da ni šlo samo za ekonomsko skupnost. Sodišče je presojalo čustveno navezanost in vzajemno spoštovanje kot edini navezni okoliščini, pri tem pa zanemarilo vse druge okoliščine. Pri presojanju bi se pokazalo, da je med tožnico in pokojnim obstajala vsaj takšna čustvena navezanost in vzajemno spoštovanje, ki jo je moč najti v povprečni zakonski skupnosti. Sodišče je pojasnilo, v čem vidi razloge za ekonomsko skupnost, ni pa pojasnilo, zakaj v razmerju med tožnico in pokojnim ne najde elementov čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, kljub temu, da sta v istih prostorih živela praktično vse svoje življenje, v zadnjih 10 letih pa sta se posvečala drug drugemu. Edino pojasnilo v zvezi s tem je varstveni dodatek. V obdobju po razvezi sta iskala drugega partnerja, v starosti pa sta se zopet obrnila drug k drugemu. Če bi si našla partnerja, kaj več ali boljšega od tega, kar sta že imela, bi se razšla. V času pokojnikove bolezni mu je tožnica pomagala in ni dvoma, da sta si pomagala. Ta pomoč tudi ni bila plačana. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 1788/2004 z dne 9.11.2005, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 14.6.2004 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine od 1.6.2003 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi po pokojnem F.P. V zvezi s pritožbo tožnice pa je Višje delovno in socialno sodišče navedeno sodbo s sklepom opr. št. Psp 292/2006 z dne 17.1.2007 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Predvsem je poudarilo, da sodišče ugotavlja obstoj ekonomske skupnosti kot objektivni element zatrjevane izvenzakonske skupnosti, medtem ko subjektivni elementi niso bili razčiščevani.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, skladno z napotki pritožbenega sodišča in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Z zaslišanjem tožnice in priče D.G. je sodišče prve stopnje razčistilo še obstoj subjektivnih elementov med tožnico in pokojnim F.P. in sicer vprašanje navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. ZZZDR namreč v 13. členu določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo in na zgoraj navedenih elementih. Zakonska zveza je tudi formalno potrjena z njeno sklenitvijo in traja do smrti enega od zakoncev, če ni bila prej razvezana (63. člen ZZZDR) ali razveljavljena (42. člen ZZZDR). Zaradi formalnega obstoja takšne zveze obstoja vseh elementov zakonske zveze, zato ni potrebno dokazovati, saj velja zakonska domneva o njihovem obstoju. Drugače pa je pri obstoju izvenzakonske skupnosti, ki je definirana v zakonu v določbi 12. člena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima pa zanjo enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Elementi te skupnosti, ki mora biti po vsebini približno taka kot zakonska zveza in se mora hkrati manifestirati tudi navzven, pa se dokazujejo. Pravico do vdovske pokojnine je na podlagi 114. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ob pogojih iz 110. člena tega zakona mogoče priznati le, če je obstoj izvenzakonske skupnosti dokazan z gotovostjo oziroma z največjo stopnjo prepričljivosti.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku potem, ko je zaslišalo še tožnico in njenega zeta D.G., v izvedenih dokazih imelo dovolj dokazov za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica in pokojni nista živela v izvenzakonski skupnosti, čeprav sta še ves čas po razvezi živela v istem stanovanju in na istem naslovu, saj je tožnica prepričljivo izpovedala, da ne ona pokojnemu in ne pokojni njej, nista mogla zagotoviti nadomestnega stanovanja. Na podlagi izpovedi tako tožnice, kot priče, pa ni mogoče zaključiti, da je med tožnico in pokojnim obstajala čustvena navezanost in vzajemno spoštovanje. O tem, da sta bila tožnica in pokojni med seboj navezana, namreč nista izpovedala ne tožnica in ne priča, iz njune izpovedi prav tako ni razvidno, da bi se med seboj obdarovala in da sta si zaupala, kot zatrjuje pritožba, ampak sta se pogovarjala o vsakdanjih stvareh in kartala, kar pomeni, da nista bila sprta in da sta si s kartanjem krajšala čas. Zmotno meni pritožba, da gre za čustveno navezanost, ker je tožnica vztrajala s pokojnim. Sama je izpovedala, da je za pokojnega, ki je bil 10 let pred smrtjo zelo bolan in na invalidskem vozičku, skrbela, ker ga ni mogla postaviti na cesto in da ji ne bi mogel očitati, da ga je zanemarjala in tudi zanj je izpovedala, da jo je imel za to, da mu pomaga. Ničesar pa ni izpovedala o tem, da sta bila med seboj čustveno navezana oziroma je čustveno navezanost opisala tako, da se je umirila in navadila, o spoštovanju pa sploh ni razmišljala. Priča pa je izpovedala, da bi težko rekla, da sta bila čustveno navezana in da, kar se tiče odnosov med njima, nista živela kot mož in žena, le kar se tiče skrbi zanj, sta živela kot mož in žena. Tožnica je nedvomno za pokojnega skrbela in mu pomagala in kot je izpovedala priča, ker je dobrega srca. Priča tudi ni mogla povedati, če sta tožnica in pokojni v javnosti živela kot mož in žena, saj so vsi vedeli, kakšen je bil in so se čudili, da z njim zdrži. Iz izpovedi tožnice in priče ni razvidno, da bi si tožnica in pokojni med seboj pomagala, ampak je le tožnica pomagala pokojnemu. Čeprav pomoč ni bila plačana, pa ni mogoče govoriti, da je šlo za čustveno navezanost, ampak le, da je šlo za ekonomsko skupnost v smislu skupnega gospodinjstva in tožničine skrbi za pokojnika, ki je bil bolan.

Nedvomno obstoj čustvene navezanosti in vzajemnega spoštovanja nista edini navezni okoliščini, po katerih se presoja obstoj izvenzakonske skupnosti in tudi sodišče prve stopnje ni edino na teh elementih ocenjevalo obstoja izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo razloge, zaradi katerih je med njima obstajala zgolj ekonomska skupnost, v katero sta bila prisiljena zaradi prostorskih in premoženjskih možnosti.

Sodišče prve stopnje je, kar je tudi očitek pritožbe, med drugim poudarilo, da je tožnica ves čas po upokojitvi prejemala varstveni dodatek za zagotovitev svoje socialne varnosti, ker je navajala, da živi sama in da nima drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživetje. Iz nadaljnjih vlog za uživanje varstvenega dodatka z dne 25.3.1998 in z dne 31.3.1999, to je tri leta pred smrtjo F.P., pa je sodišče ugotovilo, da iz njih izhaja, da je tožnica živela v izvenzakonski skupnosti s A.S. in ne s tožnikom in torej v zvezi z obračanjem drug k drugemu ne držijo pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji, ali je med tožnikom in pokojnim tri leta pred njegovo smrtjo obstajala izvenzakonska skupnost, ugotovilo in upoštevalo vse bistvene elemente.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pa tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.