Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Gostinska dejavnost, najsi se ta opravlja v okviru širše dejavnosti hotelirstva ali samostojno, ni dejavnost, ki bi za zaposlene, ki jo neposredno vršijo, ali tretje, predstavljala neobičajno visoko tveganje za nastanek substančne škode.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 9.180,43 EUR in tožniku naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov. Presodilo je, da zavarovanec toženke ni ne objektivno ne krivdno odgovoren za tožniku nastalo škodo.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Tožnik v reviziji
napada sodbo sodišča druge stopnje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s prvim meni, da se med gosti gostinskega lokala, v katerega dnevno prihaja veliko ljudi, vedno najde določen odstotek ljudi, katerih obnašanje je ali lahko postane neprijetno oziroma nevarno. Zato je treba fizične napade na osebje lokala in škodo, ki zaradi tega nastane, šteti kot predvidljivo in pričakovano posledico gostinske dejavnosti. Verjetnost za nastanek škode je v gostinskih lokalih vsekakor velika, trdi. Meni tudi, da dejstvo, da do kritičnega dogodka v lokalu toženkinega zavarovanca še ni prišlo do hujše ogroženosti gostov ali osebja, gostinca, ki dela v današnjih povprečnih razmerah, ne odvezuje dolžnosti poskrbeti za varnost v lokalu. Gostinska dejavnost dandanes sama po sebi zahteva od izvajalca posebno skrbnost pri zagotavljanju varnosti, vendar zavarovanec toženke kljub temu ni poskrbel, da bi bil v času škodnega dogodka v lokalu bodisi receptor bodisi varnostnik. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v zapisu drugostopenjskega sodišča, ki sporno dejavnost opredeljuje kot hotelirsko, četudi je sam v postopku vseskozi trdil, da gre za dejavnost (zgolj) gostinske narave.
4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Osrednja revizijska teza je, da gostinska dejavnost zaradi velikega števila ljudi različnih nravi, s katerimi ima povprečni gostinec v zvezi z njo dnevno opravka, vsebuje tolikšno mero rizika za nastanek škode, da jo je treba bodisi opredeliti kot nevarno dejavnost per se bodisi opravljati s poostrenimi varnostnimi ukrepi, ki naj zagotovijo varnost tako samih gostinskih delavcev kot tudi gostov.
7. Revizijsko sodišče se s tem ne strinja. Gostinska dejavnost (kot sta nazorno razložili že nižji sodišči), najsi se ta opravlja v okviru širše dejavnosti hotelirstva ali samostojno,(1) ni dejavnost, ki bi za zaposlene, ki jo neposredno vršijo, ali tretje, predstavljala neobičajno visoko tveganje za nastanek substančne škode.(2) Konkretnejših okoliščin, ki bi mogle nevarnostni potencial v konkretnem primeru povzdigniti na višji nivo in dejavnost, pri kateri je bil tožnik poškodovan, približati pravnemu standardu nevarne dejavnosti, pa v predmetni zadevi ni.
8. Zadnje mutatis mutandis velja tudi za krivdno odgovornost. Zavarovanec toženke, ugotovljeno, ni ravnal v nasprotju z nobenim varnostnim standardom, prav tako pa poostrenega varnostnega (ne preventivnega ne drugačnega) ukrepanja niso narekovale kakšne specifične rizične okoliščine (specifična narava lokala, čas njegovega obratovanja ipd.).
Apodiktičnost revizijskih navedb, češ če lahko v gostinski lokal vstopi človek, ki s sekiro poškoduje natakarja, to nujno pomeni, da delodajalec ni dovolj poskrbel za varnost svojih zaposlenih, za utemeljitev subjektivne odgovornosti slednjega pač ne zadošča. 9. Ker po povedanem uveljavljana revizijska razloga nista podana, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).
Op. št. (1): S tem je ovržen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila z omembo zgolj hotelirske dejavnosti (ne pa tudi gostinske) dejavnosti storjena na pritožbeni stopnji sojenja.
Op. št. (2): Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 850.