Jedro

Igra nogometa na zunanjem igrišču, pa čeprav nima kanalete ob robu igrišča, ne predstavlja takšne povečane nevarnosti za nastanek poškodb, da bi od organizatorja terjala posebne varnostne ukrepe. Tudi zahteva, da organizator na takšnem igrišču sploh ne bi smel organizirati vadbe, je po oceni Vrhovnega sodišča pretirana.

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu6, v primeru policistov pa tudi predpisi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (81. in 83. člen) in Kolektivne pogodbe za policiste o njihovem dodatnem pokojninskem in nezgodnem zavarovanju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 2829,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednja dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 2. 7. 2012 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala pri igranju nogometa v okviru obveznega usposabljanja policistov.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, ker je dopustil, da so policisti igrali nogomet na slabo vzdrževanem nogometnem igrišču. Tožniku je za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi pretrganja tetive leve goleni, prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR, skupaj torej 17.800,00 EUR. Tožniku je prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo: 283,76 EUR za potne stroške v zvezi z zdravniškimi pregledi in 1.277,92 EUR zaradi izgube na dohodku. Tako je tožniku prisodilo skupaj 19.761,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo odločitev o povrnitvi stroškov postopka, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in je v izpodbijanem, ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 24/2017 z dne 29. 6. 2019 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravnomočna odločitev o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke (delodajalca tožeče stranke) materialno pravno pravilna.

5. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je delodajalec tožnika pri izvedbi kondicijskega treninga policistov opustil dolžno skrbnost. Navaja, da presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti in način njenega izvajanja (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2009). Poudarja, da je imel tožnik možnost izbirati med pohodom, košarko in nogometom. Ob nezgodi je bil star skoraj 38 let, nogometa ni igral prvič, šlo je za rekreativno igranje nogometa, udeleženci pa so tudi sami izbrali, ali bodo igrali na asfaltnem ali travnatem igrišču. Tožena stranka poudarja, da je bilo igrišče brez neravnin in lukenj, da pa je normalno in pričakovano, da zato, ker gre za zunanje igrišče, lahko pride tudi do vnosa naravnih materialov kot je pesek na igrišče. Tožena stranka vztraja, da igranje nogometa na zunanjem igrišču predstavlja povsem običajno in vsakodnevno aktivnost. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II DoR 349/2016, II Ips 19/2009 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2386/2010 glede standardov normalne pohodne površine. Opozarja, da je zahteva, ki bi od delodajalca v primeru kondicijskega treninga policistov terjala predhodno čiščenje zunanjega igrišča, neživljenjska ter primerljiva z zahtevo, po kateri bi delodajalec moral delavcem dajati navodila za vsako, še tako banalno opravilo, na kar je Vrhovno sodišče opozorilo že v zadevah II Ips 949/2008 in II Ips 961/2007. Navaja, da vsakega delavca bremeni tudi dolžnost, da delo v primeru, da je ogroženo njegovo zdravje, odkloni. Poudarja, da je poškodba tožnika posledica naključja, ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju nogometa. Posebej opozarja, da je šlo v obravnavanem primeru za policista kriminalista, ki se je moral redno kondicijsko usposabljati. Sklicuje se na odločbo II Ips 252/2009, kjer je sodišče presojalo obstoj krivdne odgovornosti delodajalca pri pohodu policistov na kočo po poti, ki je bila prekrita z udrtinami, listjem in travo. Opozarja, da je v tej zadevi isto višje sodišče zavzelo drugačno stališče: da gre za običajno in vsakodnevno aktivnost, zaradi česar delodajalec ni dolžan dati posebnih navodil glede izvedbe pohoda in ni dolžan pred pohodom poti v celoti pregledati ter zagotoviti spremstva delavcem. Tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeni ter glede na uspeh v pravdi spremeni tudi izrek o stroških postopka.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da se revident sklicuje na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, pri tem pa spregleda, da si je izvedenec kraj škodnega dogodka ogledal štiri leta po škodnem dogodku, da pa je bilo iz fotografij in izpovedi prič jasno razvidno, da so se na igrišču nahajale luknje in pesek. Poudarja, da je pomembno, da je šlo za obvezno usposabljanje policistov, da tožnik ni imel izbire, saj je to usposabljanje spadalo med njegovo delovno obveznost. Opozarja, da so zadeve, na katere se revidentka sklicuje v reviziji, neprimerljive z obravnavno zadevo, da pa ni primerljiva niti zadeva II Ips 252/2009, saj terena celjske koče ni mogoče enačiti z asfaltiranim igriščem za igranje nogometa. Tožnik poudarja, da od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo posebej urejal pohodno planinsko pot medtem, ko je od njega mogoče pričakovati, da bo nogometno igrišče pred uporabo s strani zaposlenih pregledal in odredil čiščenje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži, da mu povrne stroške odgovora na revizijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik si je 15. 5. 2009 pri igranju nogometa na asfaltnem zunanjem nogometnem igrišču poškodoval Ahilovo tetivo; - igra nogometa je bila ena od treh športnih dejavnosti, ki so si jih lahko udeleženci izbirali v okviru obveznega kondicijskega treninga policistov (poleg nogometa še košarka in pohod); - tožniku je spodrsnilo zaradi peska na igrišču; - iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da so bile na asfaltni površini igrišča le minimalne poškodbe, globoke do 2mm, premera 2 do 3 cm, brez ostrih robov, ki jih igralec pri teku in hoji ni mogel zaznati; - iz izvedenskega mnenja izvedenca za šport izhaja, da ob nogometnem igrišču ni bil urejen prehod iz asfaltne na travnato površino (žlota, kanaleta) in je zato obstajala večja nevarnost nanosa peska in zemlje na asfaltno površino; - delodajalec igrišča pred začetkom vadbe ni pregledal in ni odstranil peska.

9. Revizija je bila v obravnavani zadevi dopuščena zaradi nadgradnje sodne prakse glede presoje potrebne skrbnosti delodajalca pri organiziranju obveznih športnih aktivnosti.

10. Vrhovno sodišče je najprej presojalo, ali bi bilo v obravnavanem primeru organizatorju športne aktivnosti v primeru, ko bi šlo za prostovoljno udeležbo, mogoče očitati opustitev potrebne skrbnosti. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil.1 Organizator mora poskrbeti predvsem za varnostne ukrepe proti tistim nevarnostim, ki presegajo običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posamezne športne dejavnosti in ki udeležencem niso jasno razvidne oziroma se jim ne morejo izogniti z neko povprečno skrbnostjo. Revidentka utemeljeno opozarja, da ne glede na to, da igrišče ni imelo urejenega prehoda med asfaltno in travnato površino, ni bilo ugotovljeno, da bi bila ob nesreči na igrišču prekomerna količina kamenja in zemlje, ki bi zato znatno povečala možnost poškodb igralcev. Običajen nanos kamenja in umazanije na zunanje nogometno igrišče pa po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja običajno tveganje, ki se mu lahko posameznik sam izogne s povprečno skrbnostjo. Igra nogometa na zunanjem igrišču, pa čeprav nima kanalete ob robu igrišča, ne predstavlja takšne povečane nevarnosti za nastanek poškodb, da bi od organizatorja terjala posebne varnostne ukrepe. Tudi zahteva, da organizator na takšnem igrišču sploh ne bi smel organizirati vadbe, je po oceni Vrhovnega sodišča pretirana.

11. V nadaljevanju pa je Vrhovno sodišče še odločalo, ali mora biti presoja sodišča strožja, kadar gre za organiziranje obvezne športne vadbe v okviru delovne obveznosti.

12. Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki v 179. členu določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Podlage za odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 131. členu. Ureja krivdno oziroma subjektivno odškodninsko odgovornost in odškodninsko odgovornost po načelu vzročnosti oziroma objektivno odgovornost. Po navedenih določbah je delodajalec odškodninsko odgovoren le, če je v postopku izkazano, da je ravnal nedopustno ali da je škoda delavcu nastala pri delu z nevarno stvarjo ali pri opravljanju nevarne dejavnosti. To pomeni, da po veljavni pravni ureditvi delodajalec ne odgovarja za škodo, ki je posledica naključja.2

13. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se skrbnost in posledično odgovornost organizatorja športne vadbe ne presoja strožje zgolj zato, ker je do škode prišlo med opravljanjem dela v korist delodajalca.3 Tudi ob ponovnem razmisleku o primernosti porazdelitve tveganj med delodajalca in delavca, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sprejeto stališče pravilno. Čeprav je primarna funkcija odškodninskega prava izravnalna (odstranitev nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec), pa je enako pomembna tudi njegova preventivna funkcija. Pravna ureditev in tudi sodna praksa morata biti usmerjeni v vzpodbujanje delodajalcev in delavcev, da učinkovito preprečujejo nastanek škode. To je mogoče doseči s pravično razporeditvijo tveganja tako s samimi zakonskimi določbami kot z njihovo uporabo v sodni praksi.

14. S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe.4 Takšno izhodišče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive.5 Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu6, v primeru policistov pa tudi predpisi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (81. in 83. člen) in Kolektivne pogodbe za policiste o njihovem dodatnem pokojninskem in nezgodnem zavarovanju.

15. Upoštevajoč vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča upoštevanje okoliščin obravnavanega primera narekuje odločitev, da delodajalec ni opustil dolžnosti zagotavljanja varstva pri delu, ki mu jih nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1). Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)7 reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tako tožnik povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka, ki skupaj znašajo 2829,70 EUR (na prvi stopnji odmerjene stroške v znesku 692,80 EUR, stroške takse za drugo pritožbo v znesku 621,00 EUR in mat. stroške v znesku 20,00 EUR ter stroške revizijskega postopka, ki obsegajo sodno takso za predlog za dopustitev revizije v znesku 207,00 EUR, sodno takso za revizijo v znesku 414,00 EUR, nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v znesku 838,00 EUR, stroške ptt storitev v znesku 20,00 EUR in fotokopij v znesku 16,90 EUR). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 D. Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, v V. Bergant Rakočević in ostali, Pravo in šport, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2008, str. 299. Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 291/2012, II Ips 252/2009 in II Ips 284/2016. 2 Kritiki takšne ureditve se zavzemajo za spremembo pravne ureditve tako, da bi delodajalec odškodninsko odgovarjal tudi za škodo, ki nastane v okviru delovnega razmerja kot posledica naključja. Glej T. Pustovrh Pirnat, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravna praksa, 2013, št. 13, str. 16 in Š. Mežnar, Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je posledica naključja ali ravnanja tretjega, Delavci in Delodajalci, 2017, št. 2-3, str. 296. 3 V zadevi II Ips 291/2012 je Vrhovno sodišče RS odločalo o odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala pri obveznem treningu samoobrambe policistov. Navedlo je, da na podlagi ugotovitev, da je bil prostor za izvajanje aktivnosti ustrezen, da so se tečajniki pred izvajanjem vaje ogreli, da so vajo izvajali že utečeni tečajniki, ki so jo poznali in predhodno že izvajali ter da je bil na vadbi prisoten inštruktor, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pravni red namreč v okviru športnih aktivnosti dopušča nekatera tveganja kot družbeno sprejemljiva, pri čemer športniki drug od drugega seveda pričakujejo skrbnost, nemogoča pa bi bila zahteva, da nikoli ne bi prihajalo do manjših kršitev pravil športne igre oziroma dejavnosti. Odločilo je, da zgolj dejstvo nastanka škode med izvajanjem treninga (še) ni podlaga za odškodninsko odgovornost organizatorja.V zadevi II Ips 252/2009 je presojalo odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala pri obveznem kondicijskem treningu v obliki pohoda na Celjsko kočo. Navedlo je, da se delavec se pri takem delovnem opravilu srečuje z nevarnostmi, ki so zanj običajne in vsakodnevne, verjetnost nastanka poškodb pa ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od delavca, ni prav nič večja, kot sicer v življenju. Delodajalec tožnika zato v obravnavanem primeru delavcem ni bil dolžan dati posebnih navodil glede izvedbe pohoda (tj. o trasi in stanju poti, o časovnem okviru trajanja pohoda, priporočeni pohodni opremi ipd.), niti jih delavci niso potrebovali. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in delavcu jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravi, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Iz vsebinsko enakih razlogov delavci tudi niso potrebovali vodje pohoda.... Vrhovno sodišč je odločilo, da je razloge za nastanek poškodbe treba pripisati naključju in ravnanju tožnika, ki bi svojo delovno obveznost lahko opravil sam po markirani poti, a je slepo sledil na pohodu formirani skupini sodelavcev, ki so za sestop izbrali bližnjico.V zadevi II Ips 811/2005 je Vrhovno sodišče odločalo o odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala pri obveznem treningu nogometa. Navedlo je, da nogomet kot športna igra sam po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, ter da zato organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu. Poudarilo je, da tega ne spremeni dejstvo, da je tožnik kot pripadnik specialne policijske enote nogomet igral v okviru kondicijskega treninga. Delo specialnih policistov je sicer lahko nevarno (npr. izvajanje operativnih nalog), vendar ne, ko se policisti kondicijsko urijo. Tako kot kondicijski tek in izvajanje drugih vaj za krepitev moči, tudi igre z žogo ne morejo biti nevarne samo zato, ker imajo za cilj usposobitev pripadnikov specialne policije za učinkovito opravljanje operativnih nalog.Tudi v zadevi II Ips 59/2000 je Vrhovno sodišče spremenilo odločbi sodišč prve in druge stopnje in zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala pri obveznem treningu samoobrambe. Ugotovljeno je bilo, da zatrjevanih opustitev potrebne skrbnosti pri organizaciji in izvedbi treninga ni bilo. 4 Primerjaj tudi F. Ocepek, Deliktna odškodninska odgovornost med pogodbenima strankama: analiza teoretičnih in praktičnih problemov na primeru nesreče pri delu, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 41. 5 Glej K. Zajc, Pravo neposlovne odškodninske odgovornosti: primerjava med ZDA in Slovenijo, v K. Zajc in drugi, Ekonomska analiza prava v Sloveniji, Uradni list 2009, str. 61. 6 Glej A. Polajnar-Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1275, F. Ocepek, Deliktna odškodninska odgovornost med pogodbenima strankama: analiza teoretičnih in praktičnih problemov na primeru nesreče pri delu, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 51, D. Možina, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, str. 157 in N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 131. 7 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena Novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe Novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred Novelo ZPP-E.