Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.

Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zavzelo je stališče, da se tožnica v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo postopka. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in v njej zavzeta stališča materialnopravne in procesne narave niso razlog, ki dopušča obnovo postopka, kar izhaja že iz tožničinih navedb, v katerih predlaga prekinitev postopka in zahteva oceno ustavnosti 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjevane neustavnosti določb 96. in 97. člena ZUS-1 po presoji Upravnega sodišča ni, zato ni prekinilo postopka in vložilo zahteve za presojo ustavnosti omenjenih določb.

2.Zoper sklep se je pritožila tožnica (v nadaljevanju pritožnica). Uveljavljala je, da mora država, kot izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji,1 zagotoviti pravno sredstvo zoper sporno odločbo tožene stranke o izrednih ukrepih. Stališče Upravnega sodišča to pravico pritožnice onemogoča, kar je v nasprotju z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Določbe Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB) pritožnici ne dajejo pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije, s katero bi se preprečevalo neposredne posege v lastninsko pravico razlaščencev.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, katerega domet je treba razlagati restriktivno. V okvir tega spada določitev pogojev, pod katerimi je tako izredno pravno sredstvo mogoče vložiti. Teh pogojev v konkretni zadevi pritožnica ni izpolnila. ESČP nima pristojnosti nalagati državam sprejetja točno določenih ukrepov v primeru ugotovljene kršitve, temveč imajo države možnost proste presoje glede tega, katera sredstva bodo uporabile za dosego izpolnitve obveznosti, ki jim jo nalaga odločba ESČP.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnica ne nasprotuje (str. 5 pritožbe) presoji Upravnega sodišča, da 96. člen ZUS-1 izdaje odločbe ESČP in s tem stališča o kakšnem pravnem vprašanju ne določa kot dovoljen obnovitveni razlog. Nosilni razlog pritožnice je, da ji stališče Upravnega sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve krši s strani ESČP potrjeno pravico do pravnega sredstva v zvezi z odločbo tožene stranke o izrednih ukrepih in s tem povezanim njenim varstvom pravice do zasebne lastnine.

6.Ker je sodnik pri odločanju vezan na Ustavo in na zakon (125. člen Ustave RS), ne more z uporabo exceptio illegalis spregledati po presoji sodišča neustavne zakonske določbe in odločiti neposredno na podlagi Ustave, temveč mora v primeru dvoma skladnosti zakonske določbe z Ustavo vložiti zahtevo za presojo ustavnosti take določbe.

7.Ustavno sodišče je že opredelilo, da prvi odstavek 23. člena Ustave stranki ne zagotavlja tudi pravice do izrednih pravnih sredstev. Vendar pa to ne pomeni, da je urejanje izrednih pravnih sredstev v celoti v polju proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec mora pri urejanju izrednih pravnih sredstev spoštovati vsa ustavnoprocesna jamstva. Obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje Ustava, je odvisen od ureditve tega postopka ter od namenov in ciljev zakonodajalca pri uvedbi sistema izrednih pravnih sredstev.2

8.ZPSVIKOB,3 na katerega se sklicuje pritožnica, v času odločanja o pritožbi ne velja več, saj je bil z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 razveljavljen. 15. 6. 2024 je začel veljati Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB-1).4 V 1. členu tega zakona je določeno, da ureja: 1) pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), omogoča učinkovito sodno varstvo; 2) dostop do dokumentov in podatkov, ki jih je Banka Slovenije upoštevala ali bi jih morala upoštevati pri izreku izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki je bil izrečen na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1; 3) objavo odločb Banke Slovenije, s katerimi so bili izrečeni izredni ukrepi, ter način zagotovitve dokumentov in podatkov, ki se nanašajo na izredni ukrep.

9.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja (116. točka obrazložitve). Nadalje je sprejelo stališče, da so tožniki lahko (tudi le) z odškodninskim varstvom, o katerem se odloča v sodnem postopku, polno in celovito zavarovali svoje premoženjske interese, ki so jih imeli na podlagi premoženjskega vložka v banke (121. točka obrazložitve). Samo to, da je zakonodajalec sodno varstvo imetnikov kvalificiranih pravic v 350.a členu ZBan-1 uredil prek pravice do odškodnine, o kateri se odloča v sodnem postopku, torej samo po sebi še ne pomeni posega v pravico do sodnega varstva in s tega vidika z njo ni bilo v neskladju (122. točka obrazložitve).

10.Iz odločbe ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče Ustavnega sodišča, da je v konkretnem primeru odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je pritrdilo stališču Ustavnega sodišča, da 350.a člen ZBan-1, ki je urejal odškodninske zahtevke proti Banki Slovenije, ni omogočal učinkovitega izpodbijanja razlogov, na katerih so temeljile odločbe Banke Slovenije in da tudi ZPSVIKOB ni imel resničnih posledic za nekdanje imetnike, vendar je to utemeljilo s tem, da je bilo marca 2020 s strani Ustavnega sodišča njegovo izvrševanje zadržano.5 V 100. točki obrazložitve je ESČP zapisalo (obiter dictum), da ZPSVIKOB predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če torej odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP. Zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo Upravno sodišče obnovo postopka dopustiti, ker ga je k temu neposredno zavezalo ESČP v citirani odločbi. Takšnega stališča ESČP ni sprejelo.

11.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 sprejelo stališče, da mora zakonodajalec poskrbeti za ureditev, ki bo omogočala ustavnoskladno uveljavitev pravice do sodnega varstva za vse že vložene in bodoče odškodninske tožbe v zvezi z izbrisi kvalificiranih obveznosti na podlagi ZBan-1. ZPSVIKOB-1, ki je v času odločanja Vrhovnega sodišča o pritožbi veljaven, zasleduje prav ta cilj. V obrazložitvi predloga je navedeno, da so ključna vsebina predloga zakona procesne določbe, namen katerih je zapolniti ugotovljeno protiustavno pravno praznino, ki je obstajala zaradi odsotnosti posebnih procesnih pravil za odškodninske spore nekdanjih imetnikov proti Banki Slovenije.6

12.Na podlagi obrazloženega je treba zavrniti pritožničin argument, da zaradi nezmožnosti točno določene oblike sodnega varstva v obliki izrednega pravnega sredstva zoper odločbe tožene stranke, za dovolitev katerega niso izpolnjeni zakonski pogoji, nima zagotovljenega učinkovitega pravnega sredstva za varstvo svoje pravice do zasebne lastnine.

13.Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 22. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

15.Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Št. 49969/14, 20530/16, 4713/17, 13244/18, 16311/18 z dne 14. 9. 2021.

Op. št. (2)Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024.

Op. št. (3)Uradni list RS, št. 72/19 in 29/23.

Op. št. (4)Uradni list RS, št. 44/24.

Op. št. (5)100. točka obrazložitve.

Op. št. (6)Predlog Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1), EVA 2023-1611-0036, Poročevalec DZ, št. 2633 z dne 23. 2. 2024, str. 55.

Zveza

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 125 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 96

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.