Jedro

Upravni organ je v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotovil, da ima tožnica na naslovu C. od 24. 6. 2011 prijavljeno začasno prebivališče. Organ je navedeno dejstvo v odločbo le povzel, do njega pa se ni opredelil, niti ni ugotavljal ali in kako prijava začasnega prebivališča vpliva na postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Prav tako organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljal, ali ima tožnica pravico do prebivanja na naslovu, ki ji ga je organ določil kot stalno prebivališče. Zakon namreč izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Priložiti ga mora tako prijavi stalnega kot tudi prijavi začasnega prebivališča.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ribnica št. 210-76/2010-23 z dne 19. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje na podlagi določbe 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 59/06, 111/07) odločil, da A.A., rojena ... 2. 1956 ne prebiva stalno na naslovu B. (1. točka). V 2. točki izreka je odločil, da z dnem, ko postane ta odločba dokončna, se pri A.A. v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslov C. ter, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi bivališča in da ni stroškov postopka (3. in 4. točka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil postopek uveden na podlagi pobude CSD Ljubljana Center. V postopku je organ prve stopnje na podlagi zaslišanja prič in izjave skrbnice za poseben primer ugotovil, da tožnica ne živi na naslovu B., vendar dejansko biva na naslovu C., zato je odločil tako kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Organ je v postopku nadalje ugotovil, da ima tožnica od 24. 6. 2011 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu C. Tožena stranka je pritožbo tožnice zavrnila in v obrazložitvi dodala, da tožnica na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ne prebiva, vanj se ne vrača niti občasno, dokazi v ugotovitvenem postopku pa jasno nakazujejo na stalnost tožničinega bivanja na naslovu C., na katerega so trenutno vezani bistveni elementi tožničine eksistence, na kar nakazuje tudi trajanje njenega bivanja na omenjenem naslovu. V tem postopku je namen prebivanja irelevanten, saj se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča oziroma določitvijo le-tega zasleduje temeljni namen ZPPreb – to je, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živi in ne tam, kjer želi prebivati ali v prihodnosti namerava prebivati. Potek ugotovitvenega postopka v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča in dokazovanja določi uradna oseba, ki vodi postopek glede na okoliščine vsakega primera, skladno z določili ZUP. Ker se v postopku priče izjavljajo o lastnih opažanjih glede prebivanja posameznika na določenem naslovu, prisotnost stranke pri zaslišanju priče ni obligatorna. Stranka pa se lahko, ob seznanitvi z ugotovitvami pristojnega organa, tudi izjavi o navedbah posameznih prič. Iz upravnega spisa izhaja, da so izjave prič v postopku pridobljene zakonito, da je tožničina skrbnica ob koncu zaslišanja na zapisnik št. 210-76/2010-22 z dne 11. 7. 2011, bila seznanjena, kaj je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da ji je bil zapisnik prebran, nanj pa ni podala pripomb, niti postavljala vprašanj, ki bi se nanašala na ugotovitveni postopek, priče ali dokaze. Navedbe skrbnice glede lažjega urejanja zadev v Ljubljani in navedbe glede podlage najemodajalki za odpoved najemne pogodbe v tem postopku niso relevantne, saj je temeljni namen ZPPreb ta, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živi. Ob ugotovitvi dejanskosti prebivanja je morebitno nestrinjanje lastnika s prijavo stalnega prebivališča na naslovu, kjer tožnica dejansko stalno prebiva, irelevantno, saj ZPPreb posamezniku določa prijavno odjavno obveznost, v primeru, ko pa le te posameznik ne izpolni, lahko pristojni organ dejansko stalno prebivališče prijavi na podlagi ugotovitev v postopku oziroma dokončne odločbe.

Tožnica vlaga tožbo po skrbnici za posebne primere. Ko jo je pred leti doletela huda bolezen, je po odpustu iz bolnišnice prišla okrevat v C., kjer začasno živi njena sestra, vendar se v C. ni želela stalno naseliti. Stanovanje v B. resda ne more uporabljati tako pogosto kot ga je pred boleznijo, saj se le ta nahaja v tretjem nadstropju, kar zanjo predstavlja precejšnjo oviro, vendar ga s pomočjo domačih redno vzdržuje, plačuje najemnino, vsak drugi dan pobira pošto. Vse njene osebne stvari so ostale v B. Svoje državljanske, socialne in ostale pravice ter obveznosti tožnica uresničuje oziroma izpolnjuje v B. Ne izogiba se sodnim ali upravnim vročitvam na tem naslovu, in ne ravna na način, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da omenjeni naslov v B. zlorablja ali ga uporablja kot fiktivni naslov. Njena sestra zanjo vse lažje in hitreje postori v B. kot v C. Sprememba stalnega prebivališča tožnice bi imela za posledico, da bi njena skrbnica, ki tudi dela in stalno živi v B., veliko težje skrbela za tožnico kot je to do sedaj, ko je lahko vse potrebno zanjo opravila neposredno po končani službi. Tožnica želi bivati v B., upa, da se ji bo zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da bo lahko stanovanje v B. pogosteje uporabljala. Priče iz C., ki jih je zaslišal upravni organ, ne morejo ovreči trajnega namena tožnice za bivanje v B. Priče iz B., ki jih je zaslišal upravni organ, pa tudi ne morejo potrditi prisotnosti tožnice na naslovu v B., ker tudi prej s tožnico niso imele medsebojnih stikov. V upravnem postopku ji ni bila dana možnost, da predlaga zaslišanje prič, katerih zaslišanje predlaga v sodnem postopku. Upravni organ je z izdajo predmetnega upravnega akta posegel v ustavno zagotovljeno pravico tožnice do proste izbire prebivališča (32. člen Ustave). Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo tožene stranke odpravi in da toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka v roku 15 dni od dneva prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo. V pripravljalni vlogi prilaga še pisno izjavo brata Č.Č., s katerim dokazuje, da je v C. nastanjena le začasno, zaradi okrevanja po prestani bolezni ter da se vse njene stvari še vedno nahajajo v B., kamor si želi po ozdravitvi takoj vrniti. Prilaga tudi odločbo z dne 3. 6. 1986, s katero ji je samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center dodelila stanovanjsko pravico na dvosobnem stanovanju na B. ter vlogo poslano lastnici predmetnega stanovanja z dne 12. 3. 2000, v katerem jo prosi za odkup stanovanja, saj je za vzdrževanje namenila že veliko finančnih sredstev. Lastnica je odkup stanovanja zavrnila. Vse navedeno dokazuje, da je tožnica uporabljala predmetno stanovanje že od leta 1986 ter da ga je še vedno redno vzdrževala kot da bi bilo njeno ter da kljub njeni bolezni obstoji trajna in tesna povezava med tožnico in stalnim prebivališčem v Ljubljani. Z morebitno spremembo stalnega prebivališča bo tožnici nastala velika škoda, saj je lastnica jasno nakazala, da bo ob spremembi stalnega prebivališča na podlagi drugega v povezavi s tretjim odstavkom 90. člena SZ-1 neprofitno najemnino spremenila v tržno. Poleg tega ji bo Mestna občina Ljubljana ob morebitni spremembi stalnega prebivališča prenehala financirati ceno storitve pomoči na domu.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo in na pripravljalno vlogo v celoti zavrača navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločbi ter dodaja, da se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča oziroma določitvijo le tega zasleduje temeljni namen ZPPreb, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živi in ne tam, kjer želi prebivati ali v prihodnosti namerava prebivati.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe kršil pravila postopka ter nepopolno ugotovil dejansko stanje. Način in postopek prijave in odjave stalnega prebivališča ureja ZPPreb. Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave (3. točka prvega odstavka 3. člena ZPPreb). Postopek prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ter prijave spremembe stalnega prebivališča je določen v členih 6., 7., 7.a ter 7.b ZPPreb. Navedeni členi se smiselno uporabljajo tudi za prijavo začasnega prebivališča (šesti odstavek 12. člena ZPPreb). Začasno prebivališče je vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem stalno ne prebiva (4. točka 1. odstavka 3. člena ZPPreb). Pogoji za uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pa so določeni v 8. členu ZPPreb.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotovil, da ima tožnica na naslovu B., od 24. 6. 2011 prijavljeno začasno prebivališče. Organ je navedeno dejstvo v odločbo le povzel, do njega pa se ni opredelil, niti ni ugotavljal ali in kako prijava začasnega prebivališča vpliva na postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. S tem so bila kršena pravila postopka (prvi odstavek 237. člen ZUP).

Prav tako organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljal, ali ima tožnica pravico do prebivanja na naslovu, ki ji ga je organ določil kot stalno prebivališče. Zakon namreč izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja (četrti odstavek 7. člena ZPPreb). Priložiti ga mora tako prijavi stalnega kot tudi prijavi začasnega prebivališča (četrti odstavek 7. člena ZPPreb v zvezi s šestim odstavkom 12. člena ZPPreb). Navedene določbe mora, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišel v situacijo, ko bi nekomu prijavil stalno/začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja oziroma se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo. Lastnik nepremičnine, kjer organ določi stalno prebivališče neki osebi, mora tako nujno imeti možnost sodelovanja v postopku, saj lahko upravni organ samo tako preveri izpolnjevanje pogoja pravice do prebivanja na naslovu, kjer osebo prijavlja.

Ker navedenih nezakonitosti ni v upravnem postopku na drugi stopnji upravnega odločanja odpravila niti tožena stranka, kot drugostopenjski upravni organ, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe prvega odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost izpodbijane odločbe.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka (prvi odstavek 237. člena ZUP). Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi in odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov in s tem smiselno glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za presojo zakonitosti.

K II. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so mu bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečano za 20% DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.