Jedro

Odločitev, da se tožniku ne prizna pravica do delne pokojnine, je pravilna. Tožnik v času vodenja postopka pri tožencu še ni izpolnjeval pogojev za priznanje te pravice, saj je dejavnost v skrajšanem delovnem času začel opravljati oziroma je bil za skrajšan delovni čas vključen v zavarovanje šele od kasnejšega datuma (po končanem postopku pri tožencu) dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 2. 2008 in št. ... z dne 4. 9. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do delne starostne pokojnine od 13. 8. 2007 dalje z vsemi naknadnimi uskladitvami, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnih mesečnih zneskov delne pokojnine do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik osebno in pa po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v predsodnem postopku ugotovil toženec. Pooblaščenec toženca je namreč šele na obravnavi dne 10. 6. 2009 ugovarjal, da je iz enotne matične evidence zavarovancev razvidno, da je tožnik zavarovan za polovični delovni čas od 5. 1. 2009 dalje, pred tem datumom pa je bil zavarovan za polni delovni čas. V predsodnem postopku omenjenega toženec sploh ni ugotavljal, temveč je pravico do delne pokojnine zavrnil iz razloga, ker tožnik ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja upoštevaje 1. odstavek 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). Sodišče ni sledilo tožnikovi navedbi, da mu toženec od 13. 8. 2007 dalje ni dopuščal zavarovanja za polovični delovni čas. Sodišče je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik opozarja tudi na sodbo Ustavnega sodišča RS, št. U-358/04-13 z dne 19. 10. 2006. Opozarja tudi na sodno prakso glede spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določbe Ustave ter upoštevalo ugotovitve Ustavnega sodišča RS v prej citirani odločbi v korist tožnika. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ker ob upoštevanju, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, tožniku ni priznalo pravice do delne pokojnine po 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1 in to kljub temu, da iz tožnikove zahteve z dne 13. 8. 2007 za izplačevanje delne pokojnine ter iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi izhaja, da od 13. 8. 2007 dalje opravlja odvetniško dejavnost z največ polovičnim delovnim časom. Tožniku je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2006 dalje. S tem v zvezi mu je prenehalo obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Istočasno pa je bilo z odločbo z dne 28. 8. 2006 ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine s 3. 7. 2006, ker je tega dne tožnik ponovno pričel opravljati samostojno odvetniško dejavnost. Tožnik je dejavnost odvetnika s polnim delovnim časom nato opravljal do 13. 8. 2007, ko se je odločil, da bo svojo dejavnost opravljal z največ polovico delovnega časa in je to takoj naznanil tožencu. Dne 13. 8. 2007 je podal pisno zahtevo za uvedbo postopka za priznanje pravice do delne pokojnine. Po mnenju tožnika je bil z njegovo zahtevo z dne 13. 8. 2007 za izplačevanje delne pokojnine uveden postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca po 50. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZMEPIZ). Šele odločba toženca na podlagi 43. člena ZMEPIZ je podlaga za spremembo tožnikovega zavarovanja v matični evidenci s polnega na polovični delovni čas. Z izdajo izpodbijanih negativnih odločb, toženec izigrava tožnika in mu na ta način skuša preprečiti pridobitev pravice do delne pokojnine. Nadalje tožnik poudarja, da je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno dejstvo, da na podlagi odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 8. 1. 2009 oziroma popravek z dne 26. 1. 2009 odvetniško dejavnost opravlja le s polovico delovnega časa od 5. 1. 2009 dalje. Sodišče tožniku pravice tudi od 5. 1. 2009 dalje ni priznalo, kar pomeni, da je s tem kršilo določbe postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca, opr. št. ... z dne 26. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 4. 9. 2007, s katero je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine. Postavil se je na stališče, da v danem primeru ne gre za delovno razmerje z največ polovico delovnega časa, pač pa za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvetnika in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do delne pokojnine.

V nasprotju s stališčem toženca je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo že citirano ustavno odločbo in pa ustaljeno sodno prakso v zvezi z uporabo 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot na primer Psp 285/2009, Psp 156/2009, Psp 147/2004, Psp 256/2009, zavzelo stališče, da je upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, potrebno zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007, kot tudi Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi z dne 19. 10. 2006. Kot je to obrazložilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009, je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine tudi odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 58. člena določa, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju (glede na že obrazloženo tudi v primeru, če opravlja odvetniško dejavnost), z največ polovico polnega delovnega časa.

V zadevi ni sporno, da je bila tožniku že priznana pravica do starostne pokojnine, kar izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Odprto pa je vprašanje, ali tožnik potem, ko se je reaktiviral, dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa.

Toženec v predsodnem postopku glede na zavzeto stališče sicer res ni ugotavljal, v kakšnem delovnem času tožnik opravlja dejavnost odvetništva, vendar pa to nikakor ne pomeni, da v takem primeru tudi sodišču tega dejstva ni potrebno ugotavljati. Skladno z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) sodišče odloči o pravici in le izjemoma vrne zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje. Ko pa gre za odločanje o pravici, pa je potrebno uporabiti tudi splošna načela, določena za socialne spore in sicer načelo materialne resnice in pa preiskovalno načelo (61. in 62. člen ZDSS-1). Sodišče mora v primeru priznanja pravice torej ugotoviti pravno relevantna dejstva, ki so odločila za priznanje pravice. V spornem primeru je to ugotovitev glede obsega zavarovanja. Glede omenjenega pa iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 8. 1. 2009 (popravek 26. 1. 2009) izhaja, da tožnik od 5. 1. 2009 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Tudi iz pregleda skupne pokojninske dobe (priloga B/1) izhaja, da tožnik od 5. 1. 2009 dalje opravlja dejavnost v skrajšanem delovnem času (20 ur na teden). Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča v času vodenja postopka pri tožencu tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine, saj iz citiranih listinskih dokazov izhaja, da je dejavnost v skrajšanem delovnem času začel opravljati oziroma je bil za skrajšan delovni čas vključen v zavarovanje šele od 5. 1. 2009 dalje. Glede pritožbenih navedb, da bi mu moralo sodišče vsaj od navedenega datuma dalje priznati pravico do delne pokojnine, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila predmet presoje dokončna odločba toženca z dne 26. 2. 2008. Kasnejše spremembe predstavljajo novoto, ki pa jo sodišče v postopku ne sme upoštevati, saj je nastala po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V nasprotnem primeru bi namreč prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Tožnik pa lahko pri tožencu glede na nova dejstva, nastala po dokončni odločbi, začne nov postopek za priznanje pravice do delne starostne pokojnine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik s tem, ko je vložil zahtevo za priznanje delne pokojnine v bistvu zahteval tudi ugotovitev lastnosti zavarovanca po določbah ZMEPIZ. Gre za dva povsem ločena postopka. Eno je postopek za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, druga pa je postopek v zvezi z zavarovanjem oziroma lastnostjo zavarovanca. V 2. odstavku 43. člena ZMEPIZ je določeno, da podatki, vpisani v matično evidenco, se spremenijo na podlagi prijave o spremembi podatkov na način, določen s tem zakonom. Skladno z 19. členom prijava v zavarovanje med drugim vsebuje tudi število ur dejanskega delovnega oziroma zavarovalnega časa zavarovanca. V 1. odstavku 25. člena pa je nadalje določeno, da vložniku prijave v zavarovanje, prijave spremembe med zavarovanjem in odjave iz zavarovanja potrdi vložitev prijave, spremembe oziroma odjave subjekt iz 3. odstavka 2. člena ZMEPIZ. Tožnik takega potrdila ni predložil, niti ni zahteval pravnega varstva v primeru, če mu je bilo, kot je to sam izpovedal na glavni obravnavi, onemogočeno vložiti prijavo v zavarovanje za skrajšan delovni čas.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.