Jedro

Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem, je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.

Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega” oz. “nepravičnega” neravnotežja v stopnji informiranosti.

Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka s pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede umaknjenega dela, ki se nanaša na dolžnost tožeče stranke toženi stranki (v nadaljevanju toženki) plačati 116.502,94 EUR, z delno sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) zahtevala, (1) da se ugotovi, da je notarski zapis Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. ... in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 603/08 z dne 20. 6. 2008, ničen ter (2) da se ugotovi, da je vknjižba hipoteke (ID pravice ...) na nepremičninah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, ki je bila vknjižena v korist toženke na podlagi navedenega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper delno sodbo sta iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic iz 2., 14., 22., 23., 25., 33. in 67. člena Ustave RS (URS) pritožila tožnika in predlagata, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izpostavljata splošne posledice kreditnega razmerja za tožnika in grajata napačen metodološki pristop pri ugotavljanju, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Sklicujeta se na sodbo sodišča EU (SEU) v zadevi C-186/16 in Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. septembra. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni upoštevalo razlage prava EU, saj obrazložitev ne vsebuje ugotovitve, da sta bila tožnika opozorjena na možnost zelo velike depreciacije evra. Ob tem je ključno stališče SEU, da mora banka navesti tudi “mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, pri čemer ne zadošča zgolj informacija o možnosti zviševanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo.” Nedvomno je nezadostna vsebina drugega odstavka 5. člena Kreditne pogodbe, ki vsebuje zgolj zapis o seznanjenosti s tveganjem zaradi morebitne spremembe tečaja CHF do evra. V tem kontekstu se sodba sklicuje na izpovedbe prič, iz katerih izhaja, da je toženka opozarjala samo na možnost spremembe tečaja (40., 42. in 47. točka obrazložitve).

Sodišče je pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, prav tako ni opravilo potrebne presoje dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena URS. Opozarjata, da v Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)1 ni bil prenesen člen 4(2) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13)2 in upoštevaje 8. a člen Direktive 93/13 in sodno prakso SEU (C-484/08 z dne 3. 6. 2010 in C-125/18 3. 3. 2020) poudarjata, da slovensko pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. Po ZVPot je predpisana sankcija ničnosti za pogoje, ki so nepošteni, brez vsakega predhodnega preizkusa glede jasnosti in razumljivosti. Navedeno pomeni, da je za sojenje nevzdržno izhodišče, ki presojo nepoštenosti veže na vprašanje neizpolnitve pojasnilne dolžnosti in na možnost toženke, da bi ta lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja CHF. Nadalje izpostavljata stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 195/2018, 137/2018, predvsem pa II Ips 5/2020, v katerih je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, kako razume odnos med pomanjkanjem preglednosti pogodbenega pogoja, ki je posledica dejstva, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, in samo nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Ta odnos je opredelilo kot odnos vzroka in posledice, pri čemer je pozitivni in negativni komponenti pojasnilne dolžnosti dalo specifično lastnost bistvenega vplivanja na preprečitev nedobroverne vzpostavitve znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V tem kontekstu je zmotno izhodišče, da je za presojo dobre vere banke treba ugotoviti, ali je razpolagala z informacijami o bodočem gibanju tečaja, ki jih je tožnikoma zamolčala. Prav tako si nasprotujejo razlogi sodišča glede tega, ali je banka prevzela valutno tveganje, saj je sodišče podalo razloge, da ga ni prevzela, pred tem pa je ugotovilo nasprotno. Napačen je tudi pristop sodišča prve stopnje, da povišanje mesečne anuitete, do katere je prišlo zaradi spremembe tečaja po sklenitvi pogodbe, ne dokazuje znatnega neravnotežja. Bistveno je, kako so spremembe tečaja vplivale na povečanje glavnice, kar je bilo tožnikoma prikrito, ker tega nista mogla ugotoviti preko povečanje evrskih zneskov anuitet. Povsem nerazumna pa je obrazložitev, da sta imela tožnika preko konverzije zadostno zaščito pred valutnim tveganjem. Konverzija pojmovno gledano ne more omogočiti zaščite pred valutnim tveganjem, če ni izvedena pred spremembo tečaja, kar pomeni, da bi tožnika lahko uporabila ta instrument zaščite samo v primeru, če bi vnaprej vedela, kdaj se bo spremenil tečaj.

Glede presoje dobre vere in znatnega ravnotežja iz Direktive 93/13 izhaja, da je pomanjkanje dobre vere povezano z znatnim ravnotežjem v pravicah in obveznostih, ki jih ustvarja pogodbeni pogoj. To pomeni, da je merilo dobre vere objektiviziran element, ki je povezan z vprašanjem, ali je pogoj skladen z dispozitivnimi pravili, obligacijskimi predpisi ter tržnimi praksami, ki v zadostni meri upoštevajo zakonite interese potrošnika. Presoja znatnega neravnotežja zahteva obravnavo, kako pogodbeni pogoj vpliva na pravice in obveznosti strank. Prav tako je treba upoštevati naravo blaga ali storitev, druge pogoje pogodbe oz. druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen in vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe (člen 4(1) Direktive). Neravnotežje je znatno, če “dovolj resno posega v pravni položaj potrošnikov, ki ga potrošniku kot pogodbeni stranki zagotavljajo nacionalni predpisi” in se vprašanje znatnega neravnotežja ne sme omejiti na “količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi” (zadeva SEU C-226/12). Učinek pogodbenega pogoja je odvisen tudi od njegovih posledic na podlagi nacionalnega pravnega sistema, ki se uporablja za pogodbo (zadevi SEU C-421/14 in C-425/11). V tem smislu je relevantno tudi, kako težko je preprečiti potrošniku nadaljnjo uporabo te vrste pogodbenega pogoja. Ta izhodišča v danem primeru niso bile upoštevana.

Sodišče ni odgovorilo na trditve tožnikov, ki so ključne za presojo po členu 3(1) Direktive in slovenskem pravu. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oz. bi vsaj mogla vedeti, da je bila verjetnost negativnega tečaja za tožnika pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja; da je breme tožnikov večje, če do negativne spremembe pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe; da se je toženka pred tečajnimi tveganji zaščitila, kar je tožnikoma zamolčala; da je glede na to, da je bil kredit v CHF ugodnejši, lahko pričakovala, da ga bosta tožnika izbrala; da je toženka na podlagi gibanja tečaja CHF v preteklih desetletjih lahko predvidela, da se tveganje tožnikov ne bo realiziralo v njuno korist, ker je bila verjetnost negativnega gibanja večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja; da je med pravdnimi strankami nastalo svetovalno razmerje; da so bili tovrstni krediti za potrošnike visoko tvegani, za banke pa ne; da bi morala banka opozoriti, da je vezanost na CHF igra na srečo in na nujnost predhodne profesionalne presoje tveganj; da je bilo nemogoče, da bi tožnika kot laika lahko izračunala možnosti uspeha v takšnem pogodbenem razmerju, pri čemer je skrajno zavajajoče, če se kreditojemalcu predstavijo gibanja tečaja za relativno kratko obdobje. Sodišče prav tako ni upoštevalo pomena zgodovinskega gibanja CHF, ki je skozi daljše obdobje pred sklenitvijo pogodbe znatno naraščal. Poleg tega ni dalo odgovorov na navedbe tožnikov o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank, kar je bistveno z vidika slovenskega obligacijskega prava. Tožnika izpostavljata predvsem, da sta zatrjevala, da je švicarski frank specifična valuta in da s kreditno pogodbo nista prevzela samo splošnega valutnega tveganja, ampak tveganje, ki je specifično za CHF kot valuto varnega zatočišča. Tožnika se nadalje sklicujeta na zloženko Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije, izdano jeseni 2008, ki je jasen dokaz, da so se banke zavedale izjemno visokega tveganja za kreditojemalce. Izpostavljata, da za razliko od toženke nista mogla vedeti za past nesorazmernega učinkovanja že relativno majhnih tečajnih nihanj na celotno preostalo kreditno obveznost. Izračun povečanja kreditne obveznost je vezan na sorazmerno bistveno manjši delež plačanih razdolžnin iz naslova glavnice in je izjemno kompleksen. Pojasnjujeta, da je opozorilo toženke, da vsaka sprememba tečaja za 10 % pomeni tudi 10 % povečanje glavnice, nelogično. Tožnika tudi nista mogla vedeti, da se pogodbene obresti obračunavajo anticipativno od glavnice za celotno kreditne obdobje, pri čemer se glavnica vsakokrat poveča za tečajne razlike. Prav tako iz predloga za odobritev kredita, ki ga je predložila toženka, ne izhaja, da bi toženka pri izračunu kreditne sposobnosti upoštevala kakršnokoli prilagoditev iz naslova 20 % večje kreditne sposobnosti. Če bi držalo, da je toženka pri izračunu kreditne sposobnosti upoštevala prilagoditev 20 %, bi to pomenilo neizogibno logično dejstvo, da je toženka pričakovala, da se tečajno razmerje tekom odplačevanja lahko znatno spremeni v prid CHF. To pa dodatno izkazuje nemoralno ravnanje toženke, ki s tem tožnikov ni seznanila. Nihče razumem tega ne bi sprejel, če bi mu bilo rečeno, da lahko pričakuje povečanje tečaja za 20 do 30 %. O tem, da so strankam pojasnjevali, da je v primeru kreditov v CHF potrebna večja boniteta, je izpovedala samo ena od bančnih prič, in sicer A. A., druge priče pa ne, zlasti pa tega ni potrdil B. B., ki je komuniciral s tožnikoma. Tožnika še izpostavljata, da je stališče sodišča prve stopnje, da dogovor o kreditu v tuji valuti ne predstavlja tipskega pogoja in da gre za posamično dogovorjen pogoj, v nasprotju s sodno prakso. Nenazadnje se glede kršitev ustavnih pravic sklicujeta še na Pravno mnenje Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. F. F. in dr. G. G. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila z obsežno utemeljitvijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter tožnica kot porokinja in zastaviteljica sta s toženko dne 20. 6. 2008 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju terjatve (Kreditna pogodba). Toženka je tožnikoma odobrila kredit v znesku 540.000 CHF in ga izplačala v EUR, tožnika pa sta se zavezala, da bosta kredit vračala v 300 zaporednih mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla 1. 8. 2008, zadnja pa zapade 1. 7. 2033. Višina mesečne anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 2.970,93 CHF. Obračunavanje obresti je bilo sestavljeno iz povprečja 3-mesečnega in 12-mesečnega LIBOR-ja in pribitka v višini 1,450 %. Zaradi zavarovanja kredita je bila v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka na nepremičninah v solasti tožnikov ter zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnika s toženko že dne 15. 11. 2006 sklenila kreditno pogodbo v višini 330.000,00 EUR in da je bil namen obravnavane kreditne pogodbe pridobiti boljše kreditne pogoje.

6. Nosilni zaključki (ratio decidendi) sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zavrnilo primarni zahtevek, so sledeči: - toženka je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je tožnikoma dala vse potrebne informacije, na podlagi katerih sta lahko ocenila ekonomske posledice kreditne pogodbe v CHF, - toženka je pri sklenitvi pogodbe ravnala v dobri veri, saj tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je prišlo po sklenitvi pogodbe, niti razlogov zanjo, ni mogla predvideti, zato o njej ni bila dolžna obvestiti tožnikov, - med pravdnima strankama ni bilo znatnega neravnotežja glede pravic in obveznosti v trenutku sklenitve pogodbe, - kreditna pogodba ni bila oderuška.

7. Tožnika v pritožbi vztrajata, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti (I.), da je bila ob sklepanju pogodbe nedobroverna (II.) in da je bilo ob sklepanju pogodbe znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank (III.).

**I. Presoja pojasnilne dolžnosti**

8. Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank je sprva začrtalo SEU, kasneje jih je povzelo Vrhovno sodišče RS (VS RS),3 nenazadnje pa tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022. Z izjemo odločitve Ustavnega sodišča,4 ki je bila sprejeta po izpodbijani sodbi, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na vzpostavljene kriterije,5 a jih je glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo. Ker pritožbeni postopek ni ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje, se pritožbeno sodišča v tem oziru sklicuje na materialnopravna naziranja sodišča prve stopnje, obenem pa izpostavlja poglavitna in pa tista izhodišča, ki so relevantna glede na pritožbene očitke v zvezi s kršitvami materialnega prava.

9. Drži stališče sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu informiranja, a je obenem _odločilno_, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je _zmožen oceniti dejansko tveganje_, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema. Ob sklicevanju na vsebino priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja (v nadaljevanju: ESRB), ki se nanaša na posojila v valutah, je SEU v zadevi _Andriciuc_ C-186/166 v okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti poudarilo, da bi morale posredovane informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala _zelo velika depreciacija_ domače valute in povečanje tujih obrestnih mer. Priporočilo ESRB je bilo sicer sprejeto v letu 2011, obravnavana kreditna pogodba pa je bila sklenjena leta 2008, vendar uporaba izhodišč, podanih v zadevi Andriciuc, kljub temu ni v nasprotju z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov (155. člen URS), kot je nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje (52. točka obrazložitve). Upoštevati je treba, da imajo sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, _ex tunc_ pravni učinek in izražajo, kar je v pravni normi že od njenega začetka (_ab initio_).7 Kot nakazano, SEU je v zadevi Andriciuc napolnjevalo standard pojasnilne dolžnosti, kot izhaja iz Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13), pri tem pa se je obiter dictum8 sklicevalo (tudi) na priporočilo ESRB. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja zgolj iz priporočila ESRB, temveč tudi neposredno iz Direktive 93/13. To se smiselno ujema z (pre)ostalimi zaključki glede vsebine pojasnilne dolžnosti po Direktivi 93/13, kot jih je izpostavilo SEU in sta jih v svojo sodno prakso prenesla tudi VS RS in Ustavno sodišče: ni dovolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora prejeti informacije takšne intenzivitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno _znatne ekonomske posledice_9 pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti; zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, _morda težko nosil_;10 da to med drugim pomeni pregledno pojasnjeno _konkretno delovanje mehanizma_,11 v katerega spada zadevni pogoj. Zahteva, da je kreditojemalec, na podlagi informacij, ki jih je prejel od kreditodajalca, zmožen oceniti “znatne” ekonomske posledice oziroma da se zaveda, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo morda “težko” nosil, (inherentno) vključuje, da je opozorjen tudi na možnost in vpliv “zelo velike“ depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita. Nenazadnje je Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21-30 zahtevo po opozorilu na možnost in implikacije zelo velike depreciacije domače valute vzpostavilo na primeru kreditne pogodbe, sklenjene v letu 2005, tj. pred izdajo priporočila ESRB.12 Utemeljitev prvostopnega sodišča, da zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije izvira iz priporočila, ne pa neposredno iz Direktive 93/13, je zato napačna. Kot nakazano, drži sicer, da je bistvo sodbe SEU v zadevi Andriciuc predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja. V tem pogledu res ni poglavitno, ali je kreditojemalec na morebiten znaten padec domače valute in posledice, ki jih prinaša, opozorjen z izdelavo grafičnih prikazov, numeričnih izračunov ali siceršnjih simulacij, mu pa mora biti ta vsebina (intenzivnost) informacije podana, hkrati pa mora biti posredovana na način, da jo bo razumel. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je treba razlikovati med konkretnimi informacijami, ki zadevajo možnost nihanja med domačo in (tujo) valuto kredita (v obravnavani zadevi EUR/CHF), in splošnimi infomacijami glede tveganj, ki jih prinaša valutno kreditiranje. Čeprav kreditodajalec nima konkretnih informacij, ki bi kazale na verjetnost depreciacije domače valute kreditojemalca oziroma četudi bi imel oprijemljive informacije, ki bi kazale na precejšnjo možnost njene apreciacije v bližnji prihodnosti, ga to ne odvezuje dolžnosti, da potrošnika celovito opozori na tveganja, ki jih prinaša valutno kreditiranje, še posebej, če gre za dolgoročen kredit. Daljša kot je ročnost kredita, večja je namreč verjetnost, da bo v obdobju trajanja prišlo do znatnega nihanja oziroma gospodarske krize ter z njo povezane visoke negotovosti (nepredvidenosti). Treba je tudi upoštevati, da ima lahko za kreditojemalca daljnosežne (usodne)13 posledice (kredit tožnikov je zavarovan s hipoteko) že znaten padec domače valute v posameznem obdobju, ki traja nekaj časa in ga kreditojemalec ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (npr. leta 2033, ko tožnikoma zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Na podlagi navedenega je bistvo (“intenzivnost”) informacije, tj. da je povprečen potrošnik “zmožen oceniti dejansko tveganje,” da ga kreditodajalka opozori, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje, saj je gibanje tečaja tudi za banko neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja, zlasti v času gospodarskih kriz, ki lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.14

10. Sodišče prve stopnje je predvsem v točkah 36.-52. presojalo, kako je toženka konkretno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnikov, v nadaljevanju pa se je v glavnem opredeljevalo do informacij glede morebitne depreciacije evra v razmerju do CHF (tč. 53-73), ki jih je imela toženka v trenutku sklenitve pogodbe. S sklicevanjem na izpovedbe C. C., zaposlenega pri toženki, treh nekdanjih uslužbenk toženke in B. B., prav tako zaposlenega pri toženki, ki je sodeloval pri sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe in informiral tožnika, je podalo sledeče ugotovitve: zaposleni toženke so se udeležili izobraževanja; imeli so navodila, da se prednostno ponudi kredit v EUR; za kredit v CHF je stranka morala izpolnjevati strožje bonitetne pogoje; strankam so razložili, da je to v povezavi z valutnim tveganjem in da se spreminja LIBOR podobno kot EURIBOR, sprememba valutnega tečaja ali LIBOR pa lahko pomeni spremembo obroka in preostanka glavnice; za svetovanje glede kreditov v CHF zaposleni toženke niso bili posebej stimulirani (47. točka obrazložitve). Tožnikovi navedbi, da mu je bančni uslužbenec B. B. izjavil, da bistvenih sprememb ne bo, sodišče ni sledilo (48. točka obrazložitve). Kot pomembni ugotovitvi je izpostavilo še, da je bil namen tožnikov izključno pridobiti boljše kreditne pogoje (prav tako 48. točka obrazložitve) in da toženka tako občutne spremembe tečaja ob trenutku sklenitve pogodbe ni mogla predvideti (73. točka točka obrazložitve).

11. Iz podanih ugotovitev ne izhaja, da bi toženka podala informacije takšne intenzivnosti, da bi na njihovi podlagi tožnika lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela nase. Dala je zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR15), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (25 let) realna in lahko tožnikoma bistveno otežijo odplačevanja kredita. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, čeprav pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka tako občutne spremembe tečaja v času sklepanja pogodbe ni predvidevala (73. točka obrazložitve) in da ni razpolagala s konkretnimi informacijami o bodočem gibanju tečaja (79. točka obrazložitve), je to ni oprostilo dolžnosti, da celostno opozori na tveganja, ki jih prinaša valutno kreditiranje. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ustaljeno stališče, da je povprečno izobraženemu potrošniku, kar tožnika brez dvoma sta, jasno, da se tečajno razmerje lahko spremeni, prav tako, da se zaveda, da je verjetnost sprememb večja, če gre za daljše obdobje kredita.16 Ni pa od povprečno razumnega potrošnika mogoče pričakovati, da se že na podlagi dejstva, da prejme nekoliko (za nekaj odstotnih točk)17 ugodnejši kredit, zaveda, da nase prevzema visoko tveganje. Iz istega razloga, kot je logično, da višji donos praviloma prinaša višje tveganje, je neživljenjsko naziranje, da je na podlagi razmeroma (relativno) nizke prejete ugodnosti, treba avtomatično vzeti v obzir možnost visoke izgube, ki je v daljšem obdobju realna. Za zavedanje, da so nihanja lahko zelo velika, ne le hipotetično, temveč, upoštevaje zgodovinske trende in dolgoročnost stanovanjskih kreditov, povsem realno, je potrebno že strokovno (kvalificirano) razumevanje valutnega trga. Takšno znanje je toženka nedvomno imela (oz. bi ga morala imeti) in bi ga morala v zadostni meri prenesti na kreditojemalca, česar pa v obravnavani zadevi ni storila. Da se je toženka zavedala možnosti očitnih nihanj, izhaja že iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je za kredite v CHF zahtevala 20 % boljšo kreditno sposobnost kot pri kreditih v EUR, kar je toženka navajala tudi sama.

12. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopenjskem postopku pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka pomanjkljivo opravila svojo pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na podlagi istih ugotovitev prišlo do nasprotnega zaključka, napačno uporabilo materialno pravo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila pravilno opravljena, se ni posebej opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih naziranj,18 v kolikor zadevajo pojasnilno dolžnost. Ker pa določene okoliščine istočasno sodijo v okvir presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi zatrjevane bankine nedobrovernosti, se je do očitkov tem pogledu opredelilo v nadaljevanju.

13. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti.

**Izhodišča presoje nepoštenosti**

14. ZVPot v 24. členu določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (i.) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (ii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (iii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (iv.) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Direktiva 93/13, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije, v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Nedovoljenost pogodbenega pogoja se presoja ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen (prvi odstavek 4. člena Direktive 93/13).

15. Pri ocenjevanju nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je torej treba presoditi predvsem dvoje: i.) ali je banka ravnala v dobri veri in ii.) ali obstoji znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Tudi v tem pogledu je sodišče prve stopnje podalo pravilno materialnopravno podlago (tč. 14-16 in v nadaljevanju obrazložitve), obenem pritožbeno sodišče izpostavlja tista materialnopravno izhodišča in stališča sodne prakse SEU ter nedavne odločitve Ustavnega sodišča, ki so relevantna glede na pritožbene očitke. Prav tako pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo nepoštenosti, upoštevaje ugotovitev, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena. ZVPot pri opredelitvi meril nepoštenosti izhaja tudi iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe.19 Ker so pričakovanja potrošnika neločljivo povezana z opravljeno pojasnilno dolžnostjo, se je v okviru presoje nepoštenosti treba opredeliti, kako je pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost vplivala na pričakovanja potrošnika glede izpolnitve pogodbe. Prav tako pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo nepoštenosti z upoštevanjem poklicne skrbnosti in znanja banke glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo kredita v tuji valuti.20 Vprašanji vpliva pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in strokovnega znanja ter izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev na presojo nepoštenosti sta pravzaprav neločljivo povezani. Strokovno znanje banke oz. informacije, ki jih je banka imela (oz. bi morala imeti) tako glede splošnega valutnega tveganja kot tudi gibanj tečajnega para CHF/EUR, je izhodišče pri presoji, kaj bi toženka morala prenesti na tožnika, obenem pa poda odgovor, kolikšen je bil dejanski razkorak (neravnotežje) med pravdnima strankama v trenutku sklenitve pogodbe glede poznavanja tveganj, ki jih prinaša pogodbeno razmerje. Glede na stališča SEU in Ustavnega sodišča, okoliščin, ki jih za presojo nedovoljenosti predvideva Direktiva 93/13/EGS, ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno (s standardom profesionalne skrbnosti) objektivizirano zmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega para CHF/EUR, kot je to obravnavalo sodišče prve stopnje (79. točka obrazložitve).21 O znatnem neravnotežju (nepoštenosti) je mogoče govoriti že, če ima banka (strokovno) znanje in boljša sredstva, da predvidi valutno tveganje, pa ne izpolni zahteve po preglednosti v zvezi s tem, saj je potrošnik tisti, ki v celoti nosi stroške (tveganje) gibanja terminskih tečajev.22 Ob nepodani oz. pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti je namreč na eni strani pogodbena stranka, ki se tveganja zaveda in ga v celoti prenaša (ustvarja) na drugega, na drugi strani pa pogodbena stranka, ki tveganja ne razume in ga v celoti prevzema nase ter nanj ni pripravljena. Že dejstvo, da lahko tečaj znatno zaniha - ali v eno ali v drugo smer - ob nezavedanju, da je takšna možnost realna, postavlja kreditojemalca v nezavidljiv položaj v trenutku sklenitve pogodbe. Obstaja možnost, ki je odvisna od nenapovedljivih dogodkov, da se bo neinformirana odločitev izkazala za odlično ali pogubno ali za nekaj vmes. V zvezi z zgoraj podanim ustaljenim stališčem to ne pomeni, da pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost avtomatično povzroči, da je pogodbeno razmerje nično (nepošteno). Je pa okoliščine oz. obseg opravljene pojasnilne dolžnosti treba upoštevati (tudi) pri presoji nepoštenosti, saj lahko nezadostno izpolnjena pojasnilna dolžnost izvira iz slabe vere oziroma se odraža v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. V okoliščinah izrazito večplastnega asimetričnega razmerja banke s potrošnikom namreč šele presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja dejansko udejanja varstvo potrošnika kot šibkejše stranke.23 Ob zavajajoči, nepodani oziroma zelo pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti je, upoštevaje tveganje, ki ga kreditojemalec prevzema nase, mogoče ugotoviti znatno (kvalificirano) neravnotežje v trenutku sklenitve pogodbe oziroma je mogoče zaključiti, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izpodbijana sodba v tem pogledu pomanjkljiva, saj ni odgovorila na vse argumente tožnikov. Vendar pa gre za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi (3. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj gre za vprašanje dokazne ocene in pravnega vrednotenja listin in pravilne uporabe materialnega prava ob sicer ustrezno ugotovljenem dejanskem stanju (5. alineja 358. ZPP), zato je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje in glede tega podrobnejše razloge podaja v nadaljevanju.

16. Ker je sodišče prve stopnje presojo nepoštenosti opravilo (tč. 78-83), kljub temu da je (napačno) zaključilo, da je toženka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, je neutemeljeno obsežno problematiziranje tožnikov, ali je bil v ZVPot prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, ki presojo nepoštenosti glavnega predmetnega pogodbe predvideva le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti oz. če banka (toženka) ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Iz istega razloga je nebistvena tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da dogovor o kreditu v tuji valuti ne predstavlja tipskega pogoja (74. točka obrazložitve), saj je sodišče kljub (napačni) ugotovitvi, da gre za posamičen pogoj, opravilo presojo nepoštenosti.

**II. Presoja dobre vere**

17. Pri presoji dobre vere je skladno s stališčem SEU treba upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem.24 Prav tako mora nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko ponudnik (banka), če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.25 Obenem je tudi pri oceni dobre vere treba razlikovati med zavedanjem toženke, da se tečaj lahko (potencialno) znatno spremeni tako v škodo v korist tožnikov (splošna izpostavljenost valutnemu tveganju) in njenim vedenjem, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnikov (konkretna izpostavljenost tveganju). Ni dvoma, da bi bila toženka slaboverna, če bi imela konkretne informacije, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnikov, pa bi te informacije prikrila, saj bi tako ravnala v škodo tožnikov. Zgolj zavedanje, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v eno kot v drugo smer, brez oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju, pa zaključka, da bi kreditodajalka (toženka) ravnala v škodo tožnikov (slaboverno), ne dopušča. 18. Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito in prepričljivo presojo, da na podlagi dokaznih listin, ki sta jih predložila tožnika, ni mogoče zaključiti, da je toženka razpolagala z informacijami o bodočem gibanju tečaja CHF/EUR in jih je tožnikom zamolčala. Zaključek, da je v letih po sklenitvi kreditne pogodbe prišlo do svetovne gospodarske krize, ki je znatno okrepila tečaj CHF, kasneje pa še do nepredvidljivega enostranskega ukrep švicarske centralne banke, ki je poglaviten vzrok za občuten padec EUR v razmerju do CHF v letu 2015, je obsežno argumentiran in skladen z ustaljenimi stališči sodne prakse. Pomembna nadaljnja ugotovljena okoliščina je, da tožniku posojilo v CHF ni bilo ponujeno, saj sta se s tožnico glede kredita sama obrnila na banko. Ker se je tožnik za posojilo odločil sam (37. točka obrazložitve), na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bil spodbujen k sklenitvi pogodbe. Ne drži, da sodišče prve stopnje v tem pogledu ni odgovorilo na ključne trditve tožnikov. Do argumenta, da ima CHF med svetovnimi valutami atribute varnega zatočišča in članka Thomasa J. Jordana o tej tematiki, se je opredelilo s prepričljivo utemeljitvijo, da je bila vloga CHF kot varnega zatočišča v letih pred krizo dvomljiva, šele večja kriza finančnega trga pa je pokazala, da ta vloga še vedno obstaja (63. točka obrazložitve). Prav tako gre za strokovni material, pripravljen v letu 2009, zato pri presoji, kaj je toženka vedela ob sklenitvi pogodbe, ne more biti relevanten. Iz istega razloga je nepomembna tudi zloženka Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije, izdana jeseni 2008, tj. po sklenitvi Kreditne pogodbe, ki jo tožnika izpostavljata v pritožbi. Očitek, da je breme tožnikov večje, če do spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, pri presoji dobre vere toženke ni poglaviten. Ker se je toženka zavarovala tudi s hipoteko tožnikov, je graja, da je tožnikoma zamolčala, da ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju oziroma, da je prikrila, da se mora zavarovati že po zakonu, neutemeljena. Drži, da se prvostopenjsko sodišče ni neposredno opredeljevalo glede preteklega dolgoročnega gibanja tečaja CHF, se pa je o tem v zadostni meri opredelilo posredno, ko je navedlo, da napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega tveganja tudi za strokovnjake niso mogoče (56. točka obrazložitve), pa tudi s tem, ko je zaključilo, da toženka (kljub znanju, ki ga ima in brez dvoma vključuje poznavanje preteklih valutnih trendov), ni mogla predvideti tako občutne spremembe, niti razlogov zanjo (73. točka obrazložitve). Pri tem je treba tudi upoštevati dejstvo, da je EUR postal plačilno sredstvo šele leta 1999, torej 9 let pred sklenitvijo Kreditne pogodbe. In ravno na podlagi obdobja 1999-2008 (priloga A15) ni bilo mogoče sklepati, da je višja verjetnost, da se bo tečaj obrnil v škodo tožnikov.

19. Pritožba sama sebi nasprotuje s tem, ko po eni strani navaja, da je toženka za tožnika zahtevala za 20 % višjo bonitetno oceno, kar implicira, da je pričakovala tečajne spremembe v prid CHF, po drugi strani pa navaja, da iz predloga za odobritev kredita ne izhaja, da bi toženka upoštevala kakršnokoli prilagoditev iz naslova 20 % večje kreditne sposobnosti tožnikov. Iz trditev tožnikov ni mogoče zaključiti, ali je toženka v primeru tožnikov upoštevala višjo bonitetno oceno (t.i. “fiktivno anuiteto”) pri določitvi končne višine glavnice in posamične mesečne anuitete. Odgovor sicer zavisi od tega, koliko je znašal kreditni standard prvega tožnika (maksimalen delež mesečnih prejemkov, ki ga kreditojemalec lahko nameni za plačilo anuitete). Tožnika ne navajata konkretnih podatkov, kolikšen del prejemkov (razpoložljivega dohodka) je prvi tožnik namenjal za plačilo kredita v EUR in kolikšen del prejemkov za kredit v CHF. Če tožnik pri kreditu v EUR ni dosegal kreditnega standarda (je še imel rezerve pri mesečnih prejemkih), dejstvo, da je prejel primerljiv znesek tudi pri kreditu, vezanem na tečaj CHF, samo po sebi ne pomeni, da ni bila upoštevana strožja bonitetna ocena. Ker je toženka sama zatrjevala, da je pri kreditih v CHF generalno zahtevala za 20 % višjo kreditno sposobnost, z vidika presoje dobre vere niti ni bistveno, ali je tožnikoma konkretno odobrila za 20 % nižji znesek, kot bi ga v primeru kredita v EUR. Bistvo argumenta tožnikov je, da je na podlagi strožje bonitetne ocene mogoče zaključiti, da se je toženka zavedala, da bo šel tečaj v prid CHF in da je tožnikoma to prikrila, čemur pa ni mogoče pritrditi. Za primer, da bi šel tečaj v korist EUR, se toženki ni bilo treba zavarovati z višjo kreditno sposobnostjo, saj je tožnik prejemal dohodke v EUR. Sprememba tečaja v korist EUR bi pomenila, da je tožnik še bolj kreditno sposoben (za posamičen obrok bi potreboval manj EUR) in mu ostane večji delež razpoložljivih prejemkov, zato potrebe po višji kreditni sposobnosti za primer znižanja tečaja CHF toženka ni imela. Zato na podlagi dejstva, da je toženka za kredite v CHF zahtevala za 20 % višjo kreditno sposobnost kot za kredite v EUR, ni mogoče zaključiti, da je ocena prvostopenjskega sodišča, da toženka ni predvidevala, da bo šel tečaj v prid CHF, napačna. Je pa mogoče zaključiti, da se je na podlagi svojega strokovnega znanja zavedala, da lahko tečaj v občutnem obsegu zaniha ali v eno ali v drugo stran. Omenjeno se sklada tudi z izpovedbo C. C., zaposlenega pri toženki, ki je izpovedal, da so pri določitvi 20 % izhajali iz preteklega nihanja v letih 1999 - 2007, ki je znašalo 13 %, in so iz varnostnih razlogov zaokrožili navzgor (33. točka obrazložitve).

20. Gre pa pritrditi pritožbi, da na podlagi izpovedb B. B., A. A., D. D. in E. E. ni mogoče zaključiti, da je bilo tožnikoma posebej pojasnjeno, da je zahtevana višja kreditna sposobnost (za 20 %) posledica višje tveganosti. Da je večja boniteta potrebna prav zaradi valutnega tveganja, je drugim komitentom toženke pojasnjevala posredna priča A. A. (40. točka obrazložitve), v katere verodostojnost pritožbeno sodišče sicer ne dvomi in ji verjame, da je na ta način informirala svoje stranke. Vendar pa tega nista izpovedali preostali dve posredni priči toženke E. E. in D. D., niti ne B. B., ki je edini od zaslišanih sodeloval pri sklenitvi Kreditne pogodbe in zato ni mogoče z zadostno stopnjo prepričanja potrditi zaključka prvostopenjska sodišča, da je bilo konkretno tožnikom pojasnjeno, da je višja bonitetna zahteva posledica višjega tveganja. Kljub drugačnemu zaključku, ki ga je pritožbeno sodišče sprejelo v skladu s 4. alinejo 358. člena ZPP, pa ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka v trenutku sklenitve pogodbe dobroverna. Ni dvoma, da je toženka tožnika na tveganje opozorila v obsegu, ki ga je smatrala kot primernega. Vendar pa nezadostno opozorilo samo po sebi še ne pomeni, da je bila pri tem nedobroverna. Treba je upoštevati, da je bil obravnavani kredit sklenjen po daljšem obdobju velike gospodarske rasti in da tudi visoko kvalificirane finančne institucije niso bile imune na podcenjevanje finančnih tveganj, kar se je odražalo tudi v nedoslednem informiranju potrošnikov. Glede na konkretne okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (gre za tretji kredit tožnikov; iskala sta ugodnejšo ponudbo; pozitivna gospodarska klima; ugoden trend v razmerju EUR/CHF v preteklih letih), je bolj verjeten zaključek, da razlog za pomanjkljivo informiranje tiči v nedoslednosti kot pa v slabonamernih (nepoštenih) vzgibih toženke. Čeprav bi se toženka že na podlagi dejstva, da je valutno tveganje samo po sebi neomejeno, morala zavedati možnosti velikih nihanj, je več kot očitno, da toženka tako velike depreciacije, kot se je udejanjila, niti sama ni ocenjevala kot realne. S tem, ko je sklepala valutne kredite, je namreč tudi sebe izpostavila kreditnemu tveganju, ki ni bilo krito za primer zelo velike depreciacije domače valute kreditojemalcev. Če ob strokovnem znanju niti sama ni videla tako zelo velike depreciacije kot stvarne možnosti, je še toliko manj verjeten zaključek, da je toženka pričakovala, da bi z opozorilom na hipotetično možnost zelo velike depreciacije tožnika odvrnila od kredita. Pritožbeno sodišče zato ne more sprejeti utemeljevanja tožnikov, ki s sklicevanjem na odločitev VS RS v zadevi II Ips 5/2020 glede podrejenih obveznic, navajata, da pomanjkljiva pojasnilna dolžnost avtomatično pomeni nepoštenost pogodbenega razmerja oz. da sta v razmerju vzroka in posledice. Nenazadnje bi bilo takšno stališče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki jo je podalo VS RS ravno v zadevah valutnih kreditev, in sicer, da posledica pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnost, če ne izvira v slabi veri ali se ne odraža (rezultira) v znatnem neravnotežju, ne more biti ničnost kreditne pogodbe.26 **III. Presoja znatnega neravnotežja**

21. Pri presoji morebitne ničnosti pogodbenih določil je treba nadalje ugotoviti, ali obstoji znatno neravnotežje med dajatvami pogodbenih strank. Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe le, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu ugotovilo, da toženka na podlagi spremembe tečaja ni imela posebnih dobičkov, saj je morala imeti zaprte devizne pozicije. Prav tako je bila pred valutnim tveganjem zavarovana, kar je bila na podlagi ZBan-1 tudi dolžna storiti. Obenem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da sta imela tožnika zadostno zaščito pred valutnim tveganjem, saj bi lahko kadarkoli med trajanjem Kreditne pogodbe zahtevala konverzijo.

22. Tožnika glede tega dela v pritožbi uvodoma ponavljata splošna materialnopravna izhodišča, pri tem pa v ničemer ne pojasnita, katerih “drugih pogojev pogodbe” oz. “vseh okoliščin” prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Razlogi sodišča si v 80. in 81. točki obrazložitve ne nasprotujejo. Iz obrazložitve izhaja ugotovitev prvostopenjska sodišča, da toženka ni prevzela valutnega tveganja, hkrati pa je sodišče pojasnilo, da je za toženko valutno tveganje kljub temu pomembno in da ne držijo navedbe tožnikov, da ni prevzela nobenega tveganja. Treba je upoštevati, da je bila toženka, kljub temu da se je pred valutnim tveganjem zavarovala, še vedno izpostavljena kreditnemu tveganju. Zato je pravilen zaključek prvostopenjska sodišča, da je tudi toženka prevzela tveganje. Ker se ob depreciaciji domače valute zmanjša sposobnost kreditojemalcev, da poravnajo svoje obveznosti do bank, je pravilen tudi sklep, da so za toženko tečajna tveganja pomembna, saj posredno vplivajo na kreditno tveganje.

23. Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem (82. točka obrazložitve), je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.

24. Glede na zgoraj podana stališča SEU in Ustavnega sodišča je pri presoji nepoštenosti odločilno tudi, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe.27 Dokazni postopek je pokazal, da konkretnih informacij, da se bo valutni tečaj obrnil v škodo tožnikov, toženka ni imela. Kot že povedano pri presoji dobre vere, poglavitna vzroka za padec EUR v razmerja do CHF - velika gospodarska kriza leta 2008 in enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015 - sta bila nepredvidena tako za laično kot tudi za strokovno javnost. Glede na konkretne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, pa je, upoštevaje strokovno znanje toženke glede mogočih menjalnih tečajev, mogoče zaključiti, da je bil med pravdnima strankama določen razkorak v stopnji informiranosti glede splošnih tveganj, ki jih prinaša valutno kreditiranje, kar se nenazadnje smiselno sklada z ugotovitvijo, da pojasnilna dolžnost ni bila celovito opravljena. Ker je toženka za valutno kreditiranje zahtevala za 20 % boljšo kreditno sposobnost svojih komitentov, je mogoče skleniti, da je za obdobje trajanja Kreditne pogodbe predvidevala nihanja v nezanemarljivem obsegu (sama navaja, da približno 13 %) - 73. točka obrazložitve. Po drugi strani pa iz navedenega izhaja tudi pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da toženka kljub svojemu znanju ni predvidevala tako zelo velikih sprememb tečaja, kot so se udejanjile (CHF je od dneva sklenitve pogodbe do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pridobil 50,43 % proti EUR).28 Prav tako treba je upoštevati, da je toženka tožnika na splošno valutno tveganje vendarle (nenumerično) opozorila. Tožnika sta sama izpovedala, da sta se določenih, sicer minimalnih nihanj, zavedala, česar pa prav tako nista številčno podkrepila. Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega”29 oz. “nepravičnega”30 neravnotežja v stopnji informiranosti.

25. Podoben je tudi odgovor glede utemeljenih pričakovanj tožnikov v zvezi z izpolnitvijo pogodbe.31 Da je izpolnitev obveznosti drugačna od tega, kar sta tožnika pričakovala, gre zgolj deloma pripisati pomanjkljivi pojasnilni dolžnosti toženke. Četudi bi se tveganja udejanjila - ali v škodo ali v korist tožnikov za približno 13 oz. 20 %, kolikor je predvidevala toženka in tega ni v zadostni meri delila s tožnikoma, ne bi bilo mogoče govoriti o znatno drugačni izpolnitvi obveznosti, saj ju je na določeno stopnjo tveganosti opozorila. Poglaviten razlog za tako občutno spremembo tečaja, kot se je uresničila, sta velika gospodarska kriza leta 2008 in enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ju toženka kljub svoji poklicni skrbnosti ni mogla predvideti, zato ji tega ni mogoče pripisati. Prav tako je pomembna okoliščina, da toženka kredita v CHF ni predstavila kot nekaj varnega in stabilnega, temveč kot tvegan bančni produkt. Na podlagi ugotovljenih dejstev prvostopenjskega sodišča, zato ni mogoče zaključiti, da je bila izpolnitev obveznosti “znatno” drugačna od tistega, kar sta lahko tožnika na podlagi pojasnil toženke utemeljeno pričakovala. Glede na to, da tožnika tudi po tem, ko se je uresničila zelo velika depreciacija domače valute, vztrajata pri kreditu v tuji valuti in ob odsotnosti drugih prijemljivih okoliščin, je neprepričljivo pritožbeno naziranje, da se za tožnika že ob opozorilu, da obstaja možnost zelo velike depreciacije, za takšen kredit ne bi odločila.

26. Okoliščin, ki jih je kot pomembne pri presoji nepoštenosti izpostavilo Ustavno sodišče in bi jih prvostopenjsko sodišče pri svoji oceni zanemarilo, tožnika v pritožbi nista navedla.32 Da bi bila eksistenčno ogrožena in bi toženko na to posebej opozorila, prav tako nista zatrjevala. Tudi v tem pogledu velja znova poudariti, da sta tožnika imela stanovanjski kredit v EUR že pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Primarni namen sklenitvi predmetnega kreditnega razmerja zato ni bili v zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma), temveč v pridobitvi ugodnejšega kreditiranja v že obstoječem kreditnem razmerju.

27. Očitek, da je breme tožnikov večje, če do spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, ni podkrepljen s kakršnimkolim računskim izkazom, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, kako je zatrjevana okoliščina vplivala na pravice in obveznosti pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe.

28. Končno se pritožba glede kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin sklicuje na Pravno mnenje Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. F. F. in dr. G. G. Ker se je prvostopenjsko sodišče do mnenja opredelilo (68. in 69. točka obrazložitve), tožnika pa v ničemer ne pojasnita, kaj pravzaprav grajata, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena in se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

29. Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.

30. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pomanjkljivosti izpodbijane prvostopenjske sodbe samo odpravilo (3., 4. in 5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT in 31/18). 2 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. 3 Prim. izhodišča V S RS v zadevah II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017 in II Ips 32/2019. 4 Ustavno sodišče je v zadevi Up-14/21-30 osrednja izhodišča glede pojasnilne dolžnosti podalo v tč. 30-33. 5 Predvsem, da sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13/EGS, temelji na izhodišču, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. 6 Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju: zadeva Andriciuc). 7 Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246, v Up-14/21-30, 102. opomba. 8 VS RS Sodba in sklep II Ips 195/2018, 51. točka obrazložitve. 9 Zadeva Andriciuc, 51. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 50. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 45. točka obrazložitve. 12 Ustavno sodišče je v zadevi Up-14/21-30 razveljavilo odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 250/2020, iz katere izhaja, da je šlo za kreditno razmerje, sklenjeno v letu 2005 za 15 let (6. točka obrazložitve). 13 Če se je posojilojemalec ob odobritvi zadolžil do maksimalne višine mogočega najetja posojila v šivcarskih frankih in je 55 % plače največ, kar lahko nameni za poplačilo posojila, je lahko ob sicer zelo majhni verjetnosti že čez šest mesecev nesposoben poravnavati celoten obrok posojila. T. Šuler, Tveganost posojil v švicarskih frankih v Poročilo o finančni stabilnosti 2007, Banka Slovenije, str. 19. 14 Prim. VSL Sodba I Cp 2064/2020, 14. točka obrazložitve. 15 Treba je še upoštevati, da je bila pred sklenitvijo Kreditne pogodbe volativnost (nepredvidljivost) pri referenčni obrestni meri LIBOR na švicarski frank veliko večja kot pri EURIBOR-ju. Povprečen koeficient variacije za celotno opazovano za obdobje od začetka leta 1991 do konca aprila 2007 znaša za 6-mesečni EURIBOR 7,4%, medtem ko za LIBOR na švicarski frank enake ročnosti 17,3%. T. Šuler, navedeno delo, str. 16. in 17. 16 Prvostopenjsko sodišče je neprerekano ugotovilo, da je obravnavana kreditna pogodba že njun tretji kreditni posel, 22. točka obrazložitve. 17 Ob koncu aprila je razlika med EURIBOR in LIBOR znašala 1,75 odstotne točke. 6-mesečni EURIBOR je znašal 4,32%, LIBOR na švicarski frank pa 2,47. T. Šuler, navedeno delo, str. 16. 18 Do pritožbenih naziranj, izpeljanih iz nemške sodne prakse in izvedenih finančnih instrumentov (11. str. pritožbe) se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot pravno nerelevatnih (50. opomba), saj kredit v tuji valuti ne predstavlja izvedenega finančnega instrumenta. Prim. VS RS sodba II Ips 32/2019. 19 Prim 3. alineja 24. člena ZVPot in Up-14/21-30, 40. točka obrazložitve. 20 SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 64. točka obrazložitve (SEU se tukaj izrecno sklicuje tudi na sodbo v zadevi Andriciuc, 56. točka obrazložitve). 21 Up-14/21-30, 38. točka obrazložitve. 22 SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 68. in 69, točka obrazložitve. Prav tako Up-14/21-30, 37. točka obrazložitve. 23 Up-14/21-30, 39. obrazložitve. 24 SEU v zadevah Mohamed Aziz proti Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona in Manresa (Catalunyacaixa), C-415/11, z dne 14. 3. 2013, 69. točka obrazložitve, Banco Primus SA proti Jesúsu Gutiérrezu García, C-421/14, z dne 26. 1. 2017, 60. točka obrazložitve, Andriciuc, 57. točka obrazložitve. 25 SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 65. točka obrazložitve. 26 VS RS sodba iz sklep II Ips 195/2018, 43. točka obrazložitve in VS RS sodba II Ips 32/2019, 27. točka obrazložitve. 27 Prim. tudi VSL Sodba in sklep II Cp 849/2017, VSL Sodba II Cp 1591/2020, VSL Sodba II Cp 1434/2020, VSL Sodba III Cp 710/2020 in T. Josipović, Zaščita potrošača od nepoštenih ugovornih odredbi, str. 926. 28 CHF se je v razmerju do EUR v obdobju od 20. 6. 2008 do 23. 9. 2020 okrepil za 50,43 % (iz 0,6186 na 0,9282), medtem ko je vrednost EUR v dotičnem razmerju padla za 33,35 % (iz 1,6165 na 1,0773). Vir: Evropska centralna banka. 29 „ … significant imbalance in the parties' rights and obligations ...“angleška različica 3. člena Direktive 93/13. 30 „ … ein erhebliches und ungerechtfertigtes Mißverhältnis der vertraglichen Rechte und Pflichten der Vertragspartner verursach ...“ nemška različica 3. člena Direktive 93/13. 31 Tožnika glede tega v pritožbi navajata, da ne bi sklenila pogodbenega razmerja, če bi vedela, da se lahko pričakuje za 20 % oz. 30 % povečanje tečaja. 32 Up-14/21-30, 40. točka obrazložitve.