Jedro

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ob ugotovljenem obstoju peska na igrišču, ki vpliva na drsnost podlage in zato predstavlja nevarnost za nastanek poškodb ter ob načelni prepovedi povzročanja škode (neminem laedere; člen 10 OZ), sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca športne stroke, da takšno igrišče ni primerno za igro, ter pravilno zaključilo, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost predhodnega nadzora terena ter zagotovitve varne podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 4.164,66 EUR nadomesti z zneskom 4.886,41 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem (prvi odstavek I. točka izreka) ter stroškovnem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči pa je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 967,02 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 19.761,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 dalje do plačila, v presežku, to je še za zahtevanih 9.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 dalje do prenehanja obveznosti pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 4.164,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 117,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka ter uvodoma uveljavlja pritožbeni razloge zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da ji ne gredo stroški v zvezi z nagrado odvetniku za narok v ponovljenem postopku. Izpostavlja 14. in 19. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter poudarja, da glede na materialno pravo odvetniku pripada nagrada (razen nagrade za postopek) na vsaki stopnji. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo II. točke izreka tako, da se znesek stroškov poviša na 4.886,41 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. V uvodu navedeno sodbo je pravočasno izpodbijala tudi tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Očita, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjuje, da je dokazni postopek več kot evidentno pokazal, da do poškodbe tožnika ni prišlo na zatrjevan način. V zvezi s tem opozarja, da je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje dr. J. G., ki niti ni izvedenec, pri tem pa prezrlo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo - varstvo pri delu. Prav tako je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika in nekaterih prič, čeprav so ugotovitve sodnega izvedenca dr. J. G. te izpovedbe postavile na laž. Meni, da je tožnikova izpovedba polna nasprotij, neprepričljiva in neverodostojna, ter izpostavlja, da je tožnik v izpovedbi poudaril, da se je na igrišču nahajalo večje število lukenj, globine cca 3 do 5 cm, ostali izvedeni dokazi (izpovedbe ostalih prič, ugotovitve izvedenca dr. J. G. ter listinska dokumentacija) pa teh zatrjevanj niso potrdili. Poudarja, da se je tožnik poškodoval na igrišču, ki je namenjeno tudi za predšolske otroke, ter da je povsem negotovo, ali se je na igrišču pesek sploh nahajal, saj so ga nekatere priče potrdile, druge, npr. priča T., pa se peska niso spominjale oziroma so igrišče ocenile kot primerno. Opozarja, da čeprav je izvedenec medicinske stroke izpovedal, da do rupture Ahilove tetive lahko pride že ob banalnem gibu, kot je npr. nenaden korak, nenaden upogib ob fiksiranem stopalu ter da bi pri tožniku do tovrstne poškodbe lahko prišlo že zaradi samega stopa po terenu, je sodišče nekritično sledilo tisti verziji nastanka škodnega dogodka, da je tožniku brez prisotnosti luknje ali razpoke po zdrsu noge na pesku slednja zdrsnila naprej, ne da bi ob tem zadela še v luknjo, pa je kljub temu prišlo do zablokiranja stopala, do posledičnega zategnjenja mišic v mečih ter do strganja Ahilove tetive. Pri tem je sodišče očitno spregledalo, da je tožnik izpovedal, da mu je nogo zarotiralo, kar pomeni levo ali desno, ne naprej-nazaj, ter je celo navedlo, da je sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika glede nastanka njegove poškodbe, kljub temu, da je tožnik izpovedoval, da je z nogo zadel v luknjo. Sodišču očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče navede, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, čeprav samo navaja, da ni prišlo do zablokiranja noge v luknjo, kot to navaja tožba. Meni, da sploh ni podana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in posledico oziroma škodo ter v zvezi z navedenim navaja, da je do poškodbe tožeče stranke prišlo povsem izven sfere delovanja zavarovanca tožene stranke, in sicer je iz izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo med tekom proti nasprotnemu golu, ko je tožnik nenadoma začutil močno bolečino v predelu Ahilove tetive. Poudarja, da je tožnik ves čas postopka spreminjal trditveno podlago v zvezi z nastankom škodnega dogodka ter da nobena priča ni izpovedala, da je tožniku zdrsnilo zaradi peska. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotnost uporabljenega materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter navaja, da je pravično zadoščenje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti glede na ugotovljen obseg te škode med 5.000,00 EUR in 6.000,00 EUR, da je bistveno previsoko odmerjena odškodnina iz naslova strahu ter da obseg ugotovljene škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljuje le odškodnino v znesku med 5.000,00 EUR in 6.000,00 EUR. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov ali podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka plačati odvetniku, ureja ZOdvT (prvi odstavek 1. člena ZOdvT). Na podlagi 14. člena ZOdvT prejme odvetnik nagrado na vsaki stopnji. V 19. členu ZOdvT je določeno, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno naziranje, da gre toženi stranki nagrada za narok v ponovljenem postopku, četudi ji je že bila priznana nagrada za narok v prvem postopku, pravilno, saj so bili naroki opravljeni na dveh stopnjah. Razlogom sodišča prve stopnje, da je ta storitev že zajeta pod prvo priznano in priglašeno postavko nagrade za narok glede na navedeno ni mogoče slediti. V pojasnilo je dodati, da se četrti odstavek opombe št. 3 v tretjem delu Tarife, ki določa, da se, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, ne nanaša na nagrado za narok, kot pravilno opozarja pritožba.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP) in na prvi stopnji prisojene stroške postopka zvišalo za priglašenih 721,75 EUR (nagrada po tar. št. 3102 ZOdvT + 22 % DDV; 591,60 EUR + 130,15 EUR).

9. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato je upravičen tudi do povrnitve svojih potrebnih pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnika pritožnika skladno z ZOdvT odmerilo na znesek 149,14 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v zahtevanem znesku 68,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT, vrednost spornega predmetna na pritožbeni stopnji je 721,75 EUR), materialni stroški v pavšalnem znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV (19,54 EUR) ter sodna taksa v znesku 40,80 EUR, skupaj 149,14 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

10. Pritožbeni očitki o obremenjenosti sodbe z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni. Sodba je obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. Pritrditi je sicer pritožbi, da je bil zatrjevan drug končni (dejanski) vzrok nastanka škodnega dogodka (zablokiranje noge zaradi luknje na igrišču), ter da sodišče prve stopnje obstoja lukenj na igrišču ni ugotovilo, vendar kljub temu navedba sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Tožnik je namreč, glede na obrazložitev v točki 1 in 8 izpodbijane sodbe, v zvezi z nastankom škodnega dogodka zatrjeval, da mu je pred zablokiranjem noge zdrsnilo na pesku, ki se je nahajal na igrišču, sodni izvedenec medicinske stroke pa je glede na 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnil, da do obravnavane poškodbe lahko pride tudi na način, da noga zdrsne naprej, pri tem pa pride do zablokiranja stopala zaradi zategnjenja mišic v mečih ter posledično do pretrganja Ahilove tetive. Pritožbeno izpostavljena nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih glede na navedeno ni takšna, da bi utemeljevala obstoj kršitve pravdnega postopka po zgoraj navedeni pravni podlagi.

11. Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost toženi stranki pripisalo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 15. 5. 2009, glede katerega je ugotovilo, da je tožeči stranki pri igranju nogometa v okviru obveznega usposabljanja pri teku po igrišču zaradi peska na igrišču spodrsnilo, vsled čemur je nastopilo zategnjenje mišic v mečih in posledično prišlo do blokade stopala, kar se je rezultiralo s poškodbo - strganjem Ahilove tetive.

12. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in dokazne zaključke o pasivni stvarni legitimaciji. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča celovita, logična in prepričljiva. Kot izhaja iz obrazložitve v točkah 12 do 16, je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je dokazno ocenilo tako listinske dokaze, kot tudi izpoved tožnika ter ostalih zaslišanih prič.

Tako je iz izpovedi tožnika, prič V., S., Č. in N. ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. J. G. kot tudi izvedenskega mnenja F., ki ga je izdelal izr. prof. dr. J. ugotovilo, da igrišče ni imelo posebej urejenega prehoda z asfaltne na travnato površino ter da se je v času škodnega dogodka na asfaltni površini igrišča nahajal pesek. Pri tem iz obrazložitve (točka 12) izpodbijane sodbe izhaja, da je priča V. izpovedala, da je bil na igrišču pesek, asfalt pa je bil pregladek, priča S. je izpovedala, da robovi igrišča niso bili očiščeni trave in da se je na igrišču nahajal pesek, prav tako pa je o pesku na igrišču izpovedala priča Č. Iz izvedenskega mnenja dr. J., glede na obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 14, izhaja, da se je na igrišču nahajala taka količina peska, ki je predstavljala nevarnost za poškodbe, in da takšna igralna površina ni primerna za igro nogometa, iz ustne dopolnitve izvedenskega mnenja dr. G. pa, da je zaradi neurejenega prehoda s travnate na asfaltno površino možen nanos peska na igrišče (točka 13 obrazložitve). Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na izpoved priče T., ki se naj peska ne bi spominjal, ter priče Č., ki konkretno igrišče ni ocenil kot nevarno za nastanek poškodb, ne more uspeti z izpodbijanjem ugotovitve o obstoju peska na igrišču v času škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče sledi celoviti in skladni ter zato prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Da je tožniku neposredno pred poškodbo zdrsnilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako iz tožnikove izpovedi kot tudi iz izpovedi prič Č. in V. (točka 12 obrazložitve) in se pritožbene trditve, da trditev o zdrsu ni potrdila nobena priča, izkažejo za neutemeljene. Pri tem kljub dejstvu, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedi v celoti, ni mogoče slediti očitkom pritožbe, da je bila le ta neprepričljiva in neverodostojna. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke, sodnega izvedenca za medicino - travmatologijo prim. mag. A. A., dr. med., specialista kirurga travmatologa, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 15, izhaja, da lahko do pretrganja Ahilove tetive pride tudi zgolj pri zdrsu noge ter da se to občuti kot blokada stopala. Sodišče druge stopnje zato sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnik ob zablokiranju noge po zdrsu kot laik (zaradi takega občutka) sklepal, da je z nogo zadel v luknjo ter ob zgoraj navedenem sprejema razloge sodišča prve stopnje glede verodostojnosti tožnikove izpovedbe. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče sledi načinu nastanka škodnega dogodka, kot ga je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje in kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve, da je do pretrganja Ahilove tetive prišlo naključno med tekom proti nasprotnemu golu. Pritožba z zatrjevanjem, da je sodišče pri zaključku o načinu nastanka škodnega dogodka prezrlo, da je tožnik izpovedal, da mu je nogo zarotiralo (kar po mnenju pritožbe pomeni levo-desno in ne naprej-nazaj, ki je predhodno potreben gib za zategnjenje mišic in posledično rupturo Ahilove tetive) ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje zaključek o načinu nastanka škodnega dogodka sprejelo na podlagi vseh izvedenih dokazov, ne zgolj navedenega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je dopuščalo tri možne načine nastanka škodnega dogodka, temveč tudi izpovedbe zgoraj navedenih prič V. in Č., ki sta glede na obrazložitev sodišča prve stopnje videli, da je tožniku pred poškodbo zdrsnilo. Sklicevanje na ostale listinske dokaze (uradni zaznamek z dne 25. 4. 2012, prijava poškodbe pri delu z dne 22. 5. 2009, prijava nezgode pri delu I., prijava škodnega primera z dne 21. 5. 2012) pa ob tem, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je te listine izpolnjeval tožnikov delodajalec sam in da jih tožnik ni podpisal oziroma imel kakršenkoli vpliv na izpolnitev teh listin, ter ob tem, da sta zdrs potrdili zgoraj navedeni priči, skoraj vse ostale zaslišane priče pa so možnost, da se je tožnik poškodoval zaradi zdrsa na pesku, ki se je nahajal na igrišču, štele za najbolj verjetno, glede na takratne razmere na igrišču (točka 15 obrazložitve), tudi ne more izpodbiti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede načina nastanka škodnega dogodka.

13. V čem si izvedenski mnenji nasprotujeta, pritožba ne pojasni, temveč očitek zgolj pavšalno navede, zato konkretnega odgovora sodišče druge stopnje ne more podati. Zgolj v pojasnilo pa je dodati, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da stranki na mnenje dr. J. kot tudi na dopolnjeno mnenje dr. G. nista imeli pripomb ter da je tudi izvedenec dr. G. v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja zaradi neurejenega prehoda iz travnate na asfaltno površino dopustil možnost obstoja peska na igrišču v času škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ob ugotovljenem obstoju peska na igrišču, ki vpliva na drsnost podlage in zato predstavlja nevarnost za nastanek poškodb ter ob načelni prepovedi povzročanja škode (neminem laedere; člen 10 OZ), sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca športne stroke, da takšno igrišče ni primerno za igro, ter pravilno zaključilo, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost predhodnega nadzora terena ter zagotovitve varne podlage.

14. Ob potrditvi načina nastanka škodnega dogodka (poškodba je nastala zaradi hitrega skrčenja mišic na nogi, do katerega je prišlo zaradi zdrsa, ki mu je botroval pesek na igrišču), se tudi pritožbene trditve o drugem vzroku nastanka škode kot o zgoraj navedeni opustitvi, posledično izkažejo za neutemeljene.

15. Kdor drugemu povzroči škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Ob potrjenem obstoju zgoraj navedenih odškodninskih postavk in ob tem, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je po svojih uslužbencih delovala z razumno mero skrbnosti, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da toženka za predmetni škodni dogodek odškodninsko odgovarja.

16. Glede na 179. člen OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri tem pa je višina te odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Skladno s 182. členom OZ pa sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

17. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku z dne 15. 5. 2009 utrpel pretrganje tetive leve goleni. Prav tako niso pritožbeno sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato jih pritožbeno sodišče ni povzemalo, temveč se v izogib ponavljanju v zvezi z navedeno škodo sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 21, 22, 26 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije). Bistveno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

19. Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, predstavlja glede na merila in kriterije iz 179. in 182. člena OZ odškodnina iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR pravično zadoščenje.

20. Prav tako je slediti sodišču prve stopnje, ko je po ugotovljenem, da je pri tožniku prisotna trajna zavrta gibljivost levega gležnja, in sicer upogib stopala navzgor, ki je pomemben gib, kar je povzročilo zmanjšanje splošne in delovne sposobnosti pri tožniku, da izboljšanja zdravstvenega stanja levega stopala pri tožniku ni pričakovati, tožnik pa je bil ob škodnem dogodku star 32 let, kot pravično zadoščenje tožniku odmerilo iz tega naslova odškodnino v znesku 8.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine iz tega naslova je tako neutemeljeno.

21. Odškodnina iz naslova strahu v znesku 1.800,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo, kot izhaja iz točke 26 obrazložitve, na podlagi mnenja izvedenca o intenziteti in trajanju primarnega in sekundarnega strahu, je glede na primerljivo sodno prakso resda malo previsoka, a pritožbeno sodišče ni spreminjalo te odločitve, ker je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota primerna in pravična.

22. Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 17.800,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaja prvostopenjske sodbe (op. 10. 5. 2016), 17,5 takratnih povprečnih mesečnih neto plač (op. povprečna mesečna neto plača je znašala 1.016,36 EUR) in predstavlja ustrezno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru, saj je ustrezno individualizirana in primerljiva tudi z odškodninami za podobno škodo v sodni praksi.1

23. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tožene stranke, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

24. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), tožeči stranki pa je dolžna poleg pritožbenih stroškov v znesku 149,14 EUR (tč. 9 te obrazložite) povrniti še stroške odgovora na pritožbo. Ker je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovorila na vse pritožbene očitke, je priglašene odvetniške stroške oceniti za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi stroškovnika tožeče stranke, skladno z ZOdvT, tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 817,88 EUR, ker je tožeča stranka glede na tretji odstavek 14. člena ZOdvT utemeljeno priglasila stroške po tar. št. 3210 v znesku 670,40 EUR ter 22 % DDV. Sodišče druge stopnje ni priznalo v odgovoru na pritožbo priglašenih materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, saj gre glede na 11. točko 15. člena ZOdvT za isto zadevo, tožniku so materialni stroški v pavšalnem znesku že bili priznani pri odločanju o stroških, nastalih z vložitvijo pritožbe, navedena pravna podlaga pa omogoča priznanje materialnih stroškov v pavšalnem znesku v eni zadevi le enkrat. 1 Primerjaj npr. sodba VS RS II Ips 884/2006 z dne 26. 3. 2009, sodba VS RS II Ips 80/2005 z dne 21. 9. 2006.