Jedro

Invalidska pokojnina se lahko izplačuje največ od dneva nastanka invalidnosti dalje, torej od tedaj, ko je bilo zdravljenje končano in ko so bili izvedeni potrebni ukrepi zdravljenja in medicinske rehabilitacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženca opr. št. P-5056199 z dne 16.11.2004 ter da je toženec dolžan pod pretnjo izvršbe na račun invalidske pokojnine izplačati tožnici za mesec avgust, september, oktober, november in december 2003 znesek 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje do plačila, za mesec januar, februar in marec 2004 pa znesek 270.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Kršilo je 156. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v 5. odstavku določa, da se pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi pridobi z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Začetek plačevanja pa je določen v 157. členu citiranega zakona. Iz izvedenskega mnenja z dne 9.11.2004, na katerega se sklicuje sodišče, izhaja, da je bila tožnica operirana dne 13.10.2003 in že tedaj je bila tudi ugotovljena telesna okvara. Enako izhaja tudi iz izvedenskega mnenja z dne 22.4.2004. Invalidnost tožnice je posledica nastanka telesne okvare, zato je v konkretnem primeru bistven datum njenega nastanka, torej 13.10.2003, ne pa datum 22.4.2004, na katerega se sklicuje sodišče. Glede na navedeno tožnica meni, da je kršen zakon v njeno škodo, predvsem 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1. Določila navedenega zakona bi moralo sodišče razlagati v korist tožnice, ki je oškodovana, ne pa v korist izplačevalca invalidske pokojnine. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

ZPIZ-1 v že citiranem 156. členu določa, da se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti. Kdaj je podana invalidnost, pa je urejeno v 1. odstavku 60. člena, kjer je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot je to ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje, definicija invalidnosti v zakonu ni podana v medicinskem, temveč v socialnopravnem smislu. Bistveno za ugotovitev invalidnosti je, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni potrebni ukrepi zdravljenja in medicinske rehabilitacije. Za invalidnost gre šele tedaj, kadar se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Invalidnost je torej širši pojem od bolezni, okvare, motnje ali prizadetosti v telesnem ali duševnem razvoju. S tem v zvezi je invalidska komisija I. stopnje v podanem mnenju dne 22.4.2004 ugotovila, da je pri tožnici invalidnost podana od 22.4.2004 dalje, torej od datuma, ko je bila tožnica pregledana pred invalidsko komisijo, medtem ko je glede telesne okvare ugotovila, da le-ta obstaja od 13.10.2003 dalje. Telesna okvara pa je odločilna zgolj za pridobitev pravice do invalidnine za telesno okvaro, medtem ko je ugotovitev invalidnosti odločilna pri razvrstitvi zavarovancev v ustrezne kategorije invalidnosti. V konkretnem primeru je bila torej tožnica z 22.4.2004 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Skladno z že citiranim 5. odstavkom 156. člena ima torej tožnica pravico do invalidske pokojnine od dneva ugotovitve invalidnosti dalje, od kdaj dalje se invalidska pokojnina izplačuje, pa je določeno v 157. členu ZPIZ-1. Ne glede na navedene določbe pa se tudi v primeru, če ob nastanku invalidnosti zavarovanec ni zavarovan, invalidska pokojnina lahko izplačuje največ od dneva nastanka invalidnosti dalje, torej od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti dalje, kajti šele tedaj je prišlo do izgube delazmožnosti.

Za razsojo predmetne zadeve je torej odločilno, kdaj je prišlo pri tožnici do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oziroma kdaj je bilo zdravljenje pri njej končano, ne pa datum operacije. Iz obeh mnenj invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, na katere se sklicuje tudi tožnica v pritožbi, pa povsem jasno izhaja, da je invalidnost podana od 22.4.2004 dalje. Tožnica s tem v zvezi tudi ni predložila nobenih drugih dokazov, nenazadnje tudi iz pritožbe izhaja, da sodbo izpodbija le zaradi napačne uporabe materialnega prava. Kot je bilo to že obrazloženo, sta tako prvostopno sodišče, kot tudi pred njim toženec, materialno pravo pravilno uporabila in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.