Jedro

Ob veljavni ureditvi socialnovarstvenih pravic je po mnenju Vrhovnega sodišča jasno, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta, s katerim je ugotovljeno drugo stalno prebivališče tožnice, zanjo pomenila težko popravljivo škodo, saj bi predstavljala pravno podlago za poseg v tožničine pravice, ki so navezane na njeno stalno prebivališče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1913/2011-4 z dne 11. 11. 2011 se spremeni tako, da se izvršitev odločbe Upravne enote Ribnica z dne 19. 7. 2011 odloži do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR v petnajstih dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala zadržanje izvršitve odločbe Upravne enote Ribnica z dne 19. 7. 2011 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica ne prebiva stalno na naslovu X., in da se z dnem dokončnosti odločbe pritožnici v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba stalnega prebivališča na naslov v Ribnici.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnica ni predložila dokazov, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Trditev, da bi v primeru spremembe stalnega prebivališča njena najemodajalka dobila podlago za odpoved najemne pogodbe, je za izkazanost zatrjevane težko popravljive škode premalo konkretizirana, saj tožnica ni predložila najemne pogodbe, pa tudi ne drugih dokazov, ki bi kazali na to, da je najemodajalka s svojimi ravnanji izkazala, da ima namen odpovedati najemno pogodbo zaradi izpodbijane odločbe.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in odloči, da se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sama izjavila, da z izdajo predlagane začasne odredbe javna korist ne bi bila prizadeta, saj se je z odložitvijo izvršitve izpodbijanega upravnega akta izrecno strinjala. Sprememba stalnega prebivališča je za lastnico stanovanja, ki ga ima v najemu tožnica, še dodatni razlog, da ji odpove najemno pogodbo iz krivdnih razlogov po 11. točki prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), kar pa bi poslabšalo njen položaj in otežilo delo njeni skrbnici, ki dela v mestu X., saj so v mestu X. vse strokovne službe in druge institucije, ki ji pomagajo na poti k ozdravitvi. Ob spremembi prebivališča bi imela tudi velike stroške, saj bi prenehal dogovor o financiranju storitev za pomoč na domu, sklenjen med tožnico in občino X., ki doplačuje opravljene storitve za pomoč na domu, kar pomeni, da bi se tožničini stroški občutno povečali.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank.

6. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojev začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato, da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se s stopnjo verjetnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da zdravstveno stanje tožnici že dlje časa ne omogoča, da bi sama skrbela zase. Zanjo skrbi sestra C., ki je bila v zvezi z obravnavano upravno zadevo postavljena kot skrbnica za poseben primer, ter Center za socialno delo Ribnica, ki mu stroške storitev pomoči tožnici na domu skoraj v celoti krije občina X. 9. Tožničine navedbe, da se bodo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe njeni stroški občutno povečali, so po mnenju sodišča verjetno izkazane. Iz fotokopije dopisa Mestne uprave občine X. z dne 6. 1. 2009 je razvidno, da občina X. financira ceno storitve pomoč družini na domu za tožnico, ki ima stalno prebivališče v X., in sicer stroške vodenja v celoti, stroške za neposredno socialno oskrbo pa v višini 70 %. Ne glede na vsebino tega dopisa, ki je bil sicer predložen šele s pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, je po mnenju Vrhovnega sodišča ob veljavni ureditvi socialnovarstvenih pravic(1) jasno, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta za tožnico pomenila težko popravljivo škodo, saj bi pomenila pravno podlago za poseg v določene tožničine pravice, ki so navezane na njeno stalno prebivališče(2).

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnica verjetnost nastanka težko popravljive škode izkazuje. To pomeni, da je prvenstveni vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta izpolnjen, po presoji Vrhovnega sodišča pa je podan tudi nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bodo doseženi z izdajo začasne odredbe. Tožena stranka se v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe s predlagano začasno odredbo namreč strinja.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 2. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 s sklepom spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da se izvršitev izpodbijanega upravnega akta začasno zadrži. 12. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), to je stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR, kar predstavlja nagrado za pritožbo zoper sklep (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR in 20 % DDV.

Op. št. (1): Prvi odstavek 5. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) določa: Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

Op. št. (2): Drugi odstavek 99. člena ZSV določa: Sredstva za financiranje pravic in prispevkov oziroma storitev in pomoči iz prejšnjega odstavka se financirajo iz proračuna občine, na območju katere ima upravičenec storitev in pomoči prijavljeno stalno prebivališče.