Jedro

Tožnik je vso opremo in investicijska vlaganja v lokal prodal tretji osebi, zato je neutemeljeno njegovo zatrjevanje lastnega neupravičenega prikrajšanja in na drugi strani neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke kot lastnice lokala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Obe stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 17.998.672,56 SIT. Ugotovilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznoti v razmerju do tožeče stranke in je zato odškodninski zahtevek neutemeljen, prav tako pa ne gre za neupravičeno obogatitev tožene stranke in je zato neutemeljen zahtevek v smislu 210. člena ZOR. Prvostopno sodišče je s sklepom tudi zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila takse, dovolilo pa je obročno plačilo sodnih taks v dvanajstih obrokih. Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba in sklep ne vsebujeta dokaznega sklepa sodišča. Izpodbijana sodba hkrati ne vsebuje razlogov o vseh dejstvih in navedbah pravdnih strank oz. glede dejstev, ki jih je pooblaščenka v postopku navajala na glavni obravnavi dne 4.10.2000 glede pravne utemeljitve tožbenega zahtevka na podlagi 452. člena ZOR. Sodišče je napačno presodilo tožnikove navedbe o neupravičeni obogatitvi s strani tožene stranke. Nesporno je namreč, da je tožeča stranka opravila investicijska vlaganja v predmetni lokal tožene stranke in hkrati nakupila tudi opremo. Tožeča stranka je s toženo stranko in z novim najemnikom podpisala tristranski dogovor z dne 15.6.1995, s katerim se je novi najemnik zavezal tožeči stranki plačati kupnino za opremo in povrniti vložena investicijska sredstva. S predpogodbo in plačilom bi novi najemnik postal upravičenec, ki bi iz tega naslova lahko zahteval določene ugodnosti napram lastniku lokala - toženi stranki. Vendar je med novim najemnikom in toženo stranko prišlo do podpisa najemne pogodbe, v kateri je v 5. členu navedeno, da preidejo vsa investicijska vlaganja v last tožene stranke in sicer z dnem prenehanja najemnega razmerja med tožečo in toženo stranko. Iz navedene dikcije izhaja, da si je v pogodbi z novim najemnikom tožena stranka prilastila investicijska vlaganja, medtem ko za to ni ničesar plačala ali novemu najemniku dala kakšne druge ugodnosti. Zakaj je novi najemnik podpisal takšno pogodbo, tožeči stranki ni znano, je pa nesporno, da novi najemnik tožeči stranki ni iz naslova povrnitve investicijskih vlaganj plačal ničesar, ampak je plačal le kupnino za opremo oz. sredstva, ki ustrezajo kupnini za opremo v predmetnem lokalu. Tako je postala tožena stranka obogatena za izvršena adaptacijska sredstva, saj za ta ni nikomur nič plačala. Na drugi strani tožeča stranka za opravljena investicijska vlaganja ni prejela ničesar in je bila na ta način oškodovana. S tem je nesporno podana pravna podlaga neupravičene obogatitve po 210. členu ZOR. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep glede oprostitve plačila sodnih taks in navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo predložene listine, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka upravičena do oprostitev plačila sodnih taks. V odgovoru na pritožbo tožena stranka zatrjuje, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma je treba ugotoviti, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek za plačilo zneska 17.998.672,56 SIT utemeljevala na dveh dejanskih in pravnih podlagah. Prva podlaga je bil zahtevek za plačilo poslovne škode, ki jo je tožeča stranka opredelila z vrednostjo s strani Z. neplačanega dela kupnine za v adaptacijo lokala vložena sredstva, za kar naj bi bila odgovorna tožena stranka zaradi kršitve 6. člena dogovora z dne 15.6.1995. Zavezala se je namreč, da ne bo izročila poslovnega prostora Z.-ju, če ne bo poravnal obveznosti tožnika po predpogodbi o prodaji in ari z dne 25.5.1995. Druga dejanska in pravna podlaga pa je bilo sklicevanje na neupravičeno pridobitev tožene stranke zneska v višini neplačanega dela kupnine vloženih investicijskih vlaganj v adaptacijo lokala, ker je tožena stranka postala lastnica investicijskih vlaganj, kljub dejstvu, da zanje ni nič plačala, hkrati pa navedenih investicijskih vlaganj, ki jih je opravila tožeča stranka, ta ni dobila povrnjenih niti od Z-ja. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in zaključilo, da ni podana niti odškodninska niti obogatitvena podlaga. Podrobne razloge izpodbijane sodbe o odsotnosti odškodninske odgovornosti tožene stranke oz. o neobstoju njene obveznosti v smislu 210. člena Zakona o obligacjskih razmerjih (ZOR) pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridružuje ter jih na tem mestu v izogib ponavljanju ne navaja. Ob tem ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne navaja nobenih pritožbenih trditev proti sodbi, ki bi nasprotovale zaključkom prvostopnega sodišča, da je odškodninski zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da ni izkazana nikakršna relevantna kršitev pogodbene obveznosti s strani tožene stranke in da ni dokazana škoda, iz česar sledi, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine, ki jo je zahtevala tožeča stranka. V pritožbi tožeča stranka vztraja pri navedbah o neupravičeni obogatitvi tožene stranke, češ da je ta obogatena za izvršena adaptacijska sredstva, ne da bi zato komurkokli kaj plačala. Tudi v zvezi s to dejansko in pravno podlago je prvostopno sodišče napravilo pravilne dejanske in materialnopravne zaključke, ki jih pritožbene trditve ne morejo ovrači. Na podlagi podrobno analiziranih pogodb med pravdnimi strankami prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni neupravičeno obogatena. Tožnik je namreč gostilniški inventar in v adaptacijo gostinskega lokala vložena srestva prodal Z.-ju s predpogodbo o prodaji in ari z dne 25.5.1995, ki jo prvostopno sodišče, enako kot tudi obe stranki, pravilno šteje kot dejansko kupoprodajno pogodbo v adaptacijo lokala vloženih sredstev. Del kupnine po tej pogodbi je tožnik prejel, glede preostalega dela kupnine pa ima do kupca Z-ja pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 724/97 z dne 6.10.2000. Z. je s tem postal lastnk inventarja in v adaptacijo vloženih sredstev, česar tožeča stranka ne zanika in je zato v pogodbi med L. in O. d.o.o., ki jo je zastopal direktor Z., z dne 27.6.1995, v 5. členu pogodbe s temi investicijskimi vlaganji lahko razpolagal. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da si je tožena stranka v pogodbi z novim najemnikom investicijska vlaganja prilastila. Hkrati ni odveč omeniti, da se je tožnik v najemni pogodbi s toženo stranko z dne 19.7.1991 odpovedal zahtevkom za povračilo sredstev, investiranih v gradbeno prilagoditev lokala s strani najemnika, česar pogodbeni stranki niti s kasnejšim aneksom niti s tristranskim dogovorom z dne 15.6.1995, ko je bilo najemno razmerje za gostinski lokal predčasno prekinjeno, nista spremenili. Bistveno pa je, kot je bilo že navedeno, da je tožnik vso opremo in investicijska vlaganja prodal tretji osebi in je zato neutemeljeno zatrjevanje lastnega neupravičenega prikrajšanja in na drugi strani neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke. Ni pa stvar tožene stranke, če tožnik ne uspe izterjati s pravnomočno sodbo prisojene terjatve do tretje osebe. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba in sklep ne vsebujeta dokaznega sklepa sodišča. Ni povsem razumljivo, kaj naj bi to pomenilo oz. zakaj naj bi šlo za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zakon o pravdnem postopku nikjer ne določa, da bi morala sodba ali sklep vsebovati dokazne sklepe. Dokazne sklepe sprejema sodišče med postopkom (287. člen ZPP), kar je prvostopno sodišče tudi storilo. V kolikor pa pritožba meni, da v sodbi in sklepu niso našteti vsi dokazi, ki jih je izvedlo prvostopno sodišče, nima prav, kajti naštevanje izvedenih dokazov v obrazložitvi sodbe ni potrebno. Prvostopno sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti tiste dokaze, na katere je oprlo sodbo (4. odstavek 324. člena ZPP). Vse ustrezne dokaze je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navedlo in jih, kot je predvsem odločilno, ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Vsi razlogi o odločilnih dejstvih so v sodbi navedeni in utemeljeni z dokazi, ki jih je prvostopno sodišče presojalo. Zato je pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o vseh dejstvih in navedbah pravdnih strank neutemeljen. To velja tudi glede trditev, da prvostopno sodišče ni navedlo razlogov o dejstvih v zvezi s pravno utemeljitvijo tožbenega zahtevka na podlagi 452. člena ZOR. Tožeča stranka je namreč na glavni obravnavi dne 4.10.2000 v okviru podajanja pravnih naziranj (3. odstavek 284. člena ZPP) podala nesklepčne trditve o solidarni odgovornosti Z.-ja in tožene stranke po 452. členu ZOR. Šlo je za zatrjevanje dodatne pravne podlage tožbenega zahtevka, na katero sodišče ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP) in nanjo ni dolžno odgovarjati. Brez zatrjevanja ustrezne dejanske podlage je tožeča stranka trdila, da je šlo za pristop k dolgu, zaradi česar naj bi bila solidarni dolžnik tudi tožena stranka. Materialnopravno gledano je razlogovanje tožeče stranke napačno, ker iz nobene pogodbe ni razvidno, da bi tožena stranka pristopila k dolgu Z.-ja do tožnika. Sicer pa tožeča stranka, ki se sklicuje na 452. člen ZOR, ni zatrjevala ustreznih dejanskih trditev o prehodu premoženjske celote, na primer obrtne delavnice ali morda gostinskega lokala na drugega lastnika, ko bi novi lastnik poleg dotedanjega lastnika oz. solidarno z njim odgovarjal za dolgove, napravljene za to premoženjsko celoto, za njegovo povečanje, izboljšanje ali vzdrževanje (investicije). Ker v obravnavani zadevi ni šlo za prehod kakšne premoženjske celote v smislu 452. člena ZOR in ob izostanku ustrezne trditvene podlage, prvostopno sodišče ni bilo dolžno v razlogih sodbe zavračati pravnega naziranja tožeče stranke o nekakšni solidarni odgovornosti tožene stranke v smislu 452. člena ZOR, ker je bila pravna zmotnost očitna in ko glede na zatrjevana dejstva v tej pravdi 452. člen ZOR ni prišel v poštev. Izpodbijana sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno materialnopravno obravnavana in zato uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ker tudi ni drugih kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člne ZPP). Tožeča stranka se pritožuje tudi proti sklepu, da se zavrne predlog za taksno oprostitev tožnika (pri čemer je tožniku dovoljeno obročno plačilo sodnih taks). Pritožba trdi, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo predložene listine, ne da bi navedla, kaj konkretno s tem meni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo in ocenilo vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka in ki so v razlogih sklepa naštete te skladno s podatki o dohodkih ter premoženjskem stanju odločilo po 3. in 4. odstavku 168. člena ZPP, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani, v kolikor je dovoljeno obročno plačilo taks. Pritožbeno sodišče skratka ocenjuje, da je materialnopravna odločitev v zvezi z oprostitvijo oz. plačilom sodnih taks pravilna in da je pavšalno nasprotovanje tej odločitvi neutemeljeno. Zato je bilo treba tudi pritožbo proti sklepu zavrniti in sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP). Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje pritožbene stroške trpeti sama. Tožena stranka pa je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki pa jih po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot potrebnih za to pravdo. Z odgovorom na pritožbo tožena stranka namreč vsebinsko gledano ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.