Jedro

Ker gre pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice za izveden način pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da pridobitelj lastninsko pravico izvaja iz lastninske pravice svojega prednika, je poleg veljavnega pravnega naslova in pridobitnega načina nujen predpogoj za pridobitev lastninske pravice pridobitelja ravno razpolagalna sposobnost odsvojitelja. To pa ima le zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Četudi je namreč možno lastninsko pravico na nepremičnini pridobiti tudi na originaren način (torej brez vknjižbe v zemljiški knjigi, ki je v teh primerih le deklaratornega značaja), izvenknjižni lastnik svoje lastninske pravice brez njenega predhodnega vpisa v zemljiški knjigi na tretjo osebo ne more veljavno prenesti. Zemljikoknjižno dovolilo lahko namreč izstavi le zemljiškoknjižni lastnik. Od razpolagalno nesposobne osebe pa lastninske pravice na nepremičnini (za razliko od premičnin) v nobenem primeru ni mogoče pridobiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tokrat zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev njune solastninske pravice, vsakega do 1/4, na parceli št. 565, vpisani pri vl. št. 1524 k.o. Š.; kot je zavrnilo tudi zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vknjižbo te solastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnikoma je nadalje naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 182.743,20 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo vlagata pritožbo tožnika, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje v prvi vrsti očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe o bistvenih okoliščinah v nasprotju z dokazi. V nadaljevanju pa sicer sprejemata dokazno oceno prvostopnega sodišča, da prodajalka M. Z. ni bila zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, vendar poudarjata, da je bila glede na izveden dokazni postopek brez dvoma dejanska lastnica sporne parcele.

Prvostopnemu sodišču nadalje očitata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se to ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj so formalni lastniki sporne parcele dovolili, da je M. Z. s parcelo pravnoposlovno razpolagala, če ni bila njena lastnica; kot tudi ne z vprašanjem, kako je toženka na podlagi iste sporne prodajne pogodbe (za razliko od tožnikov) postala zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele; niti z vprašanjem, zakaj sta tožnika sporno parcelo okoli 3 leta sama hasnovala in jo nato celo dala v najem. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je posledica neutemeljene opustitve izvedbe z njune strani predlaganih dokazov z zaslišanjem prič V. Z. in M. V. ter toženke. Ti bi namreč lahko izpovedali, kakšni so razlogi, da dejanska lastnica ni bila vpisana v zemljiški knjigi.

Prvostopno sodišča pa tudi ni dokazno ovrednotilo pravdnega spisa Temljenega sodišča v Kranju, opr.št. P 207/91, še posebej pripravljalne vloge z dne 5.8.1991, iz katere je razvidno, da so se pravdne stranke dogovarjale o razparcelaciji sporne parcele, ter dopisa odvetnika P. z dne 6.1.1994, ki je toženki pisal v zvezi s sporno parcelo. Glavni pritožbeni očitek pa se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava. Zmoten je namreč prvostopni zaključek, da M. Z. ni mogla prodati sporne parcele tožnikoma, ker ni bila zemljiškoknjižna lastnica. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini namreč ni nujno, da je prodajalec vknjižen v zemljiški knjigi, temveč je pomembno, da je ob sklenitvi pogodbe njen dejanski lastnik, zemljiškoknjižno stanje pa bi se lahko uredilo tudi naknadno. Po pritožbenih izvajanjih je prvostopno sodišče tudi prezrlo pomembno dejstvo, da se v življenju v veliko primerih pogodbe sklepajo v ustni obliki, pri čemer je sodna praksa štela, da so tudi takšne pogodbe (čeravno je za njihovo veljavnost predpisana pisna oblika), v primeru realizacije veljavne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika utemeljujeta pridobitev solastninske pravice na parceli št. 565 k.o. Š. na pravnoposlovni podlagi. Ker se na temelju pravnega posla lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, (prim. pravno pravilo paragrafa 425 v zvezi s paragrafom 431 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je v tej zadevi treba uporabiti glede na to, da je bila sporna prodajna pogodba po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah sklenjena v letu 1969), je že iz tega razloga zavrnitev ugotovitvenega dela zahtevka pravilna. Tožnika namreč nista zatrjevala, da bi vtoževano solastninsko pravico pridobila na originaren oziroma izviren način.

Prvostopno sodišče pa je pravilno zavrnilo tudi zahtevek tožnikov na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine. Zavrnitev tega dela zahtevka temelji na pravilnem prvostopnem pravnem naziranju, da namreč prodajalka M. Z., ki v času odsvojitve (oziroma nikoli) ni bila zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne parcele, na tožnika ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice na njej.

Pritožbenim izvajanjem, češ da je odločilno, da je bila prodajalka "dejanska" lastnica sporne parcele, tako ni mogoče pritrditi. Ob tem niti ni jasno, kaj naj bi to v pritožbi zatrjevano dejansko lastništvo prodajalke pomenilo. Domnevo, da velja za lastnika nepremičnine tisti, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, je sicer mogoče izpodbiti, a tožnika tekom prvostopnega postopka trditev v tej smeri nista podala. Nista torej pojasnila, na kakšnem temelju utemeljujeta zatrjevano "izvenknjižno" lastninsko pravico prodajalke, prvostopno sodišče pa dejanskega stanja mimo trditvene podlage ne more ugotavljati (prim. 2. odstavek 7. člena ZPP). Pritožbeno sodišče le še dodaja, da prvostopno sodišče tudi sicer (torej, če bi tožnika takšne trditve podala), dejstev v tej smeri ne bi bilo dolžno ugotavljati, saj za odločitev v tej zadevi niso pravnoodločilna.

Pravnoodločilno je namreč le, da prodajalka ni bila zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, medtem ko ni relevantno, zakaj je temu tako.

Zato je potrebno kot neutemeljene zavrniti tudi vse pritožbene očitke, ki so naperjeni zoper popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo je, da prodajalka v času odsvojitve v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot (so)lastnica sporne parcele, in čim je tako, kljub obstoju veljavne kupoprodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla (neveljavnosti prvostopno sodišče namreč ni ugotovilo, zato so pritožbena izvajanja v smeri, češ da ustno sklenjena realizirana pogodba lahko predstavlja veljavno pogodbo, nerazumljiva) zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti na tožnika ni mogla prenesti solastninske pravice na sporni parceli. Ker gre pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice za izveden način pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da pridobitelj lastninsko pravico izvaja iz lastninske pravice svojega prednika, je poleg veljavnega pravnega naslova in pridobitnega načina nujen predpogoj za pridobitev lastninske pravice pridobitelja ravno razpolagalna sposobnost odsvojitelja. To pa ima le zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Četudi je namreč možno lastninsko pravico na nepremičnini pridobiti tudi na originaren način (in s tem brez vknjižbe v zemljiški knjigi, ki je v teh primerih le deklaratornega značaja), izvenknjižni lastnik te svoje lastninske pravice brez njenega predhodnega vpisa v zemljiški knjigi na tretjo osebo ne more veljavno prenesti. K izstavitvi zemljikoknjižnega dovolila se namreč lahko veljavno zaveže le zemljiškoknjižni lastnik. Po povedanem je pravilen prvostopni zaključek, da prodajalka razpolagalne sposobnosti ni imela. Od razpolagalno nesposobne osebe pa lastninske pravice na nepremičnini (za razliko od premičnin) ni mogoče pridobiti v nobenem primeru. Materialno pravo je bilo torej na prvi stopnji pravilno uporabljeno.

Kot neutemeljene je bilo nadalje treba zavrniti tudi pritožbene očitke o tem, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kako da je lahko toženka na podlagi sporne prodajne pogodbe postala zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, saj so ti očitki protispisni. Iz prvostopnih ugotovitev (temelječih na zemljiškoknjižnem izpisku) izhaja, da je postala toženka lastnica sporne parcele na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z zemljiškoknjižnim lastnikom V. Z., in ne na podlagi sporne prodajne pogodbe. Enako velja za pritožbene očitke, češ da se prvostopno sodišče ni opredelilo do dokaza z vpogledom v drug pravdni spis, saj temu ni tako (prim. 4. stran prvostopne sodbe), pa tudi sicer bi se z izvedbo tega dokaza dokazovala le dejstva, ki za odločitev v tej zadevi (po zgoraj obrazloženem) niso pravno relevantna. Iz istega razloga prvostopno sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov z zaslišanjem prič V. Z. in M. V. ter toženke. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika tekom prvotnega postopka dokaz z zaslišanjem prič V. Z. in M. V. (prim. list. št. 53 spisa) umaknila, zato ju prvostopno sodišče že iz tega razloga ni bilo dolžno izvajati. Za umaknjen dokazni predlog se namreč šteje, da ni bil nikoli podan. Sicer sta tožnika ta dokazna predloga v ponovljenem postopku ponovno podala, a skladno s spremenjeno določbo 2. odstavka

362. člena ZPP (ki je bila v času izvedbe ponovljenega postopka že v veljavi- ZPP-A, Ur.l. RS, št.96/02) smejo stranke v ponovljenem postopku navajati le tista nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti in predložiti. Po povedanem pritožbi, kolikor ta meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Res je sicer, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo, kar bi lahko predstavljajo pritožbeni razlog relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP, vendar pa tudi ta kršitev ni podana, saj drugačno postopanje sodišča ni vplivalo (in tudi ni moglo vplivati) na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Po povedanem je bilo na prvi stopni dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker pritožbeno sodišče v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pritožnika sta sicer smiselno uveljavljala tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, vendar povsem neobrazloženo), je bilo treba pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP). Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).