Jedro

Tožnik, ki mu je bil na pogodbeni podlagi že pravnomočno prisojen zahtevek iz naslova vlaganj, sedaj zahtevka iz istega naslova ne more uspešno uveljavljati še na neposlovni podlagi (odškodninski in obogatitveni). Iste terjatve namreč ni mogoče uspešno uveljavljati iz dveh različnih pravnih podlag. Tako bi bila tožniku ista terjatev prisojena dvakrat in dvema strankama naloženo njeno plačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.998.672,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Ugotovilo je, da odškodninski zahtevek ni utemeljen, saj ni izkazana relevantna kršitev pogodbene obveznosti s strani tožene stranke in škoda ni dokazana. Tožena stranka tudi ni neupravičeno obogatena. Z. Z. je s predpogodbo, ki je dejansko kupoprodajna pogodba, postal lastnik inventarja in v adaptacijo vloženih sredstev, zato je z najemno pogodbo z dne 27.6.1995 s sredstvi lahko razpolagal. Tožena stranka si zato teh sredstev ni prilastila. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo tudi iz razloga, da se je tožnik v najemni pogodbi z dne 19.7.1991 odpovedal zahtevkom za povračilo sredstev, investiranih v gradbeno prilagoditev lokala.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči napačno presodili navedbe o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka, ki je opravila vsa investicijska vlaganja v lokal in nakupila opremo, je z namenom, da bi dobila sredstva povrnjena, podpisala s toženo stranko in novim najemnikom tristranski dogovor, iz katerega je razvidno, da se je novi najemnik zavezal tožniku za to plačati kupnino. Na podlagi predpogodbe in plačila bi novi najemnik postal upravičenec, ki bi iz tega naslova lahko uveljavljal določene ugodnosti nasproti toženi stranki. Iz 5. člena najemne pogodbe med novim najemnikom in toženo stranko je razvidno, da si je tožena stranka investicijska vlaganja prilastila, ne da bi za to kaj plačala ali novemu najemniku dala kakšne druge ugodnosti. S tem je izpolnjen eden od elementov neupravičene obogatitve, in sicer obogatitev na strani tožene stranke. Novi najemnik za vlaganja ni dobil nič plačanega, zato se tudi on ne čuti zavezanega toženi stranki iz tega naslova karkoli plačati. Ker tožnik za opravljena investicijska vlaganja ni nič prejel, je bil na ta način oškodovan. S tem je podana podlaga neupravičene obogatitve po 210. členu ZOR. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik svoj tožbeni zahtevek proti toženi stranki gradi na vlaganjih v lokal Z., ki ga je leta 1991 najel od tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je Z. Z., kot bodoči najemnik spornih prostorov, s kupoprodajno pogodbo z dne 25.5.1995 (z naslovom "predpogodba o prodaji in ari") zavezal, da bo tožniku plačal vrednost gostilniškega inventarja in v adaptacijo lokala vloženih sredstev v znesku 175.000 DEM. Ker Z. Z. svoje obveznosti po tej pogodbi ni izpolnil v celoti, ampak mu je plačal le znesek 80.000 DEM, je tožnik nasproti njemu sodno uveljavljal izpolnitveni zahtevek za plačilo preostanka obveznosti. Temu zahtevku je bilo ugodeno s pravnomočno sodbo II P 724/97. Pri odločanju je torej treba izhajati iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj o tem, da se je novi najemnik zavezal, da bo tožniku povrnil vrednost vloženih sredstev v lokal Z.. Pri tem dogovoru je tožnik vztrajal in je pogodbeno obveznost Z. Z. tudi sodno iztožil. Kot je razvidno iz tožnikovih navedb, pa Z. Z. svoje obveznosti po pravnomočni sodni odločbi še ni poravnal. Tožnik sedaj uveljavlja svoj zahtevek iz naslova vlaganj v lokal Z. še na neposlovni podlagi od tožene stranke. Takšno izhodišče tožnika pa ni materialnopravno pravilno. Tožnik, ki mu je bil na pogodbeni podlagi že pravnomočno prisojen zahtevek iz naslova vlaganj, sedaj zahtevka iz istega naslova ne more uspešno uveljavljati še na neposlovni podlagi (odškodninski in obogatitveni). Iste terjatve namreč ni mogoče uspešno uveljavljati iz dveh različnih pravnih podlag. Tako bi bila tožniku ista terjatev prisojena dvakrat in dvema strankama naloženo njeno plačilo. Že iz tega razloga tožnikovemu zahtevku po ugotovitv-i, da pravnomočna sodna odločba plačilo te obveznosti nalaga tretjemu, ni bilo mogoče ugoditi. Odločitev sodišč nižjih stopenj je bila torej materialnopravno pravilna.

Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da je Z. s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z naslovom "predpogodba o prodaji in ari" z dne 25.5.1995 postal lastnik inventarja in v adaptacijo vloženih sredstev in je z njimi lahko prosto razpolagal. Ker mu je tožnik opremo in investicijska vlaganja prodal, je neutemeljeno zatrjevanje lastnega neupravičenega prikrajšanja in neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče sledilo, ni šlo za neposreden prehod premoženja med tožnikom in toženo stranko, zato tudi ta element dejanskega stanu neupravičene obogatitve ni podan. Revizijske navedbe glede neupravičene obogatitve tožene stranke zato niso utemeljene.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).