Jedro

Vsakodnevno prihajanje v lokal večjega števila različnih ljudi ne predstavlja takšne specifične okoliščine, ki bi vplivale na opredelitev tožnikovega dela oziroma dejavnosti, ki jo je vršil zavarovanec tožene stranke (hotel, hotelirska dejavnost), kot nevarne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije štev. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka tožniku plača 9.180,43 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 45,90 EUR.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Napačna je odločitev, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost delodajalca. Do škodnega dogodka je prišlo v gostinskem lokalu, za katere velja, da vanje prihaja veliko število zelo različnih ljudi, med njimi pa je določen procent takšnih, katerih obnašanje je lahko neprijetno oziroma celo nevarno za ostale. V takšnih okoliščinah ni mogoče predvideti negativnih posledic med katere nedvomno sodijo tudi fizični napadi na osebje. Za odškodninsko odgovornost tako ni nujno, da je bila tožena stranka sposobna predvideti konkretne posledice, do katerih je v konkretnem primeru prišlo. Sodišče prve stopnje pa je napačno presojalo tudi delodajalčevo krivdno odgovornost. Izvajanje gostinske dejavnosti prinaša tudi breme velike verjetnosti incidentov, ki jih povzročajo gostje in je izpostavljenost vseh ostalih toliko večja. Pri tem ni potrebno, da gre za nekakšna množična srečanja. Opravljanje gostinske dejavnosti zato samo po sebi terja od njenega nosilca posebno skrbnost pri zagotavljanju varnosti v lokalu. To je zavarovanec toženec stranke očitno opustil, saj v lokalu ni bilo nikogar, ki bi posebej skrbel za varnost. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje nastanek odškodninskega razmerja tako po principu objektivne odgovornosti kot tudi po principu krivdne odgovornosti tožene stranke. Nastanek odškodninskega razmerja po principu objektivne odgovornosti temelji na zakoniti domnevi, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. Tožeča stranka bi zato morala dokazati, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost in da je škoda nastala v zvezi z njo. Pri tem pa tožeča stranka, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni uspela. Nevarna dejavnost je takšna dejavnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da bo tretjim osebam ali njihovemu premoženju pri njenem izvajanju nastala škoda. Tožena stranka oziroma njen zavarovanec (tožnikov delodajalec), opravlja gostinsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku povzročil škodo gost lokala in da ta ne izvira iz dejavnosti, ki je tako nevarna, da vedno obstaja neobičajno velika možnost nastanka škode. Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da je med velikim številom ljudi, ki prihajajo v gostinski lokal nedvomno določen procent, katerih obnašanje je lahko nevarno, ne zadostuje za opredelitev dela tožnika, ki ga opravlja pri zavarovancu tožene stranke za nevarnega. Takšna izpostavljenost je namreč značilna za številne poklice, ki zajemajo delo s strankami, pa jih sodna praksa že samo zaradi tega ni opredelila kot nevarne. Za opredelitev določenega dela oziroma dejavnosti kot nevarne bi morale biti ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi predstavljale večjo nevarnost od običajne nevarnosti pri delu s strankami. Vsakodnevno prihajanje v lokal večjega števila različnih ljudi ne predstavlja takšne specifične okoliščine, ki bi vplivale na opredelitev tožnikovega dela oziroma dejavnosti, ki jo je vršil zavarovanec tožene stranke (hotelirska dejavnost) kot nevarne.

Prav tako pa tudi ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne opustitve. Dogodek, iz katerega izvira nastanek tožnikove škode (eden od gostov, ki je boleval za paranoidno shizofrenijo ga je udaril s sekiro), je bil povsem nepredvidljiv. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaposleni pri zavarovancu tožene stranke do obravnavanega škodnega dogodka s strani gostov niso bili nikoli ogroženi in glede njihove varnosti ni bilo nikakršnih problemov. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne opustitve varnostnih predpisov. Prav tako s strani tožeče stranke niso bile zatrjevane nikakršne okoliščine, ki bi narekovale v konkretnem primeru sprejem kakršnihkoli varnostnih ukrepov. Takšne okoliščine bi bile lahko specifična lokacija gostinskega lokala, specifični čas obratovanja in druge okoliščine, ki bi lahko pogojevale izgrede gostov in s tem narekovale organiziranje varnostne službe. Ker ni podana protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja tožnikovega delodajalca, oziroma eden od elementov odškodninskega delikta, mu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).