Jedro

Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj. da osebe, ki so vanj že nameščene, zaradi A. A. izzseli, ali pa da njemu ne zagotovil osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mld. A. A., roj. ..., ki je bil odvzet roditeljema, nameščen najprej v Center za usposabljanje, delo in varstvo X., nato pa z odločbo sodišča 31. 10. 2020 nameščen v Center za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK), namesti v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (SVZ) najdlje do 19. 1. 2022. Za namestitev je določilo SVZ Y. in sklenilo, da se opravi, ko bo izpraznjeno prvo prosto mesto v zavodu. Določilo je še stike med mld. A. A. in njegovima roditeljema.

2. Zoper sklep se pritožujeta SVZ Y. in UPK

3. SVZ Y. navaja, da v skladu z Zakonom o socialnem varstvu (ZSV) izvaja institucionalno varstvo polnoletnih oseb s težavami v duševnem razvoju, nikakor pa niso primerni za varstvo otrok in mladoletnih oseb in da so z izpodbijano odločitvijo hudo kršene pravice otroka, saj mu ne morejo zagotoviti ustrezne strokovne pomoči oz. primerne obravnave. Navajajo, da so otrokom namenjeni Centri za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV), ki jih je v Sloveniji več in ti razpolagajo z ustreznimi kadri, ki so usposobljeni za obravnavo otrok in mladostnikov s tako posebnimi potrebami zaradi motenj v duševnem razvoju. Nasprotujejo razlogom sodišča, ki naj bi se tako odločilo zaradi varstvenega cilja, saj trdijo, da ne morejo zagotoviti niti primerne varnosti, prav tako pa otroka ne morejo zaščititi pred veliko možnostjo zlorab in nasilja odraslih gojencev. Trdijo, da je država dolžna otrokom s posebnimi potrebami zagotoviti ustrezen standard brez diskriminacije zaradi invalidnosti. Navajajo, da imajo le 4 bivalne enote, ki so popolnoma zasedene, saj je maksimalno število oseb na enoto 12. 4. UPK odločitvi očita vrsto procesnih napak, od nerazumljivosti, protislovnosti in podvajanja odločitev oz. listispendence. Očita tudi, da mu zapisnik iz naroka ni bil vročen. Njen bistven vsebinski očitek pa je usmerjen v del odločitve, da se mld. A. A. namesti v SVZ Y. šele ob prvi sprostitvi mesta, kar pomeni, da do tedaj ostaja na UPK, kar je dejansko in pravno nevzdržno. Odločitev je tako namreč nedopustno prepuščena diskreciji SVZ Y. in je lahko odložena v nedogled. Poudarja, da je tako po mnenju izvedenke prof. dr. M. M. kot tudi po mnenju konzilija nadaljnja hospitalizacija mld. A. A. kontraindicirana in je v njegovo škodo. Konzilij od medikamentozne terapije ne pričakuje izboljšanja stanja, razen kratkotrajne sedacije. UPK ni namenjena namestitvam, kjer je potrebna vzgoja in varstvo ter nudenje psihosocialne podpore, in ni v korist otroka. Hospitalizacija lahko traja le tako dolgo, kot zdravljenje. Sklicuje se na stališča ESČP, da oseb z duševno boleznijo ni dopustno neprostovoljno nameščati v kapacitete, ki zanje niso primerne in nimajo ne strokovnih ne materialnih resursov. Predlagajo, da se mld. A. A. nemudoma namesti v enega od CUVD.

5. Na podlagi 25. čl. Zakona o varuhu človekovih pravic je svoje mnenje v tej zadevi kot _amicus curiae_ podal tudi Varuh človekov pravic. Meni, da namestitev mladoletnika v SVZ Y. ni ustrezna oz. primerna in da je v očitnem neskladju z veljavno zakonodajo, saj tam ne izvajajo usposabljanja, oskrbe in vodenja po 3. odst. 16. čl. ZSV, poleg tega SVZ Y. ni niti prostorsko niti kadrovsko ustrezen. Opozarja, da so s tem kršene številne ustavno zagotovljene pravice. Varuh izraža zavedanje pomanjkanja verificiranih varovanih ustanov za mladoletnike z motnjo v duševnem razvoju, sprašuje pa se, ali vendarle ne obstajajo zavodi za usposabljanje s takšnimi oddelki. Opominja, da je decembra l. 2019 obiskal CUDV X. in ugotovil, da se tam zaradi varovanja uporabnikov omejuje osebna svoboda, in sicer se izvaja ukrep oviranja znotraj enega prostora. Varuh v zvezi s tem nadalje opominja, da so v CUDV X. zaradi pomanjkanja ustreznih usmeritev in kadrovske podhranjenosti zaposleni v hudi stiski, ob hudi agitiransoti posameznika pa lahko celo v (življenjski) ogroženosti.

6. Sodišče v tem postopku obravnava mld. A. A., roj. ..., zaradi odvzema staršem in namestitve v vzgoji zavod. Razlog za to so nesporne ugotovitve, da je mld. A. A. otrok z zmerno duševno manjrazvitostjo, z motnjo avtističnega spekrta, s pridruženo vedenjsko motno in hudo slabovidnostjo. Od septembra 2019 je bil deček že desetkrat hospitaliziran na Enoti za intenzivno otroško psihiatrijo UPK, sprejem pa je bil vedno sprožen zaradi dečkovega nasilja (nad materjo, sopacientko oz. psihologinjo).

7. Z odločbo Z 34/2020 z dne 30. 6. 2020 je bil A. A. odvzet staršema in nameščen v CUDV X. To je utemeljeno z dejstvom, da mati, ki ji je bil sicer otrok zaupan v vzgojo in varstvo, zaradi njegovega nasilnega vedenja ne more več skrbeti niti zanj niti za svojo varnost, enako tega ni sposoben zagotoviti A. A. oče. S sklepom Z 66/2020 z dne 31. 10. 2020 je bil A. A. nameščen v Center za mentalno zdravje UPK. Slednje je obrazloženo s tem, da CUDV X. zaradi A. A. nasilnega vedenja ne more zagotoviti varstva zaposlenim in sogojencem.

8. Vsa navedena dejstva, ki so vodila do povzetih odločitev sodišča, so nesporna, saj jih nobeden od pritožnikov ne izpodbija. Kronologija sodnega odločanja tudi ni sporna, vse navedene odločitve sodišče pa so izčrpno in korektno obrazložene, zato nasprotni očitki pritožnice UPK o storjenih procesnih kršitvah niso utemeljeni.

9. Javno je objavljeno1, da je Vrhovno sodišče RS 6. novembra 2020 v zadevi II Ips 67/2020 prekinilo postopek in na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za presojo ustavnosti ZSV in Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v primeru mladoletne osebe z duševno manjrazvitostjo, ki je bila v postopku po ZDZdr za eno leto sprejeta v SVZ brez privolitve. VS RS je ugotovilo namreč prav tako nesporno, ključno dejstvo, ki je sedaj že notorno, da v RS sploh ni ustreznega zavoda oz. institucije za trajnejšo namestitev mladoletnih oseb s hudo duševno motnjo. V tem je VS RS prepoznalo protiustavno pravno praznino, ki ne le krši ustavno zagotovljene pravice otrok in invalidov (19., 21., 52. in 56. čl. Ustave RS), pač pa posledično tudi sodišča neprestano sili, da odločajo v nasprotju z zakonom. Po 51. čl. ZSV so namreč posebni SVZ-ji namenjeni izključno odraslim osebam.

10. Vse zgoraj navedeno je imelo pred očmi že sodišče prve stopnje. Ob tem je s pomočjo sodne izvedenke psihiatrične stroke, izkušene in priznane prof. dr. M. M. ugotavljalo in ugotovilo trenutno A. A. stanje ter možnosti za njegovo varstvo. Ugotovilo je, da bolnišnično zdravljenje pri njem ni več potrebno, je zaključeno, vse terapevtske možnosti so izkoriščene. Ambulantno zdravljenje in domača oskrba sta izključena, saj se mati A. A. boji in ga ne obvladuje. A. A. je pravkar dopolnil 13 let, fizično je zelo razvit, meri 173 cm in tehta 72 kg, po konstituciji je kot odrasla oseba in temu ustrezni sta njegova moč in agresija. Po ugotovitvah sodišča, oprtih na mnenje izvedenke, je njegovo agresivno vedenje resno ogrožujoče in nevarno za druge ljudi. Je neustavljiv. Mati je opisala močne udarce v glavo od zadaj med vožnjo, zdravstveni tehnik poroča o napadu s celim telesom. Izvedenka je ocenila, da mora biti v zavodu, v katerega bi A. A. lahko namestili, zagotovljena varna oblazinjena soba in možnost izvajanja posebnih varovalnih ukrepov. Ob neposrednem razgovoru sodnice sodišča prve stopnje z A. A. je bil ta ves čas razgovora pod posebnimi varovalnimi ukrepi, ki jih je zdravnica pojasnila s tem, da je prejšnji dan ponovno napadel tehnika, ko mu je želel zamenjati trakove na roki, da je udaril zelo močno in da je tako močan, da lahko človeka tudi ubije. Izvedenka je menila, da je treba žal razmišljati o njegovi začasni namestitvi v zavod za odrasle, saj ustreznega zavoda za otroke v RS ni, da bi bil v tem smislu najprimernejši SVZ Y., in sicer zaradi večje dosegljivosti psihiatrične obravnave. Ob tem pa je sodišče prve stopnje dodatno ugotovilo še, kar je pravzaprav tudi že splošno znano, da so vsi SVZ v RS, konkretno tudi SVZ Y., prezasedeni, torej brez prostih kapacitet. 11. Obe pritožbi vsebujeta torej utemeljene očitke, namreč da SVZ Y. ni primeren za otroka in je tudi prezaseden ter da bolnišnica (UPK) za A. A. ni (več) primerna namestitev. Neutemeljeno sicer menita, da bi ga bilo možno namestiti v CUVD X., saj je ugotovljeno, da tam nimajo primernih kapacitet in ne morejo izvajati potrebnih varovalnih ukrepov, zato bi bila lahko namestitev takega otroka tam življenjsko ogrožujoča. Delno je možno z mnenjem izvedenke, da A. A. zaradi fizične podobe ne vzpodbuja težnje po nadvladovanju, zavrniti tudi očitke o njegovi potencialno veliki izpostavljenosti zlorabam odraslih gojencev v SVZ Y. V splošnem pa so očitki o hudih kršitvah otrokovih pravic obeh pritožnikov utemeljeni.

12. Pritožbeno sodišče je bilo zato tako kot sodišče prve stopnje pred težavno nalogo. Odločitve o pritožbi ne more odkloniti, kakor ni moglo in smelo odločanja o predlogu odkloniti sodišče prve stopnje. Ob nespornem in splošno znanem dejstvu, da v RS ni ustrezne institucije, znotraj katere bi bilo ustrezno poskrbljeno za pravice otrok, kakršen je A. A., bi lahko pritožbeno sodišče ravnalo enako, kot je VS RS: postopek prekinilo ter vložilo zahtevo za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS zaradi protiustavne pravne praznine. Vendar s tem nikomur od udeleženih v postopku, še najmanj mld.A. A., ne bi koristilo. Sistemski problem, katerega rešitev po naravi stvari ne more biti individualna in s tem omejena na prizadetega otroka v postopku II Ips 67/2020, je z vložitvijo zahteve VS RS naslovljen maksimalno, kolikor ga sodišča lahko naslovijo. Ne morejo pa rešiti vseh niti dejanskih niti pravnih težav v državi. Zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz nekakšne hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Y. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica UPK ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Y. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj. da osebe, ki so vanj že nameščene, zaradi A. A. izzseli, ali pa da njemu ne zagotovi osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.2

13. Na podlagi vsega navedenega in tudi po skrbni preučitvi mnenja Varuha človekovih pravic kot prijatelja sodišča je senat pritožbenega sodišča sklenil, da obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne kljub številnim utemeljenim očitkom in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 42. Zakona o nepravdnem postopku).

1 http://www.sodisce.si/vsrs/objave/2020121709222044/ 2 Glede tega, da je sodišče v podobnih primerih, kot je ta, prisiljeno začasno sprejeti nekakšen _status quo_, prim odločitve VSRS II Ips 71/2019, VSRS II Ips 51/2019.