Jedro

Ker toženci niso enotni sosporniki, bi morala biti navedena vrednost za vsak posamezen zahtevek, glede katerega ni enotnega sosporništva, torej posebej za zahtevek zoper prva dva toženca in posebej za vsak posamezen zahtevek zoper preostale tožence. Ker pa je ostalo pri nediferencirani navedbi vrednosti, in ker toženci temu niso ugovarjali, je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena - ne ve se namreč, na katerega od več zahtevkov se nanaša, oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrže. Tretji toženec, četrti toženec in peta toženka morajo tožnicama v 15 dneh nerazdelno povrniti 384,33 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se morajo tretji toženec, četrti toženec in peta toženka izseliti iz stanovanja, katerega lastnici sta tožnici, ugodilo pa je zahtevku iz nasprotne tožbe, da se najemna pogodba med tožnicama kot najemodajalkama in prvim tožencem kot najemnikom dopolni tako, da se kot uporabniki tega stanovanja navedejo še tretji toženec, četrti toženec in peta toženka. Tožnicama je naložilo, da morata tretjemu tožencu, četrtemu tožencu in peti toženki povrniti pravdne stroške v znesku 298.901 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožnic in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za izselitev (tretjega toženca, četrtega toženca in pete toženke) ugodilo, zahtevek iz nasprotne tožbe (za dopolnitev najemne pogodbe) pa zavrnilo. Tretjemu tožencu, četrtemu tožencu in peti toženki je naložilo, da morajo tožnicama povrniti 461.018 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 ter 101.250 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005. Zoper to sodbo so tretji toženec, četrti toženec in peta toženka vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnici sta odgovorili na revizijo, predlagata pa, naj jo revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno.

Revizija ni dovoljena.

Tožnici sta zoper tožence uveljavljali več zahtevkov: zahtevek, da je najemna pogodba med Občino Ljubljana Bežigrad in prvim tožencem, sklenjena dne 12.5.1992, nična, ter zahtevke, da se morajo toženci iz njunega stanovanja (glede katerega je bila sklenjena ta najemna pogodba) izseliti. Zahtevki imajo različno pravno in dejansko podlago in se uveljavljajo zoper več tožencev. Prvi zahtevek temelji na trditvah, da prvi toženec ob sklenitvi najemne pogodbe ni bil imetnik stanovanjske pravice, da je bil takrat lastnik drugega stanovanja, da v stanovanju nikoli ni stanoval, ter da je bila pogodba sklenjena v času denacionalizacijskega postopka. Podlaga zahtevkov za izselitev pa je poleg uporabe stanovanja brez pravnega naslova tudi to, da tretji toženec, četrti toženec in peta toženka niso najemnikovi ožji družinski člani, ter da z njimi število oseb v stanovanju za več kot dvakrat presega število oseb, za katere se šteje, da je stanovanje še primerno (zaradi česar lastnici v skladu z drugim odstavkom 41. člena Stanovanjskega zakona ŠUr. l. RS, št. 18/91-I in nasl.Ć nista dolžni skleniti aneksa k najemni pogodbi - kar v končni posledici pomeni, da te osebe nezakonito zasedajo stanovanje).

Toženci torej niso enotni sosporniki - zoper prva dva je mogoča drugačna sodba kot zoper preostale (v tem primeru se je to tudi zgodilo - zahtevek za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe in zahtevek za izselitev prvega toženca in druge toženke sta bila že leta 2002 pravnomočno zavrnjena, zahtevkom za izselitev preostalih tožencev pa je z izpodbijano sodbo ugodeno). Ko je tako, da bi morala biti navedena vrednost za vsak posamezen zahtevek, glede katerega ni enotnega sosporništva, torej posebej za zahtevek zoper prva dva toženca in posebej za vsak posamezen zahtevek zoper preostale tožence (prim. drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker pa je ostalo pri nediferencirani navedbi vrednosti, in ker toženci temu niso ugovarjali, je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena - ne ve se namreč, na katerega od več zahtevkov se nanaša, oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. To pa pomeni, da revizija ni dovoljena. Pri tem nič ne spremeni dejstvo, da je z izpodbijano sodbo zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe za sklenitev aneksa k najemni pogodbi, po katerem bi bili uporabniki stanovanja tudi tretji toženec, četrti toženec in peta toženka. Čeprav je ta zahtevek prejudicialnega pomena za odločitev o izselitvenih zahtevkih zoper te tožence (kar bi morda lahko imelo za posledico atrakcijo dovoljenosti revizije(1)), njegova vrednost ne presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Ker tako revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede na to, da revidenti niso uspeli, morajo tožnicama povrniti njune stroške revizijskega postopka - sodno takso in nagrado odvetnici za sestavo odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Če bi bila revizija dovoljena samo zoper odločitev o zahtevku za sklenitev aneksa k najemni pogodbi, ne pa tudi zoper odločitev o zahtevkih za izselitev, bi lahko prišlo do nevzdržne situacije, ko bi se morali toženci kljub odločitvi, s katero bi bilo tožnicama naložena sklenitev aneksa k najemni pogodbi, izseliti (češ, da ni pogojev za sklenitev aneksa), čeprav bi imeli prav na podlagi tega aneksa pravico stanovati v spornem stanovanju. Prim. tudi sklep VS RS II Ips 165/2003 z dne 10.7.2003.