Jedro

Pomanjkanje razpolagalne sposobnosti ni ovira za sklenitev zavezovalnega pravnega posla. Nujna je samo za razpolagalni pravni posel.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o dajatvenem zahtevku ter na odločbo o stroških postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da sta tožnika solastnika parcele št. 565 k.o. ..., vsak do 1/4 ter da jima mora toženka izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta vknjižila kot solastnika. Tožnika je zavezalo, da morata toženki povrniti 182.743 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da prodajalka sporne parcele ni bila njena zemljiškoknjižna lastnica. Ker zato ni imela razpolagalne sposobnosti, na tožnika ni mogla prenesti (so)lastninske pravice.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev postopka vidita v tem, "da so razlogi sodbe prve stopnje v nasprotju z dokazi in na njih temelječih ugotovitvah". Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za ugoditev zahtevku. Ker je bila M. Z. (prodajalka sporne parcele) dejanska lastnica, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi. Ker ga je zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). To kršitev je ponovilo pritožbeno sodišče, ker sodbe prve stopnje ni razveljavilo.

V času, ko je nastalo sporno pravno razmerje, je sodna praksa priznavala lastninsko pravico na nepremičninah, tudi če je bila ta pridobljena brez vpisa v zemljiško knjigo. In ker sta tožnika sporno parcelo kupila od M. Z., plačala kupnino in nepremičnino vzela v posest, jima ni mogoče odreči lastninske pravice. Bistveno je, da je bila prodajna pogodba veljavna - kljub pomanjkanju pisne oblike je bila namreč obojestransko realizirana. Tožnika sta plačala kupnino, parcela pa jima je bila izročena v posest, tako da sta jo približno tri leta uporabljala sama, nato pa sta jo za okoli štiri leta dala v zakup zakoncema Logar. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je toženka postala lastnica sporne parcele na podlagi iste pogodbe, s katero sta postala njena (so)lastnika tožnika. Toženka je izkoristila dejstvo, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno (ker lastnina ni bila vpisana v korist prodajalke - toženkine matere) in je dosegla, da se je vknjižila kot izključna lastnica. Sodišči prve in druge stopnje tako nista odgovorili na vprašanje, kako je mogoče, da je toženka postala zemljiškoknjižna lastnica na podlagi iste (ustno sklenjene) prodajne pogodbe (s katero sta tožnika od M. Z., toženkine matere, kupila solastninska deleža vsak do 1/4). Sodišči prve in druge stopnje se tudi nista opredelili do vprašanja, na podlagi kakšnega pravnega naslova sta tožnika sporno parcelo nekaj let uporabljala in jo nato dala v najem. Revidenta sodiščema prve in druge stopnje očitata, da nista upoštevali določb 12. in 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Če prodajalka, ki "bi morala poskrbeti za pisni zapis kupoprodajne pogodbe in za overovitev svojega podpisa na tej pogodbi, pa vsega tega očitno zgolj zaradi dejstva, ker se ni spoznala na pravo, ni storila", tožnika zaradi te napake ne bi smela izgubiti lastninske pravice. Sodna praksa je že pred štiri ali petimi desetletji zavzela stališče, da je veljaven tudi pravni posel, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki, če sta ga pogodbeni stranki realizirali.

Toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača revizijske očitke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ter meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo.

Revizija je utemeljena.

Revidenta utemeljujeta bistveno kršitev določb pravdnega postopka z očitkom, da "so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o bistvenih okoliščinah v nasprotju z dokazili, ki so v spisu in katerim je sodišče prve stopnje poklonilo popolno vero". Menita, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa pomembna dejstva, ki so potrebna za utemeljenost zahtevka, a ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako stališče je napačno, saj zmotna uporaba materialnega prava ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo takrat, ko ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ugotovitev (in očitek), da je materialno pravo zmotno uporabljeno, pa je mogoča šele po preizkusu sodbe. Če sodbe ni mogoče preizkusiti, ji tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava (vsaj ne v tistem delu, v tistem pogledu in glede tistih vprašanj, glede katerih je ni mogoče preizkusiti).

Tudi ostala (materialnopravna) revizijska stališča so napačna. Nasprotujejo namreč temeljnemu pravilu stvarnega prava, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele s pridobitnim načinom(1). Pridobitni način (modus adquirendi) je pri premičninah izročitev v posest, pri nepremičninah pa vpis v zemljiško knjigo (prim. par. 431 ODZ). Kdor ima samo pridobitni naslov, ima samo zahtevek na izročitev oziroma na knjižni prepis in šele tedaj, ko se pridobitvenemu naslovu pridruži še pridobitni način, pridobi stvarno pravico(2). Zgolj (oziroma že) s (samo) prodajno pogodbo, četudi veljavno, tožnika, ki se na njeni podlagi nista vpisala v zemljiško knjigo, nista pridobila lastninske pravice. In ker zahtevka ne utemeljujeta še s kakimi (drugimi) trditvami, ki bi utemeljevale originarno pridobitev lastninske pravice(3), ugotovitveni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Drugače je z dajatvenim zahtevkom. Čeprav ga tožnika pravno zmotno utemeljujeta s stališčem, da sta solastninsko pravico že pridobila, mora sodišče, ki ni vezano na pravno podlago, s katero stranka utemeljuje zahtevek (tretji odstavek 180. člena ZPP), preizkusiti, ali pravočasno trditveno gradivo utemeljuje zahtevek na katerikoli (drugi) pravni podlagi. Dajatveni zahtevek bi bil lahko utemeljen tudi na obligacijski podlagi - kot zahtevek za izpolnitev prodajne pogodbe, katere smoter (kavza) je prenos (so)lastništva. Za to je opora tudi v trditvenem gradivu, ko tožnika zatrjujeta, da jima je M. Z. sporno parcelo prodala (oziroma jim je prodala "solastninsko pravico"), ter da je bila ta pogodba, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki, realizirana. Pritožbeno sodišče, ki je obravnavalo dajatveni zahtevek tudi s tega vidika, je videlo oviro za njegovo utemeljenost v dejstvu, da "prodajalka M. Z. Š...Ć v času odsvojitve (oziroma nikoli) ni bila zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne parcele", ker da zato "na tožnika ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice na njej". Po mnenju pritožbenega sodišča "kljub obstoju veljavne kupoprodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla Š...Ć zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti na tožnika ni mogla prenesti solastninske pravice".

S tem stališčem pa se revizijsko sodišče ne strinja. Razpolagalna sposobnost ne pomeni nič drugega kot to, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. To načelo, ki izraža bistvo sistema singularnega pravnega nasledstva, je najbolj jasno postavljeno v načelu zemljiškoknjižnega prednika. Drugi odstavek 9. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003) določa, da so vpisi v zemljiško knjigo dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Razpolagalna sposobnost je torej sposobnost posameznika razpolagati s svojo pravico, kar zanj pomeni bodisi prenehanje pravice ali njena obremenitev(4). Ta sposobnost se zato nanaša na razpolagalni posel, katerega bistven element je zemljiškoknjižno dovolilo. Določena oseba lahko sklene poljubno število zavezovalnih pravnih poslov, vendar lahko pravico samo enkrat učinkovito prenese(5). Mogoča je celo prodaja tuje stvari in bodoče stvari. Pomanjkanje razpolagalne sposobnosti ni ovira za sklenitev zavezovalnega pravnega posla. Nujna je samo za razpolagalni pravni posel. Zato je napačno stališče pritožbenega sodišča, da prodajalka M. Z. "zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti na tožnika ni mogla prenesti solastninske pravice na sporni parceli". Solastninske pravice seveda ni prenesla, saj se zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe, tudi če bi to pravico (in s tem razpolagalno sposobnost) imela, to še ni zgodilo. Za pridobitev (so)lastninske pravice je potreben še razpolagalni posel, se pravi zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa je predmet dajatvenega zahtevka.

Dejstvo, da prodajalka ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bila zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, zato samo po sebi še ni ovira za utemeljenost dajatvenega zahtevka. Z vidika razpolagalne sposobnosti je odločilno, da jo toženka ima - ker je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica. Ko je tako, je utemeljenost zahtevka odvisna predvsem od njene obligacijskopravne legitimacije, torej od tega, ali ima pravni položaj prodajalke. Ker pa se zaradi napačnega pravnega pojmovanja razpolagalne sposobnosti pritožbeno sodišče (in tudi sodišče prve stopnje) s tem ni ukvarjalo (čeprav za to obstaja trditvena podlaga - prim. toženkino vlogo z dne 9.1.2002), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je moralo zato tista dela sodb pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, ki se nanašata na odločitev o dajatvenem zahtevku, razveljaviti, in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je revizijo zavrnilo.

Glede na do sedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako je bilo tudi leta 1969, ko je bila sklenjena prodajna pogodba med M. Z. in tožnikoma (prim. par. 380 in 425 Občnega državljanskega zakonika - ODZ in A. Finžgar, Stvarno pravo - lastnina, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1972, str. 207). Op. št. (2): Tako A. Finžgar, ibidem.Op. št. (3): V primerih originarne pridobitve lastninske pravice je sicer mogoče razhajanje med knjižnim in zunajknjižnim lastništvom. Vendar kadar tretji pridobi lastninsko pravico v zaupanju v zemljiško knjigo, ima prednost knjižna lastnina (prim. par. 1500 ODZ). Pridobitev lastnine na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo se v teoriji obravnava kot oblika originarne pridobitve pravice (prim. T. Josipović, Odabrane teme iz stvarnog prava, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1992, str. 122, 123 in N. Gavella, Založno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1992, str. 142). Op. št. (4): Prim. M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 246 in M. Tratnik v: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 240. Op. št. (5): Prim. R. Vrenčur, Omejitve lastninske pravice po volji lastnika na področju nepremičnin, Pravna praksa, št. 26, 2003, str. 5 in M. Juhart, ibidem, str. 246.