Jedro

Tožeča stranka se v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo. Sklicuje se na sodbo ESČP in s tem na stališča sodne prakse, ki so materialnopravne in procesne narave in ki zato ne morejo biti razlog za obnovo zadevnega postopka upravnega spora.

Izrek

I. Predlog za obnovo postopka se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je dne 15. 10.2021 prejelo vlogo tožeče stranke, poimenovano "predlog za obnovo postopka in predlog prekinitve postopka in vložitve zahteve/pobude za oceno ustavnosti in predlog za opravo naroka". Vloga se, kot izhaja iz njene vsebine, navezuje na postopek s tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o izrednih ukrepih Banke Slovenije, in ki jo je sodišče s sklepom I U 306/2014 z dne 10. 6. 2014 zavrglo. Vrhovno sodišče RS je pritožbo zoper omenjeni sklep zavrnilo s sklepom I Up 272/2014 z dne 18. 12. 2017 .

2. Tožeča stranka v vlogi navaja, da je 29. 9. 2021 prejela odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Pintar in ostali proti Republiki Sloveniji št. 49969/14 z dne 14. 9. 2021, s katero je bilo odločeno, da je tudi naslovno sodišče z omenjenim sklepom o zavrženju tožbe kršilo pravico tožnice do učinkovitega pravnega sredstva in v posledici kršilo pravico do zasebne lastnine. Tožeča stranka zato v skladu z določbami 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v roku 30 dni, odkar je izvedela za kršitev, naslovnemu sodišču predlaga, da obnovi postopek in da v obnovljenem postopku ugodi zahtevku, ki ga je uveljavljala v tožbi zoper odločbo.

3. Razen tega predlaga, da sodišče prekine postopek odločanja o predlogu za obnovo postopka in vloži pri Ustavnem sodišču zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB), 261.e člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1 I) ter določb 96. in 97. člena ZUS-1, ki naj ju Ustavno sodišče spremeni tako, da se postopek odločanja o tožbi lahko obnovi tudi na podlagi ugodne odločitve ESČP, kar vse nato tožeča stranka v nadaljnjem besedilu vloge obširno in podrobno pojasni.

4. Razlog za podane predloge vidi v tem, da Republika Slovenija vse do sedaj ni dala tožeči stranki možnosti, da odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih izpodbije. Prav to se namreč ugotavlja tudi v omenjeni sodbi ESČP. Možnosti pravnega sredstva pa ji, navzlic napotkom ESČP, ne dajejo niti predpisi (sprememba ZBan-1 in ZPSVIKOB), ki so bili sprejeti na podlagi zahtev iz omenjene sodbe, in kar tožeča stranka obširno elaborira ter v podporo svojim stališčem navaja različne pravne vire, ki obravnavajo pravico do poštenega sojenja. Nadalje tožeča stranka obširno in podrobno navaja še razloge, iz katerih meni, da je odločba tožene stranke o izrednih ukrepih, o kateri je tekel upravni spor, nepravilna in nezakonita in bi zato moralo naslovno sodišče o zadevi v obnovljenem postopku ponovno odločiti, tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo tožene stranke o izrednih ukrepih odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek .

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje stališčem in predlogom, ki jih vsebuje omenjena vloga tožeče stranke, vključno s predlogom, da se zahteva ocena ustavnosti predpisov pri Ustavnem sodišču. Določbe ZUS-1, ki se nanašajo na obnovo postopka in ki ne omogočajo obnove v primeru sodbe ESČP, po mnenju tožene stranke niso v neskladju z Ustavo. Za neutemeljen šteje tudi predlog, da se zahteva ocena ustavnosti določb ZPSVIKOB, saj meni, da naslovno sodišče za kaj takšnega sploh ni pristojno. Zato tožena stranka ob tem, ko svoja stališča pojasni, sodišču predlaga, da vlogo tožeče stranke, če jo bo obravnavalo kot predlog za obnovo postopka, na podlagi določb 96. člena in nadaljnjih določb ZUS-1 , ki se nanašajo na o obnovo postopka, zavrže. 6. Ob pregledu obravnavane vloge kot predmeta odločanja sodišče uvodoma ugotavlja, da z njo tožeča stranka predlaga obnovo postopka, kot to prvenstveno sledi tudi iz njenega poimenovanja. Ostala predloga, tj. predlog za prekinitev postopka in predlog za opravo naroka se navezujeta na prvenstveni predlog in kot takšna nista in ne moreta biti predmet samostojne presoje in odločitve sodišča, in ju zato sodišče obravnava v okviru odločanja o predlogu za obnovo postopka.

7. Predlog tožeče stranke za obnovo postopka pa je moralo sodišče zavreči. 8. Po določbah 96. člena ZUS-1 je mogoče postopek s tožbo obnoviti, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja: 1. da je bil postopek pravnomočno končan s sodno odločbo in 2. da je podan razlog za obnovo postopka. Če takega razloga ni, ni mogoča obnova postopka, pa čeprav bi bila izdana sodna odločba še tako nepravilna oziroma nezakonita. Pa tudi kakršenkoli razlog še ne daje podlage za obnovo sodnega postopka. Kot obnovitveni razlog mora biti podana ena od okoliščin, ki jih dopušča zakon in ki so taksativno naštete v prvem odstavku 96. člena ZUS-1. Obnovitveni razlogi iz tega člena se nanašajo na napake pri ugotovitvi dejanskega stanja in na nekatere težje kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Zato obnova postopka ni možna zaradi kakšnega pravnega vprašanja, kot je npr. nepravilna uporaba ali sprememba materialnega predpisa, pa tudi ne spremenjeno stališče o kakšnem pravnem vprašanju.1

9. V konkretnem primeru tožeča stranka predlaga obnovo postopka, ki je pravnomočno končan in je torej prvi predpisani pogoj za vložitev predloga izpolnjen. Se pa, kot sledi iz spisov zadeve, tožeča stranka v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo. Sklicuje se na sodbo ESČP in s tem na stališča sodne prakse, ki so materialnopravne in procesne narave in ki zato, kot že rečeno, ne morejo biti razlog za obnovo zadevnega postopka upravnega spora. Da odločitev ESČP ni zakoniti pogoj za obnovo, pa nenazadnje sledi tudi iz navedb same tožeče stranke, ki ravno iz razloga, ker kršitve, ugotovljene s sodbami ESČP, po določbah ZUS-1 niso obnovitveni razlog, šteje zakonsko ureditev za neskladno z Ustavo in predlaga sodišču, da postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti določb 96. člena ZUS-1 pri Ustavnem sodišču. 10. V skladu z določbami 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, če pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, neustaven. Postopek torej lahko redno sodišče prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb zgolj tistih predpisov, na podlagi katerih se odloča v konkretni zadevi. Zato ima prav toženka, ko (v pripravljalni vlogi) ne vidi legitimacije za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb ZBan-1 in ZPSVIKOB, saj sodišče, ob odločanju (o obstoju procesnih predpostavk za tožbo) omenjenih predpisov ni uporabilo.

11. Zatrjevane neustavnosti določb 96. in 97. člena ZUS-1 pa sodišče ne vidi. ESČP je sicer kršitve pravic iz konvencije, tudi v primeru tožnice, nedvomno ugotovilo in naložilo državi, da jih odpravi. Ni pa določilo načina sanacije ugotovljenih kršitev, zato ni mogoče zahtevati, da se kršitve odpravijo v postopku obnove. Takšne zahteve ne vsebuje niti konvencija niti je ni najti v Ustavi, zato naslovno sodišče ne sledi navedbam tožeče stranke o neustavnosti obstoječih določb ZUS-1 o obnovi postopka oziroma o zatrjevani pravni praznini in v posledici zavrača predlog tožnice za prekinitev postopka in za vložitev tozadevne zahteve pri Ustavnem sodišču. Še zlasti meni tako iz razloga, ker se v sporni odločbi toženke o izrednih ukrepih obravnava specifična situacija, ki nenazadnje lahko narekuje tudi temu ustrezen (specifičen) način uveljavljanja pravnih sredstev. Medtem ko bi se po drugi strani s spremembo veljavnih določb o obnovi postopka poseglo v že uveljavljeno ureditev in njeno (v sodni praksi) ustaljeno razumevanje in uporabo, to pa celo (lahko) ni v prid pravni varnosti in tudi (lahko) nasprotuje ustavnemu načelu zaupanja v pravo.

12. Ker torej po povedanem sodišče razlogov za prekinitev postopka odločanja o predlogu ni našlo, hkrati pa ugotavlja, da zakoniti razlog za obnovo postopka v predlogu ni naveden oziroma da niti do stopnje verjetnosti ni izkazan, je v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZUS-1 predlog za obnovo kot nedovoljen s sklepom zavrglo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. O predlogu za obnovo postopka je sodišče odločilo v senatu treh sodnic na podlagi tretjega odstavka 98. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 oziroma na podlagi prvega odstavka 398. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 122. členom istega zakona.

1 Prim . sklep VS RS I Up 53/2009 z dne 5. 2. 2009.