Jedro

S tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi

6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh niso zatrjevale. Ker tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika stanovanja in ker kot taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo, da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko, dopolni tako, da se tudi te osebe navedejo kot uporabniki, tožeča stranka pa tako dopolnitev odklanja, druge pravne podlage za bivanje v stanovanju pa te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito, zato se morajo iz njega izseliti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

I.

J. F., mld. B. F. in mld. Z. F., vsi V., L., so se dolžni v 60 dneh izseliti iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe V. v L., ki stoji na parc. št. 451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o. A..

II.

Podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Pogodba o najemu stanovanja, sklenjena med M. D., C., L., in L. K., L., L., kot najemodajalkama in B. K., V., L., kot najemnikom, sklenjena na podlagi sodbe Okrajnega sodišča, opr. št. II P 128/99 z dne 8.10.2002, ki je v tem delu postala pravnomočna dne 27.11.2002, se v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega stanovanja v 1. nadstropju stanovnjske hiše na V., L., v izmeri 52,26 m2 navedejo poleg N. F. še J. F. (EMŠO ...), ml. B. F. (EMŠO ...) in ml. Z. F. (EMŠO ...), vsi V., L.." s e z a v r n e .

III.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., V., L., so dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune pravdne stroške v znesku 461.018,40 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila.

IV.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., vsi V., L., so dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune pritožbene stroške v znesku 101.250,00 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila.

V.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F. krijejo sami stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je s sodbo z dne 21.10.2004, opr. št. II P 117/2004 - 55, odločalo le še o nepravnomočnem zahtevku tožeče stranke, da so se tretja do peta tožena stranka dolžne izseliti iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe V. v L., ki stoji na parc. št. 451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o. A., ter o nepravnomočnem delu podrednega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko na podlagi sodbe Okrajnega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P 128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše V. v L. v izmeri 52,26 m2, navedejo poleg druge tožene stranke še tretja do peta tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tretje do pete tožene stranke v znesku 298.900,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila, tožbenemu zahtevku tožene stranke pa je ugodilo in razsodilo, da se pogodba o najemu stanovanja, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko na podlagi sodbe tega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P 128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu V. v L., v izmeri 52,26 m2, poleg druge tožene stranke navedejo še tretja do peta tožena stranka.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na veljavne določbe Stanovanjskega zakona odločiti, da tretja do peta tožena stranka stanovanje uporabljajo brez pravnega naslova, saj stanovanje ni primerno za bivanje glede na število oseb v stanovanju, velikost in razporeditev stanovanja. Stanovanje, ki je predmet pravde, ima poleg prehodne dnevne sobe le eno spalnico v izmeri 13,17 m2. Tako stanovanje glede na določbe 5. in 6. člena Stanovanjskega zakona ne more biti primerno stanovanje za bivanje petih oseb, ki niso ožji družinski člani najemnika, temveč razširjena skupnost treh generacij.

Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da so tretja do peta tožena stranka ožji družinski člani uporabnice stanovanja in ne najemnika, vendar pa v nadaljevanju preširoko razlaga 6. člen zakona in sam namen zakona.

Določba 6. člena zakona se ne more razširiti tudi na ožje družinske člane uporabnika najemniškega stanovanja. Na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona je lahko v stanovanju živel le najemnik in druga tožena stranka, ki je bila kot uporabnica navedena že v najemni pogodbi z dne 12.5.1992. Niso pa takrat z najemnikom živeli zet in najemnikova vnuka. Stanovanje ima le eno spalnico, ki zadošča za dve osebi. Ker je v stanovanju pet oseb, število oseb za več kot dvakrat presega število oseb, za katere se šteje, da je stanovanje primerno.

Sodišče zmotno ocenjuje, da je dnevna soba lahko primerna tudi za spalnico, saj sam zakon v 5. členu zahteva, da ima stanovanje poleg dnevne sobe še spalnico.

Na pritožbo tožeče stranke so odgovorili tretja do peta tožena stranka. Navajajo, da tožeča stranka ni nikoli opredelila osebe, ki naj bi se izselile iz stanovanja. Nedvomno pa Stanovanjski zakon kot osebe pojmuje le polnoletne osebe, saj bi bile sicer njegove določbe v nasprotju z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tudi v primeru najstrožje razlage Stanovanjskega zakona bi v stanovanju živela preveč le ena oseba. Ali bi se potemtakem iz stanovanja moral izseliti dojenček ali otrok? Stanovanjski zakon največje dovoljeno število oseb, ki v stanovanju lahko prebivajo, določa v 3. odstavku

39. člena. Upoštevaje tudi neživljenjsko dejstvo, da dnevne sobe ni mogoče šteti kot spalnice oziroma obratno, v konkretnem primeru število vseh oseb ne bi preseglo z zakonom določenega največjega števila oseb, ki lahko še prebivajo v stanovanju, to je 6 oseb.

Tožeča stranka navaja, da zakon stanovanjske prostore opredeljuje kot kuhinjo, dnevno sobo in spalne prostore, vendar je treba ta opredelitve razlagati širše, saj veliko stanovanj tem standardom ne ustreza. Tudi prostorsko večja stanovanja starejše gradnje kljub ustrezni velikosti tem standardom ne ustrezajo, saj sta v takih stanovanjih kuhinja in dnevna soba isti prostor, na enak način pa so grajena tudi novejša stanovanja. Tudi dnevna soba se velikokrat uporablja kot spalnica, zato je sodišče dolžno za vsak primer posebej ugotavljati kvaliteto bivalnih prostorov in na podlagi tega ugotoviti, ali je stanovanje v okviru dovoljenega maksimuma primerno za bivanje določenega števila oseb, pri čemer je treba upoštevati tudi status mladoletnih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stanovanje kot bivalni prostor zadošča za tri odrasle osebe, a to za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno, saj najemodajalec ne bi mogel skleniti aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v primeru, da bi se za spalni prostor štela le spalnica, preseglo 6 oseb oziroma 4 osebe, v primeru, če se za spalnico upošteva tudi dnevna soba, pa 12 oziroma 8 oseb.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 23.4.1999 v zvezi z njeno razširitvijo še na mld. Z. F. z dne 11.6.2002 (l. št. 47) določno zahtevala, da se iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske hiše V. v L. izselijo J. F., B. in Z. F.. Tretja do peta tožena stranka zato v odgovoru na pritožbo tožeči stranki neutemeljeno očitajo, da ni opredelila oseb, ki so se dolžne iz stanovanja izseliti. Tožeča stranka trdi, da navedene osebe stanovanje zasedajo brez pravne podlage, torej nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96, 1/00, v nadaljevanju SZ).

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje za odločitev v obravnavanem primeru zmotno uporabilo določbe SZ. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določb 5., 6. in 2. odstavka 41. člena SZ, vendar pa teh določb ni pravilno uporabilo.

Po določbi 2. odstavka 41. člena SZ mora lastnik skleniti aneks k najemni pogodbi, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, lahko pa odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v stanovanju za več kot dvakrat presegalo število oseb, za katere se šteje, da je stanovanje še primerno. Po določbi 5. člena SZ pa se stanovanje šteje za primerno za lastnika oziroma najemnika ter njune ožje družinske člane, če ima poleg dnevne sobe, kuhinje in sanitarnih prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, če živijo z lastnikom ali najemnikom v skupnem gospodinjstvu, pri čemer se šteje, da spalnica zadošča za dve osebi, kabinet pa za eno osebo (5. člen SZ). Ožji družinski člani lastnika oziroma najemnika pa so po določbi 6.člena njegov zakonec ali zunajzakonski partner, njuni otroci oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, in tisti sorodnik do vključno drugega dednega reda, ki je na dan uveljavitve SZ stalno, več kot dve leti, živel v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. S tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi

6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh niso zatrjevale.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v spornem stanovanju poleg prve tožene stranke - najemnika in druge tožene stranke - najemnikove hčere kot uporabnice, prebivajo še tretja tožena stranka - mož druge tožene stranke in vnuka prve tožene stranke in skladno z definicijo ožjih družinskih članov najemnika (6. člen SZ) ugotavlja, da tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika, temveč ožji družinski člani druge tožene stranke - uporabnice stanovanja. Ker torej tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika stanovanja in ker kot taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo, da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko, dopolni tako, da se tudi te osebe navedejo kot uporabniki, tožeča stranka pa tako dopolnitev tudi odklanja, druge pravne podlage za bivanje v stanovanju pa te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito, zato se morajo iz njega izseliti. Glede na jasno definicijo, katere osebe se štejejo za ožje družinske člane najemnika po SZ (6. člen SZ), in ker se primernost stanovanja glede na 5. člen SZ ugotavlja prav za najemnika in njegove ožje družinske člane, razlaga sodišča prve stopnje o namenu zakonodajalca, po oceni pritožbenega sodišča nima opore v določbah SZ. V nasprotnem primeru bi zakonodajalec drugače definiral krog ožjih družinskih članov najemnika. Že zato, ker tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani najemnika, odpade ugotavljanje, ali število oseb v stanovanju tožeče stranke presega dovoljeno število oseb. V zvezi s slednjim pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe še dodaja, da pri ugotavljanju primernosti stanovanja ni mogoče dnevne sobe šteti kot spalnice, saj določba 5. člena SZ loči dnevno sobo in spalni prostor.

Če bi bil zakonodajalčev namen drugačen (da se tudi dnevna soba lahko šteje za spalni prostor), bi bilo po oceni pritožbenega sodišča to v zakonu tudi določeno.

Ker je sodišče prve stopnje, kot sledi iz zgoraj povedanega, dejansko stanje pravilno ugotovilo, a zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po tožbi (da se morajo tretja do peta tožena stranka iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na V., L., v 60 dneh izseliti) ugodilo in posledično tretji do peti toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko na podlagi sodbe Okrajnega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P 128/99, dopolni tako, da se kot uporabniki stanovanja navedejo še tretja do peta tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je tretje do peti toženi stranki naložilo v plačilo vse potrebne pravdne stroške tožeče stranke, saj je ta glede tretje do pete tožene stranke v celoti uspela (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Potrebne pravdne stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na

461.018,40 SIT. Pri odmeri sodnih taks je sodišče uporabilo v času nastanka taksne obveznosti veljaven Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), pri odmeri odvetniških stroškov pa število točk po Odvetniški tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil (v nadaljevanju OT), ter vrednost točke po Odvetniški tarifi, veljavni v času odmere stroškov, oziroma po sedaj veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Tako odmerjeni potrebni pravdni stroški tožeče stranke obsegajo nagrado odvetnika za sestavo tožbe v višini 400 točk (1. točka tar. št. 13 OT), nagrado za sestavo dopisa sodišču z dne

20.9.1999 v višini 50 točk (3. točka tar. št. 33 OT), nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 4.4.2002 v višini 400 točk (1. točka tar. št. 14 OT), nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne

11.6.2002 v višini 375 točk (2. točka tar. št. 14 OT), nagrado za zastopanje na glavni obravnavi dne 23.4.2002 v višini 125 točk (2. točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 50 točk (1. odstavek 13. člena OT), nagrado za sestavo odgovora na nasprotno tožbo v višini 400 točk (1. točka tar. št. 14 OT), nagrado za zastopanje na glavni obravnavi dne 8.10.2002 v višini 400 točk (1. točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 100 točk (1. odstavek 13. člena OT), nagrado za končno poročilo stranki v višini 10 točk (4. točka tar. št. 33 OT), vse povečano za 2% materialne stroške (2. odstavek 15. člena OT), nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 8.7.2004 v višini 400 točk (1. točka tar.

št. 19 OT), nagrado za zastopanje na obravnavi dne 21.10.2004 v višini 400 točk (1. točka tar. št. 20 OT), vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost, sodno takso za tožbo v znesku 19.200,00 SIT (1. odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za odgovor na nasprotno tožbo v znesku 6.000,00 SIT (2. odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za sodbo v znesku 19.200,00 SIT (1. odstavek tar. št. 2 ZST).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, so ji tretja do peta tožena stranka dolžne povrniti potrebne pritožbene stroške, tretja do peta tožena stranka pa morajo same kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Potrebne pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na 101.250,00 SIT in pri odmeri sodne takse upoštevalo Zakon o sodnih taksah, veljaven v času nastanka taksne obveznosti za pritožbo (v nadaljevanju ZST), pri odmeri odvetniški stroškov pa Odvetniško tarifo, veljavno v času sestave pritožbe, oziroma sedaj veljavno tarifo (v nadaljevanju OT).

Ti obsegajo sodno takso za pritožbo v znesku 32.500,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 ZST) in nagrado odvetnici za sestavo pritožbe v višini 625 točk oziroma 68.750,00 SIT (1. točka tar. št. 21 OT).