Jedro

Zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom ohrani, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, „da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval“ (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj so s tem zanemarjeni interesi nasprotne stranke. Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki nezadostnih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč v nasprotju s cilji Direktive 93/13. V obravnavani zadevi je pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodiščih sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena ZZK-1. S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnika sta dne 20. 6. 2008 s toženko v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju terjatve. Znesek kredita v višini 540.000,00 CHF je toženka tožnikoma izplačala v evrih, slednja pa sta se zavezala, da bosta kredit vračala v 300 zaporednih mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla 1. 8. 2008, zadnja pa bi zapadla 1. 7. 2033. 2. Tožnika sta s tožbo s primarnim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, ter izbris vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. S podrednim zahtevkom pa sta zahtevala razvezo kreditne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bosta hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti izbrisani. Tako pri primarnem kot tudi pri podrednem zahtevku sta tožnika zahtevala plačilo 116.502,94 EUR, a sta v tem delu tožbo umaknila, sodišče prve stopnje pa je nato postopek v tem delu s sklepom ustavilo.

3. Primarni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in pridržalo odločitev o stroških do končne odločitve. Zaključilo je, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in tožnikoma dala vse potrebne informacije, na podlagi katerih sta lahko ocenila ekonomske posledice kreditne pogodbe v CHF. Toženka je pri sklenitvi kreditne pogodbe ravnala v dobri veri, saj tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je prišlo po sklenitvi, niti razlogov zanjo ni mogla predvideti, zato o njej ni bila dolžna obvestiti tožnikov. Med pravdnima strankama tudi ni bilo znatnega neravnotežja glede pravic in obveznosti v trenutku sklenitve pogodbe, ker toženka s kreditom po pogodbi ni ustvarila nesorazmernih dobičkov in ker je kot neutemeljene ocenilo navedbe tožnikov, da banka ni prevzela nobenega tveganja. Kreditne pogodbe sodišče tudi ni prepoznalo kot oderuške, ker ni ugotovilo objektivnega elementa nesorazmerja med obveznostmi strank v času sklenitve pogodbe niti morebitne stiske tožnikov, ki bi jo izkoristila toženka.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Je pa za razliko od slednjega presodilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj tožnikoma ni podala zadostnih informacij, da bi tožnika lahko ocenila potencialno znatne ekonomske posledice, vključno z zavedanjem, da bosta svoje obveznosti, v primeru padca vrednosti domače valute, težko nosila. Tožnika sta prejela le splošna opozorila o tem, da lahko tečaj in obrestna mera zanihata. Zaključilo je, da toženka občutne spremembe tečaja v času sklenitve kreditne pogodbe sicer ni predvidevala in tudi ni razpolagala s konkretnimi informacijami o bodočem gibanju tečaja, a je to ni razrešilo dolžnosti, da celostno opozori na tveganja, ki jih prinaša tovrstno kreditiranje. V luči ugotovitve, da je toženka za tožnika zahtevala 20 % višjo bonitetno oceno, je presodilo, da se je na podlagi svojega strokovnega znanja zavedala možnega nihanja tečaja v občutnem obsegu v eno ali drugo stran. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je pritožbeno sodišče dopolnilo še z merili iz Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) glede vpliva pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti na pričakovanja potrošnika glede izpolnitve pogodbe, poleg tega pa je upoštevalo še poklicno skrbnost in znanje banke pri presoji neravnotežja med pravdnima strankama v trenutku sklenitve pogodbe glede poznavanja tveganj, ki jih prinaša pogodbeno razmerje. Pri presoji dobre vere je sodišče druge stopnje ocenilo, da ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala slaboverno, ker niso bili dokazani njeni škodoželjni nagibi izpostaviti tožnika neomejenemu tveganju. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da toženka ni razpolagala z informacijami o bodočem gibanju valutnega para in ni mogla predvideti tako občutne spremembe in razlogov zanjo. Prav tako je ocenilo, da banka tožnikov ni spodbujala k sklenitvi kreditne pogodbe v CHF. V zvezi z znatnim neravnotežjem je sodišče druge stopnje presodilo, da ga je mogoče ugotoviti le ob zavajajoči, neopravljeni oziroma zelo pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti. Dodalo je še, da znatno neravnotežje tudi ni podano, ker ničnost povzroči le kršitev načela enake vrednosti dajatev v sklenitveni fazi pogodbe, ker toženka ni imela posebnega dobička, prevzela je tudi pogodbeno tveganje (vsaj manjše kreditne zmožnosti kreditojemalcev), tožnika pa sta imela možnost konverzije.

**Dopustitev revizije**

5. Tožnika sta predlagala dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča, Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 360/2022 z dne 19. 4. 2023 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede vprašanj:

1. Ali je za obstoj slabe vere tožene stranke kot banke v kreditnem razmerju s tožnikoma kot potrošnikoma potrebno ugotoviti naklep, da je tožena stranka tožnika izpostavila neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov in neodvisno od izrecnega ugotovljenega dejstva, da se je sama zavedala, da se tečaj lahko znatno spremeni bodisi v eno bodisi v drugo smer, o čemer po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnika ni poučila?

2. Ali je uporaba zakonskega pogoja iz tretje alineje 24. člena ZVPot, ki določa nepoštenost, če pogodbeni pogoji povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, odvisna le od pričakovanja potrošnika (tožnikov) na podlagi pojasnil tožene stranke kot banke in ne na podlagi njunega lastnega vedenja?

3. Ali je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo in ali obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja? **Povzetek revizijskih navedb**

6. Tožnika v reviziji navajata, da gre v obravnavani zadevi za očiten primer sojenja v nasprotju s sodno prakso SEU (C-415/11 - Aziz, C-421/14 - Banco Primus, C-609/19 - Paribas in C-186/16 - Andriciuc) in Ustavnega sodišča (odločba Up-14/21-30). Prvenstveno to velja za presojo dobre vere z vidika okoliščin, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe, kar pa ne zajema zgolj naklepne izpostavitve potrošnika neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov, ki je bila zmotno upoštevana kot ključna. Tožnika poudarjata, da ob sklepanju kreditne pogodbe nista mogla pričakovati tako velike spremembe tečajnega razmerja (50,43%) in je bila izpolnitev pogodbe zato znatno drugačna od tistega, kar sta kot potrošnika pričakovala. Vrhovno sodišče preostalih revizijskih navedb podrobneje ne povzema, saj tožnika skozi revizijo z nizanjem različnih argumentov v bistvenem zatrjujeta, da so izpolnjeni zakonski znaki prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot že zato, ker toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti v razmerju do tožnikov.

**Povzetek navedb iz odgovora na revizijo**

7. Toženka v odgovoru na revizijo izpostavlja, da ni razpolagala z informacijami o bodočem gibanju tečaja valutnega para. Enostranski ukrep švicarske centralne banke je bil nepredvidljiv, svetovna gospodarska kriza pa je znatno okrepila vrednost CHF. Kredit v tuji valuti tožnikoma ni bil ponujen, temveč sta se na banko obrnila sama zaradi ugodnejšega kreditiranja v obstoječem kreditnem razmerju (zato tudi ni šlo za zagotavljanje eksistenčne dobrine, t. j. doma). Toženka kredita v CHF ni predstavljala kot varnega in stabilnega, temveč kot tvegan bančni produkt. Izpolnitev obveznosti zato tudi ni bila "znatno" drugačna od tistega, kar sta na podlagi pojasnil toženke na drugi strani tožnika utemeljeno pričakovala. Dodatno opozarja, da zahtev iz ZPotK-1 in ZPotK-2 ni mogoče retroaktivno uporabiti pri presoji (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti, saj je bila sporna kreditna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo navedene zakonodaje. Glede na konkretne okoliščine primera zato ni mogoče zaključiti, da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka nepošteno (nično). Glede na v času sklepanja kreditne pogodbe znana dejstva, ni mogoče govoriti o kakršnemkoli informacijskem neravnotežju. Vsa bodoča tveganja tečajnih razlik niso samo v breme kreditojemalca in zato znatno neravnotežje ni obstajalo že tedaj, saj je šlo za dopusten element aleatornosti. Večja neravnotežja na trgu sicer lahko povzročijo velika nihanja tečaja, a tega ni mogoče ex ante kvantificirati - primerjati, saj gre za neznano tveganje, ki ga ni mogoče napovedati, torej tudi ni mogoče za nazaj oceniti, da gre za neuravnoteženost pravic in obveznosti pogodbenih strank. V primeru, če se takšno tveganje materializira, pa tudi zakonodaja ureja možnost konverzije kreditne pogodbe. Toženka v odgovoru še trdi, da bi bil ob podobnih pogojih kot pri analiziranem kreditu na daljše razdobje kredit v CHF še vedno bolj ugoden kot kredit v EUR, navkljub vsem izrednim dogodkom, ki bi se glede na dolgoletne izkušnje lahko pričakovali v takšnem obdobju. Pri tem se toženka sklicuje še na odločbe Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 137/2018, sodba in sklep II Ips 195/2019). V nadaljevanju ponudi še primerjavo s kreditiranjem v evrih s fiksno obrestno mero na eni in variabilno obrestno mero na drugi strani. Toženka iz te primerjave izpelje zaključek, da bi upoštevajoč stališče tožnikov morali biti nični tudi krediti z variabilno obrestno mero, ker je breme tveganja spremembe EURIBOR-ja v sferi potrošnika. Kot bistveno toženka izpostavlja dejstvo, da nosi pri prav vseh kreditih kreditno tveganje, saj se lahko izkaže, da posojila kreditojemalec ne bo vrnil, poplačila pa tudi z realizacijo zavarovanja ne bo možno doseči v celoti. Na drugi strani pa tudi tveganje tožnikov v konkretnem primeru ni bilo nezavarovano, saj sta lahko kadarkoli zahtevala konverzijo kredita v evre. Izpostavi še možnost, da bi v primeru apreciacije evra proti CHF v času trajanja kreditne pogodbe, poleg nižje anuitete in nižjih skupnih stroškov kredita, tožnika pridobila še dodatno korist. **Dejanski okvir spora**

8. Za odločanje o reviziji so pomembna sledeča ugotovljena dejstva: - Prvi tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj in druga tožnica kot porokinja in zastaviteljica sta dne 20. 6. 2008 s toženko sklenila potrošniško Kreditno pogodbo za najem kredita v višini 540.000,00 CHF v evrski protivrednosti po nakupnem tečaju toženke na dan izplačila, z rokom vračila v 300 mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 1. 8. 2008 in zadnja 1. 7. 2033. - Višina mesečne anuitete na dan sklenitve je znašala 2.970,93 CHF. Obrestna mera je tedaj znašala 4,40 % letno in je bila sestavljena iz povprečja 3 in 12 mesečnega LIBOR-ja in pribitka v višini 1,45 %.

- Tožnika sta imela že prej s toženko sklenjeno kreditno pogodbo z dne 15. 11. 2006 za kredit v višini 330.000,00 EUR, katerega nista bila dolžna nadomestiti z novo kreditno pogodbo z valutno klavzulo. Kredit v CHF je bil v času sklenitve za tožnika le nekoliko ugodnejši od kredita v evrih.

- Po prejšnji kreditni pogodbi bi glede na preračun njune obveznosti plačala približno 214.000,00 EUR, po refinanciranju v CHF pa približno 218.000,00 EUR.

- Obe pravdni stranki sta se zavedali, da so krediti v tuji valuti vselej izpostavljeni tudi tveganju zaradi sprememb tečaja ene ali druge valute.

- Pri toženki zaposleni bančni uslužbenci so se udeležili izobraževanja, imeli so navodila, da se prednostno ponudi kredit v evrih, za kredit v CHF je stranka morala izpolnjevati strožje bonitetne pogoje (20 % boljša kreditna sposobnost), uslužbenci pa za ponujanje kreditov v CHF niso bili posebej stimulirani.

- Toženka tako občutne spremembe tečaja ob sklenitvi pogodbe ni mogla predvideti, niti ni razpolagala s konkretnimi informacijami o bodočem gibanju tečaja. Iz dejstva, da je od kreditojemalcev toženka zahtevala 20 % boljšo kreditno sposobnost izhaja zavedanje toženke, da lahko pride do očitnih nihanj.

- Strankam so razložili, da se LIBOR spreminja podobno kot EURIBOR, sprememba valutnega tečaja ali LIBOR-ja pa lahko pomeni spremembo obroka in preostanka glavnice.

- Tožnikoma ni bilo zagotovljeno, da bistvenih sprememb ne bo.

9. Revizija je utemeljena.

10. Uvodoma je treba opozoriti, da tožnik v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita še bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerimi pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, ker glede teh revizija ni bila dopuščena (371. člen ZPP).

**Materialnopravna izhodišča**

11. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je neločljiv element presoje nepoštenih pogodbenih pogojev1, ki jih je v prvem odstavku 24. člena našteval Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot)2, enako jih v svojem 23. členu sedaj vsebuje veljavni ZVPot-1. 12. Namen evropskega (Direktiva 93/133) in domačega potrošniškega prava (ZVPot) je v "vzpostavitvi dejanskega ravnotežja med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, torej, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov".4 Z ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo se uresniči prizadevanje doseči dejansko enakost med sicer neenakima subjektoma5: bolje obveščenim ponudnikom kreditov v tuji valuti na eni in potrošnikom kot kreditojemalcem na drugi strani. Evropsko pravo varstva potrošnikov namreč temelji na pravni domnevi6, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, torej zaradi dejanske informacijske neenakosti (neuravnoteženosti).

13. SEU je že v sodbi v zadevi št. C-405/21 (_FV proti NKBM_) pojasnilo, da lahko nacionalne zakonodaje kriterije za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev uredijo tako, da sta pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank določena kot alternativna kriterija, čemur je z ureditvijo v zgoraj citiranem 24. členu sledil tudi ZVPot.7

14. Vrhovno sodišče je v sodbah II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 izpostavilo ključne elemente, ki jih je treba, upoštevajoč prakso SEU ter Ustavnega sodišča, upoštevati pri presoji pojasnilne dolžnosti.8 V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke.9 Banka tudi ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovi kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.10 Natančnost pojasnil mora biti torej premosorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo.11 Standard pojasnilne dolžnosti je objektiven. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih informacij zato v tem kontekstu ni relevanten, kot kršitve dolžnega ravnanja banka torej ni mogoče opredeliti le primerov zavestnega zamolčanja podatkov ali zavajanja potrošnikov.12

15. Zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom ohrani, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, "da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval" (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).13 Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj so s tem zanemarjeni interesi nasprotne stranke. Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki nezadostnih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč v nasprotju z zgoraj opisanimi cilji Direktive 93/13.14 **Odločitev o reviziji**

16. Odgovor na prvo vprašanje je nikalen, kar je razvidno že iz izhodišč, podanih v 14. točki obrazložitve. Za obstoj slabe vere toženke kot banke v kreditnem razmerju s tožnikoma kot potrošnikoma torej ni treba ugotoviti naklepa. Zadostuje, da bi se ponudnik ob že poudarjeni profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.15

17. Vrhovno sodišče na drugo vprašanje odgovarja pritrdilno. Temeljna premisa Direktive 93/13 je, da je potrošnik v informacijsko podrejenem položaju. Informacijska asimetrija pa je značilna zlasti za bančno področje.16 Potrošnikova pričakovanja so zato neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese. Če ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo težko nosil, kar je po praksi SEU nujna vsebina (intenzivnost) pojasnilne dolžnosti, jih "utemeljeno” ni pričakoval v tako velikem obsegu.17 Zato so zaključki pritožbenega sodišča iz točk 25 in 26 obrazložitve drugostopenjske sodbe materialnopravno zmotni.

18. Pritrdilen odgovor na tretje vprašanje je Vrhovno sodišče že podalo v zadevi II Ips 54/2023; zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

19. Toženka v odgovoru na revizijo ugovarja, da v času sklepanja sporne pogodbe veljavni ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti in je določal le splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da je v trenutku sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Kot ugodnejši predpis pride v poštev prav ZVPot, ki predstavlja implementacijo Direktive 93/13. ZVPot je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Ustavno sodišče pa je v zadevi Up-14/21-30 izpostavilo, da je presojo nepoštenosti v okviru ZVPot treba vselej opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive 93/13 in meril, ki jih je razvilo SEU18. 20. V obravnavani zadevi je pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi. S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank zagotovljenih z 22. členom Ustave.

**Odločitev o revizijskih stroških**

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

**Sestava senata in glasovanje**

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej tudi sodbe VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, jedro in tč. 78, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 tč. 10, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, tč. 9, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 tč. 10; enako odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, tč. 20 in št. Up- 54/19 z dne 6. 7. 2023, tč. 17. 2 Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank alipovzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika alipovzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval alinasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. 3 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29-34). 4 P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, l. 42 (9. 3. 2023), Priloga, str. IV. Avtorica se tu sklicuje sodbo SEU v zadevi št. C-169/14, tč. 22, ki izraža ustaljeno sodno prakso tega sodišča. 5 Odločba US RS Up-329/19, tč. 14 in Up-54/19, tč. 18. 6 Direktiva 93/13, 5. uvodna izjava. 7 Enako odločba US RS št. Up-14/21, tč. 36 in op. 95, ter sodba VS RS št. II Ips 8/2022, tč. 27-29. 8 Sodbe v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 64; C-609/19, tč. 51; C-125/18, tč. 51, Odločba US RS št. Up-14/21, tč. 40 in sodba VS RS št. II Ips 8/2022, tč. 53-55, sodba VS RS št. II Ips 53/2023, tč. 11-12. 9 C-609/19, 51. točka, C‑776/19 do C‑782/19, 69. točka: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.” 10 Odločba US RS št. Up-54/19, tč. 20. 11 Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 38. 12 Prav tam, tč. 66.-77, povzete tudi v odločbi US RS Up-54/19, tč. 20. 13 Sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 20. 14 Sodba VS RS II Ips 8/2022 tč. 56, 72 in 74 ter sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 21. 15 VS RS II Ips 8/2022 , tč. 54. 16 VS RS sklep II Ips 201/2017, tč. 20. 17 VS RS II Ips 8/2022, tč. 44. 18 Up-14/21-30, tč. 36.